Oglas
To je bila zahteva studia Paramount, ki z izbiro igralcev, ki jo je na papir zapisal Francis Ford Coppola, nikakor ni bil zadovoljen. Brandova vrhunska leta so bila že mimo, Al Pacino pa se je zdel s svojo temno poltjo in nizko postavo vse preveč italijanski. Svetlolasi in nesporno izredno čedni Robert Redford bi lahko tako marsikaj 'rešil'. Rešil? Da, rešil, saj v Hollywoodu nihče ni zares verjel, da lahko film o mafijski družini pritegne množice gledalcev.
Zavrnitve niza velikih režiserjevVendar velikemu studiu na koncu ni preostalo nič drugega, kot da Coppoli ugodi. Vrsta vrhunskih režiserjev - od Arthurja Penna, Constantina Costa-Gravasa, Elie Kazana do Richarda Brooksa - je namreč odklonila sodelovanje pri filmu. Tudi Coppola sprva ni bil ravno navdušen nad idejo, da bi snemal veliko hollywoodsko produkcijo; veliko bolj ga je namreč 'vleklo' k majhnim filmov v evropskem slogu. Na koncu se je vendar izkazalo, da je imel Coppola prav. Trilogija je postala ne le velika komercialna uspešnica, pač pa se prvi in drugi film vedno znova pojavljata tudi na vrhu seznamov najboljših filmov vseh časov.
Zaradi varčevanja odpoved snemanja zgodovine družine Corleone
Kot poročajo v časopisu Die Welt, so mnenja Coppole in studia Paramount trčila tudi med razpravo o sami zgodbi. Coppola je razmišljal o veličastni mafijsko-zgodovinski sagi, ki bi družino italijanskih priseljencev spremljala skozi več desetletij in katere začetek bi tako segal v veliko bolj zgodnjo zgodovino evropskega naseljevanja v ZDA. Predrago, so dejali producenti in zahtevali zgodbo, ki se dogaja zgolj v sedanjosti. Tako je tudi obveljalo. A le začasno, saj je uspeh prvega filma omogočil snemanje nadaljevanja, ki sicer ni pokazalo zgodovinskega zaledja družine Corleone, je pa zagotovil snemanje filmov, ki so nadaljevali tam, kjer je pisatelj Mario Puzzo končal svoj roman.
Žlahtni temni pridih
Novi paket DVD-jev ni le še ena izdaja mafijske trilogije. Je prav posebna izdaja, saj gre za DVD-kopije, narejene po restavriranem izvirnem filmskem traku. Tako pride izjemna snemalna tehnika snemalca Gordona Willisa prvič povsem do izraza. Gre za posebno tehniko usklajevanja barvnih in črnov odtenkov, zaradi katere nastane poseben temačni ton. Predvsem zaradi slabih kopij je film zato pogosto deloval kar nekoliko temačno, šele zdaj, ko je bil izvirni film skrbno restavriran, pa do izraza pride ta kar nekoliko žlahtni temačni navdih. In film ravno zato v tehničnem pogledu primerjajo s Fassbinderjevim Berlin Alexanderplatzem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje