Andersson je tokrat na Lido pripotoval s precejšnjimi zdravstvenimi težavami in je zaradi bolečin v kolku in ramenu celo odpovedal nastop na rdeči preprogi ob svetovni premieri filma. Foto: AP

Podoben pristop je prikazal že v filmih Pesmi z drugega nadstropja (2000), Ti, ki živiš (2007) in Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (2014).

Film O neskončnosti je posnet v značilnem Anderssonovem slogu – kot zaporedje 33 kadrov, ki s svojo globino polja bolj spominjajo na slikarska dela, v njih pa se odvijajo humorni, včasih tudi tragični komentarji o človeški biti. Tema tokratnega filma je, kot pove že naslov, smrt oziroma različni načini, kako se ljudje soočamo z (ne)obstojem posmrtnega življenja.

Andersson je tokrat na Lido pripotoval s precejšnjimi zdravstvenimi težavami in je zaradi bolečin v kolku in ramenu celo odpovedal nastop na rdeči preprogi ob svetovni premieri filma. Zaradi tega je naslednji dan za nekaj ur prestavil tudi svoje druženje z novinarji. "Vse to je rezultat starosti,” je z značilnim, toplim smehom pripomnil vedno humorno razpoloženi Šved in je nato vendarle prisedel za mizo z novinarji, saj si je močno želel pripovedovati o svoji novi filmski stvaritvi.

Navdušen nad znanstveno razlago smrti
Anderssona so pri filmu O neskončnosti navdihnili predvsem bolj znanstveni vidiki posmrtnega življenja. "V filmu vidite prizor, v katerem fant razlaga svojemu dekletu, kako fizika pojmuje posmrtno življenje. In v tej interpretaciji ni ničesar grozljivega. Najbolj zanimivo pri njej mi je, da opisuje, kako energija tudi po naši smrti ne izgine, temveč zgolj privzame druge oblike. Ne moreš je uničiti, nikoli ne preneha obstajati, niti ne raste, temveč ostaja enaka in se premika v krogu. Enkrat si lahko paradižnik, spet naslednjič krompir. In če bi lahko izbiral, bi rekel kot dekle v filmu – po smrti bi tudi jaz raje bil paradižnik." (smeh)

O neskončnosti nam predstavlja prizore iz življenja tako vernikov kot ateistov, običajnih ljudi kot velikih svetovnih voditeljev, in to danes kot tudi pred več desetletji. Pomembno vlogo v filmu ima znova zgodovina, saj vidimo več prizorov iz 2. svetovne vojne, vključno s porušenim Kölnom in prizorom iz Hitlerjevega skrivališča tik pred vdorom zavezniških sil. S tem poudarkom na preteklosti nas želi režiser opozoriti na lekcije, ki jih uči zgodovina. "Vse življenje me je okupirala misel, kako je bilo mogoče, da je fašizem zavladal svetu – ta neumna, kruta, idiotska ideologija. Neverjetno noro je in sramotno, da se je to lahko zgodilo. Rojen sem bil leta 1943 in odraščal sem neposredno po 2. svetovni vojni. Že kot otrok sem z velikim zanimanjem gledal fotografije konca vojne. Na žalost tudi tiste najbolj žalostne iz plinskih celic. Celo življenje sem imel v glavi vprašanje, kako je bilo kaj takega možno."

Anderssonovi filmi so bili venomer očarljivi tudi zato, ker režiser v njih prikazuje humor v trenutkih duševne bolečine. Kot pravi, mu je bila ta žilica prirojena. Foto: Promocijsko gradivo

Andersson je eden tistih, ki v trenutnem porastu desničarskih politik vidi ostanke teh preteklih ideologij. "Bila bi katastrofa, če bi svetu spet zavladal fašizem. Res upam, da to ni več mogoče."

Humor podedoval po očetu
Liki v njegovih filmih imajo venomer bele obraze, da so videti kot apatični, brezživljenjski stvori. "Bele obraze imajo zato, da s tem poudarim občutek brezčasnosti. Velik vpliv name je imela tradicija japonskega gledališča Noh, kjer denimo Shakespearja igrajo z belimi maskami, kar daje večji poudarek dialogom. Vpliv name ima tudi lik klovna v cirkusu, ki je prav tako pobarvan v belo. Ta bela barva daje prizorom pridih univerzalnosti. To bi rad pokazal – da smo človeška bitja zelo podobna drug drugemu. Vsi pripadamo isti družini. Življenje je povsod po svetu zelo podobno."

"Bele obraze imajo zato, da s tem poudarim občutek brezčasnosti." Foto: Promocijsko gradivo

Če sem iskren, menim, da bi bil film enako dober tudi, če bi bili prizori v drugačnem vrstnem redu. Vedno jih poskušam razporediti na različne načine.

Roy Andersson

Anderssonovi filmi so bili venomer očarljivi tudi zato, ker režiser v njih prikazuje humor v trenutkih duševne bolečine. Kot pravi, mu je bila ta žilica prirojena. "Humor vidim v mnogih plateh življenja. To, da imaš smisel za humor, vidim kot način preživetja, saj je na življenje nasploh zelo koristno gledati s humorjem. Mislim, da se tega ne moreš naučiti. To je nekaj, s čimer si rojen. Svoj smisel za humor sem podedoval po očetu. Odraščal sem v delavski družini. Moj oče je bil zelo visok in močan, a na družbeni lestvici je bil vedno med podrejenimi. Od njega sem dobil nazor, da ne smeš sprejeti poraza, četudi si tretjerazredni državljan. Imam tudi 3 brate in vedno smo bili zelo srečni, da smo imeli zaradi očeta toliko humorja v našem življenju."

Tatovi koles še vedno vpliv številka ena
Andersson ni vedno uporabljal svojega značilnega sloga filmskega ustvarjanja. Prvih 15 let je snemal popolnoma običajne celovečerne filme, potem pa je naenkrat preko snemanja oglasov odkril svoj novi slog, ki je bližje slikarstvu. Režiser je pritrdil opazki, da je res šlo za prelomnico na njegovi poti. "Ta preobrat se je zgodil na neki točki, ko sem bil popolnoma na dnu. Moj tretji film Gilliap (1975) je prejel najslabše kritike, kar jih je kdaj dobil kakšen švedski film. Spraševal sem se že, ali sploh želim nadaljevati s filmskim ustvarjanjem. Ker sem si vedno želel biti knjižni avtor, sem razmišljal, da bi morda raje začel pisati knjige. A sem se vseeno odločil, da nadaljujem. K temu me je prepričalo tudi to, da je tisti čas obstajalo toliko dobrih filmov. Evropski film je bil v 70. letih prejšnjega stoletja naravnost fantastičen."

Z igralcema Andersom Hellstromom in Tatiano Delaunay na tiskovni konferenci pred premiero O neskončnosti. Foto: AP
"Zgodovina slikarstva mi je zelo blizu. Zanima me, kako lahko zelo kompleksne prizore iz vsakdanjega življenja predstaviš zgolj s svinčnikom. To se mi zdi fascinantno. Predvsem Otto Dix in Goya sta name imela velik vpliv, kot tudi Edward Hopper in Marc Chagall." Foto: Promocijsko gradivo

Andersson ima 3 najljubše filme, po katerih se še vedno zgleduje. "Tatovi koles (1948) Vittoria de Sice so zame številka ena. Potem Hirošima, ljubezen moja (1959) Alaina Resnaisa. Ta me je tudi navdihnil, da sem v filmu O neskončnosti na podoben način uporabil pripovedovalko. Na tretjem mestu pa je Antonionijev Krik (1957)."

Prizore bi lahko gledali tudi v drugačnem vrstnem redu
Režiser pravi, da je nanj ravno toliko kot zgodovina filma vplivalo slikarstvo. "Zgodovina slikarstva mi je zelo blizu. Zanima me, kako lahko zelo kompleksne prizore iz vsakdanjega življenja predstaviš zgolj s svinčnikom. To se mi zdi fascinantno. Predvsem Otto Dix in Goya sta name imela velik vpliv, kot tudi Edward Hopper in Marc Chagall."

Čeprav gre v njegovih filmih za serijo "živih slik" v določenem vrstnem redu, režiser pravi, da bi lahko bile razporejene tudi drugače. "Če sem iskren, menim, da bi bil film enako dober tudi, če bi bili prizori v drugačnem vrstnem redu. Vedno jih poskušam razporediti na različne načine. Gre za igro potrpljenja. Pri tem pa iščem resnico. V mojih filmih vedno vidite otroke in živali, to pa zato, ker je v njih toliko resnice. Poleg tega poskušam tudi z vsakim prizorom presenetiti gledalca. To je tisto, kar ves čas iščem med sestavljanjem prizorov."

Naslednji film leta 2024?
Vsak Anderssonov film nastaja skoraj 4 leta, posneti pa so s kompleksno kombinacijo studijskih prizorišč in računalniške animacije. Večino časa vzamejo priprave, samo snemanje pa se vendarle odvije zelo hitro. "Ruski slikar Ilja Repin je eno svojih slik risal 30 ali 40 let in jaz mislim, da je bilo vredno. Moje prizore vseeno raje posnamemo v enem dnevu."

Čeprav se Andersson vse težje premika, pa še vedno z optimizmom gleda v prihodnost. "Mislim, da me vera nikakor ni zapustila. Če se ti to zgodi, si izgubljen, saj s tem izgubiš možnost, da bi storil kaj pomembnega zase in za svet. Zaupati si moraš, da lahko spremeniš nekaj slabega v nekaj dobrega."

Režiser že snuje svoj naslednji film, ki ga lahko v dosedanjem tempu torej pričakujemo okoli leta 2024. "Imam že kar nekaj idej, a jih še ne želim razkriti," je zaključil prikupni Šved.