V filmu sledimo zgodbi svetovnega mladinskega prvaka v šahu Fahima Mohammada, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in igral v Franciji. Foto: Kolosej
V filmu sledimo zgodbi svetovnega mladinskega prvaka v šahu Fahima Mohammada, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in igral v Franciji. Foto: Kolosej

Obljubljena dežela seveda še zdaleč ni tako polna priložnosti, kot sta si predstavljala, toda Fahim ima nekaj, česar nimajo vsi: odločen je, da postane šahovski prvak. Za ta cilj je njegov oče pripravljen žrtvovati prav vse, in ker po srečnem naključju malega čudežnega dečka dobi v roke eden najboljših francoskih mentorjev te priljubljene miselne igre, se stvari zanju na koncu vendarle obrnejo na bolje.

Film ohlapno temelji na resničnih dogodkih in po njih napisanem romanu ter skuša ob pomoči boja na črno-beli šahovnici prikazati odločilno partijo Fahimovega otroštva, ko je še kot nezakoniti pribežnik postal mladinski šahovski prvak Francije. Toda ves čas se zdi, da mu gre prelahko. Očetov strah, da ju bodo kot pribežnika vrnili v domovino, njun boj za golo preživetje, frustracije, jeza, izgubljenost, domotožje … vse je v filmu sicer prikazano, toda pretirano mehko, nekako zabrisano, le kot bežen trenutek, ki na gledalca ne naredi skoraj nobenega vtisa, ampak samo steče mimo. In zato tudi končna Fahimova zmaga, ki bi po vseh pričakovanjih morala izzveneti vsaj katarzično, nima prave moči, le zlije se v niz preostalih dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.

Gerard Depardieu upodablja jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja. Foto: Kolosej
Gerard Depardieu upodablja jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja. Foto: Kolosej

Mali princ Fahim, ki v grobem med drugim spominja tudi na veliko ameriško uspešnico, prav tako biografski film V iskanju sreče z Willom Smithom v glavni vlogi, zaradi pretirano pravljičnega pristopa k zgodbi izgublja moč, ki mu jo sicer daje Fahimova izredno navdihujoča življenjska zgodba. A film vendarle vsebuje tudi nekaj drobnih presežkov. Gerard Depardieu, ki je zadnja leta polnil predvsem rumene medije, je v vlogi jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja odličen in filmu doda prepotrebni komični element, odličen pa je tudi mladi Assad Ahmed, ki igra Fahima.

Odločnost, strah, jeza, veselje – vse se skoraj dobesedno zrcali na dečkovem obrazu, škoda le, da režiser Pierre-François Martin-Laval tega ni znal še bolje izkoristiti in namesto mehkobne, napol komične pravljice ustvariti močne, nepozabne drame, ki bi zares odpirala migrantska vprašanja, vprašanje integracije, boj za preživetje in še kaj drugega. Predvsem pa bi se zares usidrala v gledalčev spomin, ne pa ohlapno izzvenela, še preden se za njim zaprejo vrata kinodvorane.

Iz oddaje Gremo v kino.

Oddaja Gremo v kino (17. julij 2020)