V dolgem in nazornem ljubezenskem prizoru med Adele in Emmo dekleti počneta praktično vse: ližeta, se obdelujeta s prsti, z jezikom, se drgneta in se šeškata. Za številne gledalce preveč. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
V dolgem in nazornem ljubezenskem prizoru med Adele in Emmo dekleti počneta praktično vse: ližeta, se obdelujeta s prsti, z jezikom, se drgneta in se šeškata. Za številne gledalce preveč. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Na začetku filma so Emmini lasje še modri - od tu naslov Modra je najtoplejša barva. Foto: Reuters
Plakat za film.
Čustvena Lea Seydoux na tiskovni konferenci v Cannesu. Adelino življenje je predvsem ljubezenska zgodba. Foto: Reuters
Vsi trije so v Cannesu pobrali zlato palmo, kar se do zdaj še ni zgodilo. Foto: Reuters
Za prepričljivost filma se gre zahvaliti predvsem kemiji med glavnima igralkama. Foto: Reuters
Adele Exarchopoulos - veliki up francoske filmografije. Njena predstava, surova, naravna, instinktivna, je briljantna. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Protagonistka te pogumne in iskrene zgodbe o iskanju svoje identitete ter strasti in o dejavnikih, ki še tako trdno zvezo počasi spodjedajo, je 15-letna Adele (Adèle Exarchopoulos), povsem običajna šolarka, ki se ji življenje postavi na glavo, ko na cesti uzre modrolaso, karizmatično študentko Emmo (Léa Seydoux).
Zbegana Adele, ki je do zdaj o "coup de foudre", skratka o ljubezni na prvi pogled, brala samo v velikih delih francoske literature, popolnoma podleže in se z vsemi štirimi (dobesedno) vrže v strastno razmerje s starejšo in izkušenejšo Emmo. Vse, kar se govori o zloglasnem desetminutnem prizoru seksa, je res. Je ekspliciten, intenziven, poln nuje, živalski in - dolg.

Številni so med projekcijo v Cannesu med tem prizorom odkorakali. Občinstvo na filmskem festivalu v Motovunu, kjer smo si ga ogledali mi, se je hihitalo, zardevalo in glasno komentiralo. Niso vajenih lezbičnih prizorov spolnosti na velikih platnih. Niso vajeni tako realističnih prizorov spolnosti na velikih zaslonih, pika. Če smo iskreni - tudi če bi bila Emma Emilion, bi bil prizor za večino prenazoren. Na trenutke se je zdelo, da večina gledalcev kaj dlje od misijonarskega položaja pač še ni prišla. A omenjeni prizor je za razvoj zgodbe bistven, saj šele z njim zares razumemo vso strastnost razmerja med Adèle in Emmo.

Razkol svetov
V filmu, ki zajema obdobje približno petih let, vidimo, kako se njuna zveza kljub poglabljanju hkrati tudi kruši. Emma je ambiciozna umetnica z liberalno družino in rafiniranim krogom prijateljev, ki za zabavo razglabljajo o Egonu Schielu. Adèline prijateljice so omejene sošolke, njene karierne ambicije ne segajo prek kariere učiteljice, pred družino pa Emmo predstavlja kot svojo inštruktorico filozofije. Emma je ostrige. Očetovih testenin po bolonjsko vajeno Adèle spominjajo na "smrkelj". "Ne, na nekaj drugega bolj spominjajo," se ji pomenljivo namuzne Emma.

Nazadnje te drobne razlike povsem nezavedno vodijo do razdora med dekletoma. "Modra", ki se kot subtilna rdeča nit vleče čez film v podobi Adèline modre oblekice in modrih detajlov v stanovanju ter v Adèlinem življenju predstavlja "toplo" barvo, srečo, ne pa nesrečo, nazadnje izgine iz Emmine pričeske - začetek konca ljubezenske zveze.

Adèlino življenje je epska zgodba, nevezana na gledalčevo spolno usmerjenost, ki zajema vso kompleksnost človeških ljubezenskih razmerij, vključno s hrepenenji, slo, napakami, besom, frustracijo, obžalovanjem, obupnim iskanjem druge priložnosti in s tem, kako se včasih preprosto zadovoljiš s čim manj intenzivnim, a tudi manj (samo)destruktivnim in bolečim.

Modra je najtoplejša barva
Film bi sprva moral nositi naslov Modra je najtoplejša barva, a ga je Abdellatif Kechiche, francosko-tunizijski režiser, ki je kritike navdušil že s Kuskusom (La graine et le mulet, 2007), spremenil, ko je spoznal Adèle Exarchopoulos. Mlada igralka ga je tako prevzela, da je ime glavnega lika spremenil iz Clementine v Adèle, posledično pa tudi naslov filma.

Čeprav je bila ona prepričana, da je bilo srečanje z intervali precej mučne tišine popolna polomija, pa je bila ravno Adèlina nezgovornost tisto, kar je Kechicha prepričalo, da je našel pravo. Danes si filma ne moremo predstavljati brez čutne in tako zelo naravne Exarchopoulosove, ki ji je kljub rosnim najstniškim letom (med snemanjem ji je bilo 18 let) uspelo ustvariti kompleksen, večplasten in boleče prepričljiv lik dekleta, ki se išče, se nato najde, a nazadnje izgubi vse. Njena predstava je izjemna. Neverjetno naravna (le katera hollywoodska zvezdnica bi solze ljubezenske bolečine pretakala tako, da bi ji teklo iz nosa?), instinktivna, surova.

Je pa res, da prav igralkina starost (bolje rečeno: mladost) še dodatno priliva olje na ogenj že tako razplamteli debati o Adelinem življenju. "Spolna zloraba mladoletne osebe", "Pornografsko izživljanje nad nemočnim dekletom" in "Moralno sporen voajerizem" so sintagme, ki jih v povezavi s filmom uporabljajo - resda večinoma (konservativni) ameriški avtorji, ki so po osmih letih komaj preboleli travme po Gori Brokeback.
"Cannes počastil spolno zlorabo 15-letnega dekleta", je bil denimo naslov članka mladega konservativnega komentatorja Bena Shapira v reviji Frontpage Magazine, ki pa filma sploh videl ni. "Prizor, ki buri duhove, nam bi vseboval vse vidike lezbičnega seksa v pornografskih podrobnostih. Seks je bil menda nesimuliran - kar je v bistvu hollywoodski izraz za to, da sta bili igralki v bistvu pornozvezdnici. In medtem ko si Francozi čestitajo za svoje sofisticirano uživanje v pogledu na dve lepi ženski, kako se dotikata na tistih 'posebnih' mestih, ter medtem ko kritiki upravičujejo svoje hvalospeve s 'pogumno' produkcijo, bo triurni film v ZDA najverjetneje deležen le majhnega občinstva zunaj perverznih in politično motiviranih krogov," je zapisal.

Težave z Ameriko
Taki in podobni kritiki filmu s tem nehote delajo dodatno reklamo, čeprav strahu, da bi Adelino življenje "pokvarilo" nemočno ameriško mladino, ki bi trumoma drla v kinokomplekse gledat žgečkljive prizore med dvema lepima ženskama, dejansko pač ni. Film si je namreč že v osnovi postavil tri prepreke pri osvajanju ameriškega tržišča: je tujejezični film, je "art", torej umetniška produkcija, prizori pa so tako eksplicitni, da ne bi šel čez nobene cenzorske roke prek luže.

Podobne težave je imel pred tremi leti film Modro valentinovo (Blue Valentine), ki je bil tako omejen le na predvajanje v majhnem številu artkinodvoran po Ameriki. In to čeprav je imel pred Adèlinim življenjem prednost v tem, da je bil ameriški film, v njem pa je nastopala tako vroča roba, kot je Ryan Gosling. Režiser omenjenega filma, Derek Cianfrance, se ni želel podrediti puritanskim ameriškim cenzorjem, ki onemogočijo uspeh filmu z zelo realističnim prikazom spolnega akta odtujenega zakonskega para, "požegnajo" pa filme, kjer brizga kri in se režejo udi.

Kechiche je sicer dejal, da je pripravljen skrajšati in tako omiliti nekatere najbolj kočljive prizore, da bi lahko film predvajali tudi v ZDA, a vprašanje je, ali bi si s tem pridobil kaj dosti več oboževalcev. V enem večjih odstopanj ocen med mnenji kritikov in mnenjem uporabnikov ima namreč Adèlino življenje na strani Rotten Tomatoes 100-odstoten izkupiček pozitivnih mnenj kritikov, medtem ko je IMDb-ocena neverjetno nizka - 6,9. In če gledamo samo oceno ameriških IMDb-uporabnikov, ta pade celo na mizernih 4,6. Nekje v rangu Filma 43 in Odraslih 2, torej.

"Težje posneti prizore večerje"
Da Exarchopoulosova v intervjujih in na tiskovni konferenci iz Cannesa, kjer so film in - precedenčno, a povsem zasluženo - tudi obe glavni igralki pobrali zlato palmo, ne deluje prav nič zlorabljena ali zatravmirana, verjetno ne zanima nikogar. Kechiche je v Cannesu povedal, da ne razume, zakaj bi bilo nazorne prizore spolnosti kakor koli težje posneti od denimo prizorov prehranjevanja ("Adèle je morala 15-krat pojesti tisti krožnik špagetov, veste, kako fizično težko je šele to?").

28-letna Seydouxova, ki se je v zadnjih letih povzpela do statusa najbolj zaželene francoske igralke, pa je s svojim mačjim pogledom, usmerjenim proti desetletje mlajši kolegici, vse skupaj zreducirala na "kemijo", ki da je med njima pač bila. Enako je bilo Adèlino stališče, ki ima sicer na začetku filma tudi ljubezenski prizor z moškim kolegom, Jeremiejem Laheurtom, ki igra njenega sošolca Thomasa. Exarchopoulosova in Laheurte sta se sicer med snemanjem zaljubila in sta zdaj par. Skratka, ameriška desnica si lahko oddahne - Kechichu s svojim filmom ni uspelo mladoletnice spreobrniti v homoseksualnost.
Ocena: 5; ocenjuje: Kaja Sajovic