Festival organizira Društvo za uveljavljanje kratkega filma Kraken, ki je nastalo, da bi kratki film v Sloveniji v javnem diskurzu enakovredno postavili ob bok celovečernim filmom. Kot pojasnjujeta vodji festivala, je kratki film v novem tisočletju z digitalno revolucijo doživel velik preporod, v Sloveniji pa do zdaj ni imel svojega mesta. FeKKovci zato pripravljajo tekmovalni program svežih filmov iz Slovenije in držav nekdanje Jugoslavije, retrospektive uveljavljenih avtorjev, okrogle mize, predavanja, druženja, obenem pa avtorjem kratkega filma odpirajo prostor za iskanje novih razmislekov o tem, kaj vse je lahko kratki film.

Jerman in Cerovšek že več kot desetletje v slovenski javni prostor prinašata nov, mlad, svež pogled na film. Začenši s kuriranjem pregledov izbranih filmov neodvisne produkcije Krasni novi novi val pred desetimi leti sta se do danes vzpostavila kot režiserja, filmska pisca in festivalska organizatorja. Matevž Jerman je tudi sodelavec na programskem oddelku Slovenske Kinoteke ter režiser kratkih filmov in odmevnih videospotov, nazadnje za skupino Katalena. Peter Cerovšek pa je pred slabim tednom, 14. avgusta, doživel premiero svojega dokumentarnega filma Fundamenti na filmskem festivalu v Sarajevu.

Intervju z njima si lahko preberete spodaj.

Kako je začel kratki film znova polniti dvorane? Kaj je povzročilo preporod kratkega filma?
Jerman: Prvi obstoječi filmi so bili kratki filmi in večina produkcije se še vedno giba in dogaja na področju kratke forme. V novem tisočletju pa je k t. i. revivalu kratkega filma vodila digitalna revolucija. Ključen trenutek za to je bil, da so na trg prišli DSLR-fotoaparati z dostopnimi cenami in računalniki s programi za montažo, ki so omogočili, da je lahko neodvisna filmska produkcija začela ustvarjati kakovostne izdelke. Ob tem se je pojavil še splet, ki je omogočil širšo distribucijo. Kratki film namreč nima tržne vrednosti celovečerca.

Cerovšek: Produkcija je z digitalizacijo močno narasla. Platforme, kot sta YouTube in Vimeo, so nato filmom pomagale najti občinstvo, čeprav je še danes velik problem YouTuba v tem, da nima kuriranega programa.

Del tega revivala kratkega filma je tudi nastanek FeKK-a. Kako je nastal?
Jerman: Pred desetimi leti smo s skupino prijateljev, samih cinefilov, začeli prirejati zelo dobro obiskane dogodke s projekcijami neodvisnih kratkih filmov, poimenovane "krasni novi novi val". V naslednjih letih smo začeli delati za festivale, se ukvarjati s filmsko kritiko in naprej snemati. Iz tega je zelo naravno sledilo, da smo se odločili oblikovati festival kratkega filma, ki v takšni obliki pri nas še ni obstajal. Navdih pri tem je bil prvi obisk festivala v Clermont-Ferrandu, ki je največji festival kratkega filma na svetu.
Cerovšek: Ustanovili smo tudi društvo Kraken, prav z namenom organizacije festivala. Prej so v Sloveniji obstajali programi kratkega filma znotraj nekaterih festivalov, obstajal je tudi festival neodvisnega filma, na Metelkovi je potekal festival kratkega filma.
Jerman: Ni pa bilo festivala, ki bi tematsko odprl prostor za avtorje domačega filma in se obenem trudil v Slovenijo pripeljati izbor najboljših tujih filmov. Festivala, ki bi bil po zasnovi in kakovosti primerljiv z relevantnimi oz. referenčnimi festivali kratkega filma v tujini.
Cerovšek: Na festivalu v Clermont-Ferrandu smo videli, da v drugih državah to obstaja. Tisoč ljudi v dvorani, ki gledajo kratke filme. Spraševali smo se: "Zakaj tega pri nas ni? Kaj zmanjka?"

Kaj ste ugotovili, zakaj pri nas takšnega festivala ni bilo?
Cerovšek: Na obeh straneh je bil primanjkljaj. Po eni strani je bila produkcija minorna, po drugi strani pa občinstvo ni imelo priložnosti, da bi se s kratko formo sploh seznanilo, kar je posledica tega, da za kratki film ni bilo distribucijskih kanalov, čemur se pridružuje še to, da televizije in kina ne odkupujejo filmov.
Jerman: Stanje je dozorelo. Ko smo začeli festival, smo takoj videli, da obstaja veliko zanimanje zanj. Projekcije so bile polne, nekateri filmarji, ki so obiskovali festival, pa so pozneje celo začeli snemati kratke filme, čeprav se pred tem niso ukvarjali z njim.

S FeKK-om ste v zelo kratkem času dobili predano občinstvo. Še posebno mladi so festival sprejeli z odprtimi rokami. Kje se najdeta kratki film in mlado občinstvo?
Jerman: Če kratki film pozicioniramo proti celovečernemu, gre vedo za alter, malo obrobni del filmske produkcije. Lahko je drzen, eksperimentalen. Več si lahko privošči, ker je manj pritiskov trga in produkcije. Obenem je vsem jasno, da je to področje, s katerim lahko mladi začenjajo kot filmski ustvarjalci.

Postavili smo se nasproti glamuzorni filmski sceni in s tem verjetno nagovorili ljudi – kot nekaj dostopnega. Prizadevamo si biti brezplačni in imamo letos prost vstop na vse razen na štiri dogodke. Nadaljujemo pa tudi projekt iz lanske zime – projekcijo za gluhe in naglušne, slepe in slabovidne, ki bo 8. septembra v Kinu Šiška, z najboljšimi slovenskimi kratkimi filmi iz preteklih let.

Kratki filmi so lahko vaja za celovečerne filme ali pa samostojna zvrst. Je z revivalom kratki film lahko dobil drugačno, novo formo?
Jerman: Mislim, da da. Če pogledamo najbolj relevantne festivale kratkega filma, ki so se vzpostavili v zadnjih dvajsetih letih, vidimo, da je v novem tisočletju nastopila eksplozija festivalov kratkega filma. Ta je lahko vaja, odskočna deska, test, s katerim nastopiš na festivalih, dobiš kredo kot režiser in prepričaš producenta, da ti zaupa s celovečernim filmom. Po drugi strani pa je kratki film forma zase, z vso svobodno širino ustvarjanja. Poznamo veliko režiserjev, ki so se profilirali samo na področju kratkega filma. Prednjačijo eksperimentalni avtorji, recimo Kurt Kren, Peter Kubelka, Peter Tscherkassky, celotna avstrijska avantgarda. Tradicija eksperimentalnih filmov je pomembna. Omogoča, da se kot avtor poigravaš, preiskuješ meje filmskega jezika – tako se dogajajo vznemirljive stvari, ki se nato počasi aplicirajo tudi v mainstream.

Cerovšek: K temu lahko dodamo še animacijo, ki se večinoma izvaja v kratki formi. Velika distinkcija je med našim prostorom in Zahodom, kjer je bil kratki film ves čas zelo pristen. V tujini poznamo avtorje, ki ga jemljejo kot odskočno desko, tiste, ki se posvečajo izključno kratkemu filmu, in tiste, ki se k njemu vračajo – naredijo celovečerni film in potem kratki, pa spet celovečerni in spet kratki. Pri obojih – tistih, ki delajo izključno kratke, in tistih, ki se h kratkim vedno znova vračajo – se vidi, da razumejo medij kratkega filma.

Kdo bi bil dober primer za to?
Jerman: Dober primer je Ruben Östlund, ki danes velja za enega največjih režiserjev. Pa Wes Anderson in Tsai Ming Liang. Pomembno se nam zdi izpostavljati, da so veliki avtorji začeli kratko. Zato imamo vsako leto hommage oziroma retrospektivo večjih imen, letos je to Tsai Ming Liang, velik tajvanski režiser, ki se nenehno vrača h kratki formi. Tudi pri nas obstaja močna tradicija kratkega filma, vse od 50. in 60. let dalje, s kinoklubi in filmi Karpa Godine, Lordana Zafranoviča in Želimirja Žilnika. Tudi nekaj teh filmov bomo prikazali na festivalu, v programu Duh leta '68.

Javnost težko izve veliko o produkciji kratkega filma, saj kritike kratkometražcev skorajda ni. Je ta odsotnost posledica tega, da jih ni mogoče videti v redni distribuciji?
Cerovšek: Če pišeš o kratkem filmu, bralca težko usmeriš do samega filma. V reviji Ekran zadnji dve leti obstaja kritika kratkega filma v rubriki Skratka. Kritike naših festivalskih filmov pa nastajajo na delavnici Ostrenje pogleda revije Kino! v sklopu festivala, na kateri dijaki in srednješolci pišejo recenzije kratkih filmov. Skozi to vzgajamo nove generacije piscev, ki se bodo morda posvečali kratki formi.
Jerman: Sama forma kritike je kot zvrst vedno bolj marginalizirana, vsaj delno se vrača s spletnimi portali. A kolikor obstaja, se osredotoča predvsem na komercialne in arthouse filme, ki so v redni distribuciji. Žal se mora odzivati na trg.

Težava ni le v kritiki – tudi filmska teorija se kratkemu filmu skopo posveča ...
Jerman: Kratek film je film. Zreducirati ga na "žanr" samo zaradi dolžine se preprosto ne da. O kratkem filmu se piše znotraj avtorskih ali pa tematskih blokov in razmislekov. V esejih o filmu se razmeroma veliko sklicujejo na kratkometražce. Ko pišejo o Godini ali Žilniku, vedno omenijo tudi kratke filme, ker so ti integralen del njunega procesa.
Cerovšek: O njih se piše tudi zato, ker so dokumenti časa. Ali pa denimo o avstrijski avantgardi, ker je zastavila gibanje. Najmanj se piše o igranih kratkih filmih, ker je celovečerni film prevzel to dikcijo.

Na FeKK-u ste prepoznali praznino glede strokovnih pogovorov o kratkem filmu in temu posvetili del programa.
Jerman: Kratek film je velika neznanka, celo za same avtorje in producente. Zdaj ko se je pri nas z mlado generacijo ustvarila kultura kratkega filma, se je izkazalo, da je veliko ustvarjalcev v stiski, kaj narediti s kratkim filmom, potem ko ga naredi. Film ima premiero, mogoče je prikazan na FSF-ju (Festival slovenskega filma), potem pa se njegova pot konča. Zato med drugim pripravljamo okroglo mizo na temo distribucije kratkega filma, kjer se bo več tujih in domačih strokovnjakov pogovarjalo na to temo na primeru dobrih praks. Poudarek bo na t. i. festival circuitu, dvoletnem promocijskem potovanju filmov po festivalih, in na televizijskem odkupu kratkih filmov. Nekatere televizije, kot je Canal+, imajo skavte, ki hodijo po festivalih in iščejo dobre kratke filme za odkup, predvsem igrane in mladinske.
Cerovšek: Mislim, da je funkcija festivalov tudi izobraževanje občinstva in ustvarjalcev. S filmi, ki jih kuriramo, in s spremljevalnim programom prevzemamo odgovornost – vzgajamo nove generacije gledalcev.

Letos boste izobraževali tudi s predstavitvijo povsem nove filmske forme. Prvič imate v programu filme iz zvrsti filma navidezne resničnosti, VR-filma, natančneje 360-stopinjskega filma. Kako ste ga zastavili?
Jerman: Vrteli bomo najboljše kratke VR-filme zadnjih dveh let. Po prvem 'hajpu', ki se je zgodil pred tremi leti, se je dogajanje na področju VR-ja sicer nekoliko umirilo, a je obenem zelo živo in brbota. Nastajajo prvi VR-filmi, ki nakazujejo nove uporabe filmskega jezika, lastnega samo tej formi. V programu so zbrani sveži, novi, zanimivi filmi, z novim filmskim jezikom, ki se ga ne da primerjati s kratkim ali celovečernim filmom. Nastaja nova oblika, ki bo imela svojo pot, vzporedno s tema formama. Zato pripravljamo tudi okroglo mizo, na kateri bodo slovenski producenti delili svoje izkušnje o nastanku 360-stopinjskih filmov.

Cerovšek: VR je bil še pred kratkim čista novost, obstajale so samo nekakšne predstavitve, promocijski videi, ki so kazali, kaj vse je mogoče početi z VR-jem. V zadnjem času pa so začeli nastajati prvi izdelki, ki so filmski, ne le prezentacijski.

Jerman: Pokazalo se je, da VR ni le atrakcija, ampak daje možnosti za vrhunske izdelke, v smislu pripovedovanja, eksperimentiranja in interaktivnih povezav. Vsi veliki festivali VR že priznavajo kot del filmske umetnosti, festivala v Benetkah in v Cannesu ter Sundance imajo reden VR-program.

Osrednji del programa pa tvorita dva tekmovalna programa: slovenski in regijski, poimenovan Fekk YU. Ta prinaša izbor kratkih filmov avtorjev z območja nekdanje Jugoslavije? Zakaj ravno takšen izbor?
Jerman: Če bi izbirali filme z vsega sveta, bi imeli mineštro. Izgubili bi se med festivali, ki obstajajo že desetletja. Prikazovali bi filme, ki so bili že na številnih drugih festivalih. Na ta način lahko ponudimo nekaj konkretnega.
Cerovšek: Produkcija kratkih filmov na Balkanu je številčna in zelo kakovostna. Pokazati želimo filme iz vseh republik nekdanje skupne države. Držimo se tega, da mora biti iz vsake države vsaj en film. Tudi če ta eden ni najboljši, ga pokažemo – če ne drugega, govori zgodbo o tem, kakšna je tam produkcija. Letos smo program razširili, upamo, da ga bomo lahko še bolj.
Jerman: Da, cilj je, da bi vzpostavili regijski pregledni program kratkometražne produkcije za občinstvo, ki ne spremlja produkcije podrobno.
Cerovšek: Letos smo imeli 170 prijavljenih filmov za sekcijo FeKK YU, uspelo nam je zaobjeti nekatere republike, ki prej niso bile navzoče, npr. Makedonija. Druge države veliko več vlagajo v kratki film in imajo prav zaradi kratkega filma danes nova prepoznavna filmska imena, veliko jih je zelo uspešno prestopilo k celovečercem in se vračajo h kratkim filmom, ki jim je bil osnova za uspeh. Tako bomo v tekmovalnem programu pokazali nov film Igorja Bezinovića.
Jerman: A to ne pomeni, da ne prikazujemo tudi filmov iz drugih držav. Vsako leto pri nas gostuje en velik festival, eden izmed festivalskih kuratorjev pa sodeluje v žiriji, letos je to Internationale Kurzfilmtage Winterthur. Pripravljajo dva jagodna izbora s filmi z vsega sveta. Imamo pa še program evropskih kratkih filmov, EFA – SHORT MATTERS!, ki predstavlja izbor najboljših evropskih kratkih filmov, ki so se potegovali za evropske filmske nagrade, t. i. evropske oskarje. Imamo torej programe filmov iz Slovenije, regije, Evrope in sveta.

Koliko kratkih fimov pa letno nastane v Sloveniji?
Cerovšek: Na razpisih SFC-ja in RTV-ja jih skupno letno nastane med deset in petnajst, a smo v slovenskem tekmovalnem programu dobili okoli 90 prijav. To so vsi tisti, ki nastanejo v neodvisnih produkcijah, na akademijah in delavnicah. Če prištejemo še vse tiste, ki se na FeKK niso prijavili, ugotovimo, da v Sloveniji nastane pribižno 10 kratkometražcev na en celovečerec ali pa celo več. Za primerjavo, na Hrvaškem HAVC (Hrvaški filmski center) in HRT producirata okoli 80 kratkih filmov letno, k temu pa svoje doda še neodvisna produkcija. Med njimi je jih je kar nekaj v zadnjih petih letih stopilo na evropsko filmsko prizorišče, prepoznali so njihov avtorski, samosvoj pristop. Med njimi sta recimo že omenjeni Igor Bezinović, čigar retrospektivo smo prikazali na lanskem festivalu, in Hana Jušić.

Kako kurirate slovenski program, s čim vas prepričajo slovenski filmarji?
Jerman: Od 90 prijavljenih filmov smo jih izbrali 25. Hoteli smo pokazati širino filmske produkcije, s čimer so morda izpadli nekateri filmi, ki so kakovostno producirani in lepo posneti, ampak nam je morda kakšen od ekperimentalnih filmov zdel drznejši in zanimivejši. In to je nekaj, kar ne sme biti spregledano. Želimo pokazati to, kar je lastno kratkemu filmu – širino, drznost, svežino, ekperimentalnost. To postavljamo nad produkcijska sredstva.

Festival je obenem tudi prostor za srečanje filmskih ustvarjalcev iz različnih držav.
Cerovšek: To je eden glavnih razlogov, zakaj delati festival kratkega filma v Ljubljani. Da predstavimo našim ustvarjalcem dogajanje v regiji in jih ohrabrimo za več povezovanja. Da pokažemo, kaj vse kratki film v regiji lahko je. Zdelo se nam je, da se premalo povezujemo s producenti in ustvarjalci iz regije, in želeli bi ustvariti prostor, ki bi dajal nove možnosti za koprodukcije. Letos nam je uspelo zagotoviti glavno nagrado za najboljši film festivala. To bo eden od filmov iz obeh tekmovalnih proramov. Nagrado bo podelil Teleking Studio 100 v obliki postprodukcijskih sredstev v vrednosti 3.000 evrov.

Ali zmagovalni filmi s FeKK-a dobijo več pozornosti, se posledično več prikazujejo?
Cerovšek: Ena izmed stvari, ki jih da festival filmom, je, da jih vidijo tujci, naši gostje. To so predvsem selektorji tujih festivalov, ki so pri nas v žiriji. Trije od lani prikazanih filmov so nadaljevali pot po festivalih na dveh festivalih, katerih selektorje smo imeli v žiriji –Interfilm Berlin in Tampere film festival, oba z dolgo tradicijo in dobro veljavo.
Jerman: Tudi v Sloveniji te filme potem bolje poznajo, obenem pa je to gonilo za ustvarjalce v obliki mednarodne prepoznavnosti boljših možnosti za pridobivanje produkcijskih sredstev. Vse to je motivacija za nadaljnje ustvarjanje. Vsi naši dosedanji zmagovalci še naprej resno ustvarjajo in dejavno razmišljajo o novih projektih.
Cerovšek: Filme prikazujemo na dogodkih vse leto, gostujemo z našim jagodnim izborom, bili smo v Berlinu na Neues slowenisches Kinosu, prizadevamo si doseči več prizorišč v vsej Art Kino Mreži Slovenije, tako pripravljamo gostovanje v letnem kinu v Sežani, jeseni pa se bomo predstavili tudi v Beogradu ...

V društvu Kraken skupaj z društvom Ena Banda kot preddogodek festivala organizirate tudi scenaristično delavnico Kratka scena. Kako je delo s tujimi, prepoznavnimi scenarističnimi mentorji za zdaj vplivalo na mlade slovenske filmarje?
Cerovšek: Tuji mentorji, ki izvajajo delavnice po vsej Evropi, prinesejo k nam novo znanje in tudi nov pogled na naše problematike in tematike. Predvsem pa prinašajo zavest o tem, da scenarij ni samo domena režiserja kratkega filma, da je lahko pisati scenarij povsem samostojno delo. Lani se je izkazalo, da ima to veliko smisla. Če usmeriš pozornost na različna področja kratkega filma, so rezultati vidni. Eden izmed filmov z lanske Kratke scene je naprej razvijal scenarij še na delavnici na Nizozemskem, tam dobil nagrado, našel producenta, potem pa dobil sredstva od RTV-ja, čez en mesec začnejo snemati – krog se je sklenil.

FeKK je torej v le nekaj letih postal festival z zvestim občinstvom, obenem pa tudi gonilo za ustvarjanje kratkega filma. Kaj je po vajinem mnenju zaslužno za tako dober odziv občinstva in filmarjev?
Jerman: Naredili smo takšen festival, na katerega bi hoteli hoditi tudi sami. Naredili smo festival po svoji meri, pri čemer smo izhajali iz tega, da tudi sicer veliko pozornosti namenjamo druženju, zabavi, veliko se šalimo. To je morda eden izmed razlogov, zakaj lahko nagovorimo širši krog ljudi.
Cerovšek: Če bi se spremenili in postali uglajen festival, bi izgubili občinstvo. Radi se šalimo na svoj račun, ne šalimo pa se pri zagotavljanju kakovostnega programa.
Jerman: Začeli smo z minimalnimi sredstvi, pomočjo Kinoteke in Kinodvora ter veliko prostovoljnega dela. Danes nam zaupa več institucij in sofinancerjev, kar zahteva veliko družbene odgovornosti. A želimo ohraniti iskreno držo, s katero smo festival začeli kot skupina cinefilskih prijateljev.