Lov ne samo v slovenske kinematografe prihaja z zamudo in dediščino kontroverznosti: studio Universal je že pred lansko septembrsko premiero fim začasno umaknil, ker je njegova namerno izzivalna premisa – liberalne "elite" za šport lovijo in pobijajo desničarje – razburila tviteraše; sklepali so, da bo film humaniziral oz. poveličeval privržence politike MAGA. Jezni pa so bili tudi na drugi strani: predsednik Trump, ki je sicer izpričan ljubitelj nasilnih filmov (Krvavi šport z Jean-Claudom Van Dammom je menda eden njegovih najljubših filmov), je "liberalni Hollywood" obtožil sejanja razdora in kaosa. (Ob tem je nujno poudariti, da obstaja cela filmska franšiza, ki tematizira morilski lov na temnopolte in gospodarsko marginalizirane množice v imenu republikanske agende "odpravljanja kriminala"; serija Očiščenje šteje že štiri filme, pa se ne spominjam, da bi televizija Fox kdaj vodila kampanjo proti njej.)
Kritike v kombinaciji z avgustovskim politično in rasistično motiviranim strelskim pohodom v El Pasu so bile dovolj, da je bil film, v izvirniku naslovljen Red State vs. Blue State, začasno pokopan. Ko je v sredini marca vendarle našel pot v ameriške kinodvorane, zaradi bližajočega se množičnega zaprtja ni bilo prave priložnosti, da bi se škandal zares razvil. Ali pa je bil odziv medel zato, ker cenena satira Lova, ki naj bi zasmehovala obe strani političnega spektra, ne premore nobene ostrine ali globljega uvida, le preproste karikature in banalne žalitve.
Scenarij za Lov ni inteligentna politična satira, prej šopek skupaj skrpanih stereotipov, ki jih ponavlja brez kakršne koli distance ali nadgradnje. Cinične opazke o "snežinkicah", "libtardih" in "bednikih" (ang. deplorables) zvenijo, kot da so bile pobrane s tvitov s prav temi ključniki. Bedniki razpredajo o emaskuliranih globalistih in zaroti "globoke države", medtem ko "elite" poslušajo NPR in složno ugotavljajo, da smo "belci res najhujši" (medtem ko brišejo kri ljudi, ki so jih pomorili.)
Že res, da skuša film žaliti tako lovce kot plen, a pri tem ravna, kot da sta rasizem in nacionalizem v istem rangu kot karikirana politična korektnost, obsedenost z organsko prehrano in dosledna uporaba spolno nevtralnih zaimkov. Kako je to drugače od Trumpove zloglasne izjave po umoru na shodu zagovornikov belske nadvlade v Charlottesvillu, češ da "na obeh straneh obstajajo krasni ljudje"? Lov se s to lažno enačbo očitno strinja, le da tukaj nihče ni niti po naključju krasen.
Strinja se tudi s predpostavko, da je politični prepad enak ekonomskemu prepadu (liberalci so bogataši, konservativci pa preprosti, "mali" ljudje) ter na ta način osrednji konflikt spreminja v razredno vojno. Obenem je namerno zastavljen kot vnaprejšen porog "zateženim" kritikom, ki bomo z opozarjanjem na to pomanjkljivo logiko najbrž samo izkazali svoj kilavi smisel za humor ... Nobena stran, niti liberalna niti konservativna, ob ogledu Lova ne bo začutila sramu ob nastavljenem ogledalu, kar bi moral biti cilj vsake solidne satire; vsak se bo z lahkoto prepričal, da ni niti po naključju podoben karikaturam na platnu.
Največji šok pri vsem skupaj je podatek, da sta pod scenarij podpisana Nick Cuse in slavni Damon Lindelof, kar še enkrat dokazuje, da je njegovo televizijsko delo (Skrivnostni otok, The Leftovers, Watchmen) v drastično drugačni kategoriji kot njegovi izleti v svet filma (Kavboji in vesoljci, Prometej, Tomorrowland).
Lov je, kot ste najbrž že razbrali, zgodba o peščici liberalcev iz zgornjega enega odstotka. Ko njihov čezoceanski polet v prvem razredu zmoti omotičen kmetavzar, ki je mednje zataval iz zadnjega dela letala, ga pričakajo z ošpičeno peto salonarja skozi oko. To je prvi znak, da se nima smisla preveč navezati na to četico dvojnic Ivanke Trump in branilcev drugega amandmaja v džinsu: čeprav so med njimi znani igralci tipa Ike Barinholtz, Emma Roberts (v odjavni špici navedena samo kot "Pajkice") in Ethan Suplee, bodo vsi pokončani najpozneje v prvih dvajsetih minutah. Liberalci svojim žrtvam sicer izročijo arzenal orožja (športni duh!), potem pa jih na travnatem poligonu sistematično pobijajo s puškami, loki in granatami. (Lov je – tako kot neprimerljivo lucidnejše grozljivke s političnim tonom Jordana Peela – nastal pod okriljem produkcijske hiše Blumhouse, kar pomeni relativno skromen proračun in precej eksplicitne prizore nasilja.) A kaj, ko se Lov v nasprotju z Igrami lakote ne zadovolji s tem, da posnema japonsko moderno klasiko Battle Royale.
Iz ducata likov, ki se vedejo, kot da so prikorakali iz Odrešitve, izstopa ena sama redkobesedna uganka: Crystal May Creesy (Betty Gilpin) je očitno vojaška veteranka, ki bo z bliskovitimi refleksi in stoično hladnokrvnostjo pokončala vsakogar, ki ji bo stopil na pot. Obenem je tudi edina v celotnem filmu, ki ne bruha takih ali drugačnih političnih krilatic, in prva, ki ugotovi, da podeželski Arkansas, kamor so jih ugrabitelji prepeljali, sploh ni Arkansas, ampak ... Hrvaška. ("Hrvaški" statisti očitno znajo eno samo besedo, ajde, najvišji policijski uradnik, ki ga vidimo, pa iz kozarca za vlaganje ležerno zoba paprike, polnjene s kajmakom.)
Sledijo manjši kvarniki filma.
Crystal je dovolj iznajdljiva in premetena, da se bo skozi labirint smrtonosnih pasti prebila do voditeljice nasprotnega štaba, očitno neuravnovešene Athene (Hilary Swank). Prav Athena je bila v bistvu afere "Manor-gate": odpuščena je bila zaradi interne šale o lovu na ljudi, kar jo je praktično prisililo v to, da je sklenila uresničiti bolno fantazijo, ki je je bila obtožena. V tem preobratu se verjetno skriva komentar tega, kako lahko mediji (ali družbena omrežja) s širjenjem laži dejansko prikličejo obstoj najbolj nezaslišanih scenarijev. A film ni dovolj inteligenten, da bi to poanto izostril in poudaril: namesto tega dobimo gladiatorski boj za preživetje med dvema ženskama. Že videno in niti slučajno tako provokativno, kot so si ustvarjalci najbrž predstavljali.
Ocena: 2.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje