Williams se je v zadnjem času boril z rakom, a se je "do svojega zadnjega dneva ukvarjal z animacijo in pisanjem", je za medije sporočila pokojnikova hčerka Natasha Sutton Williams.

Foto: EPA

Richard Williams je svojo kariero zgradil na razkoraku med dvema obdobjema zlato dobo animacije, ki je počasi izzvenela v petdesetih in šestdesetih, ter z računalniško tehnologijo podkrepljene animacije, ki se je začela razvijati v devetdesetih. Največ ljudi ga pozna kot vodjo animatorjev pri filmu Kdo je potunkal Zajca Rogerja (1988) z Bobom Hoskinsom v glavni vlogi; v celovečercu sta si na skoraj nadrealističen način roki podala igrani film in animacija.

Williamsova žena Imogen Sutton je bila tudi njegova dolgoletna sodelavka. Sodeloval je še pri dveh filmih iz franšize o Pink Panterju in pri bondiadi Casino Royale.

Kreator fatalne "zajčice"
Kdo je potunkal Zajca Rogerja (Who Framed Roger Rabbit), igrano-animirana komedija, postavljena v svet leta 1947, v katerem soobstajajo živi in animirani liki, je bila tako kritiška kot tudi komercialna uspešnica. Williams, ki je bil na čelu ekipe animatorjev, je ustvaril posodobljeni animirani različici Zajca Rogerja in njegove morda še slavnejše žene Jessice. Za film je dobil kar dva oskarja, za posebne učinke in častno nagrado za posebne dosežke.

Kdo je potunkal Zajca Rogerja v naslovu nima vprašaja - to pa menda zato, ker je režiser Robert Zemeckis verjel stari vraži, da filmi z vprašajem v naslovu pogorijo v kinodvoranah. Foto: IMDb

Animator, ki je občasno delal tudi kot glasovni igralec in scenarist, je začetek svoje ljubezni do animacije pripisoval celovečercu Sneguljčica, ki ga je videl pri petih letih. "Že ko sem bil otrok, sem sanjal o tem, da bi prišel k Disneyju. Bil sem bister poba, pošiljal sem jim svoje risbe in naposled mi je uspelo," je leta 2008 povedal v intervjuju za BBC. "Posneli so prispevek o meni v studiu sem bil kar dva dni. Lahko si predstavljate, kako je bilo to za otroka."

Pozneje je dobil nasvet, naj "se nauči, kako se pravilno riše", in postopoma izgubil "vsako zanimanje za animacijo", kot je sam priznal. K otroški ljubezni se je vrnil šele pri 23 letih, češ da se mu je zdelo, "kot da se njegove slike skušajo premikati".

Že njegov prvi film, The Little Island (1958), je bil nagrajen z bafto. Prvega oskarja mu je prinesla adaptacija Dickensove klasike Božična zgodba (1971).