Film
(6)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.1 od 42 glasov Ocenite to novico!
Sophie Fiennes (letnik 1967) je več let sodelovala pri filmih režiserja Petra Greenawaya, leta 1998 pa začela lastno filmsko kariero. Njeni dokumentarci pogosto nastajajo v tesnem sodelovanju s portretiranci. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Dokumentarec Bloodlight and Bami je premiero doživel na lanskem filmskem festivalu v Torontu. Sophie Fiennes in Grace Jones sta na rdečo preprogo prišli skupaj. Foto: AP
       Po mojem je treba pod vprašaj postaviti tudi hollywoodske agente – zakaj niso svarili ljudi? Čeprav mislim, da so ljudje bili posvarjeni. Nekajkrat sem srečala Harveyja Weinsteina: tipu je tako rekoč na čelu pisalo, da je gnida. Zakaj so se vsi delali tako presenečene? Samo pogledati si ga moral, pa si vedel, koliko je ura!       
70-letna Grace Jones, ki bi ji zlahka pripisali vsaj 20 let manj, je svojo podobo zgradila na visokih ličnicah in androginem slogu. V 70. si je utrla kariero kot ena prvih temnopoltih manekenk, najprej v New Yorku, nato še v Parizu. Znašla se je na platnicah modnih revij in v kampanjah zvenečih modnih hiš, denimo Yves Saint Laurent in Kenzo. Stala je pred objektivi slavnih fotografov, kot so Jean-Paul Goude, Helmut Newton, Guy Bourdin in Hans Feurer. Foto: AP
       Seveda sem vesela, da je prišlo do pobud Time's Up in #MeToo. Preizprašujemo vse, kar je prej veljalo za normalno, vsakdanje početje. Obstajajo še drugi, na primer Brett Ratner, ki so mislili, da so zlorabe 'del industrije' in zato dovoljene. Vseeno pa se morajo predvsem ženske same naučiti, kako odbiti osvajanje, da so neposredne in nesramne, če je treba.       
Fiennesova razmišlja tudi o tem, zakaj je Grace Jones še vedno tako impozantna figura. "Prav gotovo je intenzivna. Zahtevna in močna. Povezana je s svojo erotično bitjo in zato, ker vztraja pri svojih pogojih, nekaterim moškim predstavlja izziv. Številnim heteroseksualnim moškim se zdi strašljiva, a jih tudi vzburja. Desmond Guiness mi je nekoč zaupal, da je strah največji afrodiziak." Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Če začneš v filmu nizati banalne informacije, ljudem jemlješ možnost, da se sami odzovejo na to, kar gledajo. Po mojem je za gledalca bolj ustvarjalna izkušnja, če mu samo postrežeš posamezna opazovanja.       
"V ličenju uživa in ne vem, zakaj bi to negirali zaradi neke identifikacije s feminizmom, češ da je maškarada nepotrebna. Ona ima maškarado pač rada, to ji vliva moč." Foto: Kinodvor
Jean-Paul Goude
"Številni heteroseksualni moški premerijo Jean-Paula Gouda in si mislijo: 'Pa zakaj je ravno ON tisti, ob katerem se ji zašibijo kolena?'" Foto: AP
Grace in cage, 1978
"Če pogledaš denimo tisto slavno fotografijo v kletki (Grace in cage, 1978, op. n.), je prvi odziv najbrž odpor, ampak slika presega najosnovnejšo interpretacijo. Če še sama v filmu reče, da 'klinčevi panter prihaja na plano', je to morda manifestacija njene biti – morda se je pač počutila kot žival v kletki." Foto: jeanpaulgoude.com
       Na začetku filma njena mama pripomni, da "Jonesovi nikoli ne končajo na drugem mestu – vedno so prvi." Za Grace "biti Jones" avtomatično pomeni privilegiranost, premočrtnost. Žaljivo je sklepati, da je temnopolta ženska in potemtakem prav gotovo zatirana. Ne, ona je Jonesova! V sebi čuti moč izročila, družinske zgodbe, kar klasična interpretacija politike spolne identitete mirno spregleda.       
Grace Jones je uporabila svoj odrski nastop, da se je osvobodila strahu, ki ga je vanjo vsadil nasilni dedek (oz. drugi mož njene babice), ki je imel otroke v skrbi, ko sta si starša skušala izboriti boljše življenje v ZDA. Mas P, kot so mu rekli, je otroke teroriziral in pretepal. "Grace je razvila fascinantno tehniko: s tem, da ga v svojem nastopu oponaša, ona sama postane tista, ki ustrahuje občinstvo. Po navadi naj bi gledališče ponujalo katarzo gledalcem, v njenem primeru pa se katarza odvija na odru." Foto: AP
Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sta material za film snemala na super 16-milimetrski trak. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Farani Binkoštne cerkve so me sprejeli z odprtimi rokami. Nekdo mi je rekel: 'Zdaj si na ekspresu Svetega Duha, sestra!'       
Perverznežev vodnik po ideologiji.
Njen naslednji projekt bo sklepni del trilogije s Slavojem Žižkom; v filmu bosta načela 21. stoletje skozi prizmo lacanovske teorije. Foto: IMDb
       Pomagalo bo več ženskih glasov, ki pišejo o filmu – še naprej moramo pač početi, kar počnemo. Saj veste: uspeh je najboljše maščevanje, edino, ki lahko spremeni paradigmo.       
Beseda "bloodlight" v jamajškem patoisu pomeni rdečo luč, ki se prižge med snemanjem v studiu, "bami" pa je vrsta kruha. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Ljudje se bojijo zaupati lastnemu odzivu, ker se jim zdi, da obstajata pravilen in napačen odziv na film. Če nekaj ponotranjiš kot gledalec, ostane s tabo na drugačen način – najbrž zato, ker se vklopi drug del možganov. " Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Mene zmoti že, če nekdo človeka opiše kot 'temnopoltega'; to se mi zdi rasistično. S tako oznako zanikaš kulturno resnico posameznikovih korenin, njegove izkušnje.       
"Vznemirjala jo je misel, kako lahko nastopa pred fotografovim pogledom in kaj lahko v njem postane. V tem se skriva zatajena resnica ženskih fantazij." Foto: AP
       Sama sem se počutila neverjetno močno, ko sem bila noseča. Navzven sem bila morda videti ogromna in okorna, navznoter pa sem se počutila, kot da sem prvič v življenju našla sfero, v kateri mi kot ženski ni treba prositi, da me sprejmejo. Tukaj se mi ni treba opravičevati, da sem ženska.       
V mladih letih se je kratek čas ukvarjala tudi z manekenstvom. "Poklic sem sovražila, ker sem se počutila preveč pasivno. Zato tudi tako občudujem Grace, ki zna biti aktivna v vlogi fotomodela." Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
       Prepričana sem, da je vsaka ženska že pred 20. letom kdaj tarča plenilskega moškega vedenja. Naučiti se je treba, kako na licu mesta temu narediti konec.       
Grace Jones
"Ideja, da je moškost v samem jedru človeškega bitja, njegova neomajna eksistencialna resnica, je čista laž. Ženska odseva resnično nestalnost človeškega bitja. Grace je v tem pogledu fantastičen študijski primer." Foto: Wikipedia
Ste vedeli, da sta šla Andy Warhol in Grace Jones skupaj na poroko Arnolda Schwarzeneggerja in Marie Shriver? (Arnold in Grace sta skupaj nastopila v Conanu uničevalcu.) Foto: AP
Po manekenski karieri se je preusmerila v petje, podpisala je pogodbo z Island Records in v svojem edinstvenem slogu, nekakšni mešanici diska, reggaeja in popa, posnela številne uspešnice, tudi morda najprepoznavnejšo Slave to the Rhythm, klasiko z newyorškega klubskega prizorišča v 80., katerega središče je bil kultni Studio 54. Takrat že uveljavljena novovalovska ikona je dobila tudi nekaj vidnih filmskih vlog, denimo tisto v Konanu uničevalcu in v filmu iz serije o Jamesu Bondu: Od tarče do smrti (1985). Foto: AP

Dodaj v

Sophie Fiennes: "Ženske imajo več moči, kot se zavedajo"

Intervju z britansko režiserko Sophie Fiennes
22. junij 2018 ob 06:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

Težko si je predstavljati, da bi kdo lahko kdaj spregledal Grace Jones, ekstravagantno mojstrico performansa, androgensko supermanekenko, Bondovo dekle, Sužnjo ritma. Sophie Fiennes, ki Grace portretira v liričnem dokumentarcu Bloodlight and Bami, razblini take naivne utvare: "Pogosto sem opazila, da je moški ne poslušajo. Če je kaj rekla, je ni nihče upošteval, kot da so gluhi." V filmu umetnici skupaj dekonstruirata mit "dive Grace Jones".

Film Grace Jones: Bloodlight and Bami, ki ga v teh dneh lahko ujamete v Kinodvorovi "dvorani" na prostem, Kinodvorišču, je nekonvencionalen dokumentarni portret, ki na fragmentiran, esejističen način vstopa v jamajško intimo popkulturne ikone, igralke, pevke – ter hčerke, mame in babice Grace Jones. (Naslov filma je skoraj neprevedljiv: beseda bloodlight v jamajškem patoisu pomeni rdečo luč, ki se prižge med snemanjem v studiu, bami pa je vrsta kruha.)

Od filma ne pričakujte pregledne retrospektive dolgoletne kariere ali teoretiziranja o liku in daljnosežnem vplivu Grace Jones; Bloodlight and Bami je dedič tradicije cinéma vérité; v večletnem obdobju spremlja glasbenico med snemanjem albuma Hurricane (2008), med pripravami na odrske nastope, na poslovnih poteh v Pariz in na potovanju na rodno Jamajko, kjer neopazno zdrsne nazaj v vlogo hčerke, sestre, vaščanke.

V posameznih prizorih spoznamo kot britev oster humor in brezkompromisno vizijo protagonistke (zaradi cenene scenografije producenta nekega televizijskega šova nadere, da je bila med plesalkami videti "kot zvodnica med svojimi prostitutkami"), drugje občutimo tok nomadske eksistence, razpete med Pariz, London in Jamajko. V nobenem trenutku se ne zdi, da je katera od teh identitet, ki imajo celo različne naglase, manj pristna od preostalih. "Včasih pač moraš biti visokoleteča prasica," skomigne z rameni Grace.

Umetniška dinastija
Sophie Fiennes, ki je ob premieri obiskala Ljubljano, je med drugim tudi ena od sedmih otrok, ki sta jih vzgojila Mark in Jini Fiennes: njena brata sta Ralph Fiennes (Angleški pacient, Schindlerjev seznam) in Joseph Fiennes (Zaljubljeni Shakespeare, Deklina zgodba); sestra Martha se prav tako ukvarja z režijo, Magnus je skladatelj, Josephov dvojček Jacob pa oskrbnik ogromnega posestva v Norfolku. Njihov brat Michael Emery, ki sta ga zakonca Fiennes vzela v rejništvo, je ugleden arheolog.

Več o sodelovanju z Grace Jones, o Slavoju Žižku in pasteh spolnih zlorab v zabavni industriji pa v spodnjem intervjuju.

Režirali ste že več dokumentarcev o fascinantnih osebnostih: o Slavoju Žižku, Anselmu Kieferju, pridigarju Noelu Jonesu in zdaj o Grace Jones. Osebnosti s popolnoma različnih področij. Kaj je njihov skupni imenovalec? Kaj vas mora pritegniti, da projektu posvetite ves čas in energijo, ki ju terja dokumentarec?
Odločitev za dokumentarni projekt je pogosto ogromno finančno tveganje. Podpišeš zavezo siromašnosti, kot se je nekoč izrazil neki moj prijatelj, ki je tudi dokumentarist.

Svoje portretirance primerjam z vožnjo v dvigalu: z njihovo pomočjo se lahko na določenem področju zelo hitro dvigneš, prideš zelo daleč. Grace je o najinem filmu nekoč izjavila, da niti "ni sodelovanje, ampak zarota". (Smeh.) Pri vsakem sodelovanju se mora v resnici zgoditi nekaj zarotniškega, morajo vedeti, da sem pripravljena iti z njimi do konca. Izziv je v tem, kako na film ujeti čim več kompleksnosti, ne da bi bil nedoumljiv, obenem pa uporabiti vizualni jezik, glasbo in besede. Z vsem tem lahko vgradiš dodatne plasti.

Nekje sem zasledila, da nameravate po Perverzneževem filmskem vodniku in Perverzneževem vodniku po ideologiji posneti še tretji dokumentarec, ki bo zašpilil trilogijo Slavoja Žižka. Obstajajo za to že oprijemljivi načrti ali časovnica?
Ko bom zaključila promocijo filma o Grace Jones, ki mi v resnici pobere precej časa, bo to moj naslednji večji projekt. Pri Slavoju se moraš pač popolnoma poglobiti v njegov duhovni, intelektualni svet. To imam nadvse rada, ampak je skoraj nezdružljivo s kakršnim koli drugim delom.

S čim se bosta ukvarjala?
Zame je okvirni naslov 21. stoletje, kar odpira ogromno možnosti. Trenutno to premlevam sama in tudi s Slavojem, kadar pride v London. Razmišljava, kako nam lahko lacanovska psihoanalitična teorija pomaga razumeti, kaj se trenutno dogaja v svetu.

Financiranje projekta pa je vedno zanimiv podvig – počutiš se, kot da skušaš ujeti premikajočo se tarčo. Institucije in ljudje v njih se menjajo, vedno moraš biti pozoren na to, kje se odpira kaka priložnost. Kot filmar si vsakič, ko je tvoj film uspešen, res globoko oddahneš, ker boš tako morda laže financiral naslednji film.

Leta 2002 ste režirali dokumentarec Hoover Street Revival, v katerem ste izpostavili Binkoštno cerkev v Los Angelesu in pridigarja Noela Jonesa, ki je med drugim tudi brat Grace Jones. Vem, da se je pozneje sodelovanje z Grace Jones začelo na njeno pobudo, pa vseeno – se vam je že takrat zdelo, da bi bil oris okolja in družine, iz katerih izhaja, potencialno dober pristop k portretu glasbenice?
Kot filmska ustvarjalka sem puristka. Ko sem snemala Hoover Street Revival, ni šlo za Noela kot posameznika, ampak zanj kot za posrednika Božje besede. Namenoma nisem hotela izpostaviti njega kot osebnosti, pač pa funkcijo njegovega performansa, ki ga Cerkev seveda ne razume kot performans. Mislim, da je Grace razumela, kakšno je moje stališče, in to tudi cenila. Ljudje so se pritoževali, da "Fiennesova v filmu niti ne pove, da je to brat Grace Jones". Tako da je v bistvu smešno, da sem na koncu njej namenila cel film.

Verjetno je bil tisti prvi film res seme za Bloodlight and Bami, ampak tega takrat še nisem vedela. Včasih se stvari tako iztečejo. Farani Binkoštne cerkve so me sprejeli z odprtimi rokami, nekdo mi je rekel: "Zdaj si na ekspresu Svetega Duha, sestra!" Pri njih je zelo pomembno, da začutiš duhá bližnjega. Med snemanjem tega filma sem spoznala tudi Slavoja. Nekdo mi je rekel, da je Slavoj Žižek edini, ki bi razumel ta specifični pristop k veri, in da moram prebrati njegova dela. V retrospektivi je zanimivo, za koliko različnih projektov je bil iztočnica prav Hoover Street Revival.

Ljudje me sprašujejo, kako sem si pred snemanjem izborila zaupanje Graceine družine na Jamajki: ni bilo treba, ker so me že poznali in mi zaupali. Ocenili so, da spoštujem njihovo kulturo.

Vaš pristop k dokumentarnemu filmu ne vključuje nobenega pojasnjevalnega konteksta, nobenih komentarjev ali "govorečih glav" in nobenih napisov, ki bi identificirali ljudi pred kamero. Gledalcu je prepuščeno, da sam osmisli, kaj gleda. Kakšna je ideja za takim pristopom?
Če začneš pojasnjevati stvari, je to na koncu samo ena različica tega, kar se dogaja v filmu. V resnici pa obstaja več različnih branj vsakega prizora. Če začneš nizati banalne informacije, ljudem jemlješ možnost, da se sami odzovejo na to, kar gledajo. Po mojem je za gledalca bolj ustvarjalna izkušnja, če mu samo postrežeš s posameznimi opazovanji.

Imajo pa ljudje seveda zelo kratek spomin: ogromno filmov je bilo posnetih na opazovalen način, dokler ni začela televizija diktirati večje preglednosti. Kot gledalka imam raje filme, pri katerih lahko začutim čudaškost, tujost tega, kar srečujem. Saj ni zares tako težko razumeti, no: meni se zdi precej dostopen film. Ampak ljudje se bojijo zaupati lastnemu odzivu, ker se jim zdi, da obstajata pravilen in napačen odziv. Če nekaj ponotranjiš kot gledalec, ostane s tabo na drugačen način – najbrž zato, ker se vklopi drug del možganov.

Prav tako v filmu ne uporabite nobenih arhivskih posnetkov, nobenih fotografij, ki so za marsikoga prva asociacija na Grace Jones. Je to vaš način dekonstrukcije monolitne podobe "ikone", ki na neki način razčlovečuje resnično osebo?
Zdelo se mi je, da je Grace že tukaj in zdaj fascinantna družba; tako ali tako pa v sedanjosti odmeva ogromen del njene preteklosti. Če začneš v film tlačiti arhivske posnetke, izgubiš intimnost, ki se je vzpostavila v zgodbi. Zarotništvo med nami se prelomi, če od gledalca kar naenkrat pričakuješ, da na temo gleda skozi kulturni kontekst njene preteklosti. Bolj mi je všeč, če samo mimogrede vidiš fotografijo Grace z Andyjem Warholom ali pa naslovnice albumov, s katerimi pridejo na začetku fani po avtograme. To je vizualna kontekstualizacija. Kaj pa sploh je "ikonična Grace Jones iz preteklosti"? To bo verjetno pomenilo nekaj drugega za vsakogar – morda njena vloga v Jamesu Bondu, v filmu Vamp, morda glasba. Ljudje mislijo, da se vse to odločim vnaprej, ampak ni tako.

Kako se sploh lotite dela, ko imate po letih dela goro posnetega materiala? Imate že od samega začetka pred očmi film, ki ga hočete zmontirati, ali pa se prilagajate temu, kateri kadri vas nagovorijo?
Definitivno se učiš sproti, med snemanjem. Sproti ugotoviš, da je fascinantno gledati Grace, kako si nanaša ličila.

Presenetilo me je, da se pred nastopi naliči sama.
V tem uživa in ne vem, zakaj bi to negirali zaradi neke identifikacije s feminizmom, češ da je maškarada nepotrebna. Ona ima maškarado pač rada, to ji vliva moč. Ob tem vedno pomislim na Hamleta, ki na neki točki Ofeliji reče: "Slišal sem, da si slikate obraz! Bog vam je dal en obraz, vi si delate drugega." V tem se skriva ideja ženske nestabilnosti, ki jo zakrivajo preobleke.

Spomnim se tudi na Slavoja, ki v Perverzneževem filmskem vodniku v odlomku o Vrtoglavici reče: "Ženska ni objekt, ženska je resnica subjektivnosti." Vsa mnogoterost, ki jo ženske razkazujejo s svojimi različnimi podobami, je resnica človeške subjektivnosti. Ideja, da je moškost v samem jedru človeškega bitja, njegova neomajna eksistencialna resnica, je čista laž. Ženska odseva resnično nestalnost človeškega bitja. Grace je v tem pogledu fantastičen študijski primer.

Kadar snemam, poskušam v film vključiti to, kar vznemirja in fascinira mene samo. Pritegnilo me je tudi to, kako je uporabila svoj odrski nastop, da se je osvobodila strahu, ki ga je vanjo vsadil nasilni dedek. Mas P, kot so mu rekli, je teroriziral in pretepal otroke. Grace je razvila fascinantno tehniko: s tem, da ga v svojem nastopu oponaša, ona sama postane tista, ki ustrahuje občinstvo. Po navadi naj bi gledališče ponujalo katarzo gledalcem, v njenem primeru pa se katarza odvija na odru. Mar ni to neverjetno? Sebe si kar naprej predstavlja v različnih utelešenjih: "Zdajle na dan prihaja klinčevi panter," reče na neki točki v filmu, ali pa: "Včasih moraš biti visokoleteča prasica!" Vzame navadno majico, si jo potegne čez glavo in kar naenkrat je podobna egipčanski kraljici. Gre za radost ob potencialu performativnega. Hej, vsi bi se morali počutiti dovolj svobodne, da bi lahko izkusili, kaj smo lahko onkraj lastnih predstav o svoji identiteti.

Večino najbolj prepoznavnih fotografskih portretov Jonesove je ustvaril njen nekdanji partner Jean-Paul Goude. Večkrat je bil tarča ostrih kritik, češ da eksploatira in seksualizira črna telesa, da fetišizira "eksotičnost" in tujost. Zanimivo je, da sta si očitno še vedno zelo blizu in da v filmu razpravljata ravno o tem, kakšen vpliv ima na Grace njegov pogled.
Zanimivo se mi zdi, da številni heteroseksualni moški premerijo Gouda in si mislijo: 'Pa zakaj je ravno on tisti, ob katerem se ji zašibijo kolena?' Seveda gre za erotičnost njegovega pogleda. Vznemirjala jo je misel, kako lahko nastopa pred njegovim pogledom in kaj lahko v njem postane. V tem se skriva zatajena resnica ženskih fantazij. Nekaj erotičnega je v tem, da sí objekt pogleda – morda je to pri ženskah priučeno, ampak obstaja užitek in neka oblika moči v tem. Vsaj za Grace. Kot model se v isti sapi upira, zoperstavlja temu principu.

Če pogledaš denimo tisto slavno fotografijo v kletki, je prvi odziv najbrž odpor, ampak slika presega najosnovnejšo interpretacijo. Če še sama v filmu reče, da "klinčevi panter prihaja na plano", je to morda manifestacija njene biti – morda se je pač počutila kot žival v kletki. Včasih je treba gledati onkraj predpostavk, kaj naj bi določena podoba pomenila.

Verjetno ne smemo diskreditirati njene lastne volje.
Absolutno ne. Eksperimentirala sta skupaj in zaradi tega vznemirjenja se je najbrž zaljubila vanj.

Film se posredno dotakne zloglasnega incidenta iz leta 1980, ko je Grace med oddajo v živo oklofutala voditelja, ki ji je obračal hrbet in jo ignoriral. Na več mestih jo vidimo, kako mora po telefonu nadirati nezanesljive sodelavce ali prepričevati producenta, naj se vendarle pojavi v studiu. Šovbiznis jo je na vrhuncu slave popredalčkal med "dive". Ampak kaj ta beseda sploh pomeni? Mar ne bi moški obveljal za perfekcionista in profesionalca, če bi vztrajal, da je vse narejeno tako, kot si je zamislil?
Bila sem že priča intervjujem, v katerih kdo Grace v obraz reče, da je ogromna diva. Njen odgovor je, da "ni diva, ampak Jonesova". Na začetku filma njena mama pripomni, da "Jonesovi nikoli ne končajo na drugem mestu – vedno so prvi". Za Grace "biti Jones" avtomatično pomeni privilegiranost, premočrtnost. Žaljivo je sklepati, da je temnopolta ženska in potemtakem prav gotovo zatirana. Ne, ona je Jonesova! V sebi čuti moč izročila, družinske zgodbe, kar klasična interpretacija politike spolne identitete mirno spregleda. Mene zmoti že, če nekdo človeka opiše kot "temnopoltega"; to se mi zdi rasistično. S tako oznako zanikaš kulturno resnico posameznikovih korenin, njegove izkušnje. Midve za to mizo se verjetno ne bi opisali kot "dve belki" (no, morda bi se, ker je zdaj politika identitete tako prevladujoča); prej bi rekli, da si ti Slovenka in jaz Angležinja, da sva Evropejki z različnimi koreninami.

Mislim, da se je Grace od nasilnega dedka naučila, kako biti močna. Ko je prebolela njegove zlorabe in strah pred njim, je začela spoštovati disciplino, to, da je bil pozoren na vsako podrobnost. Mislim, da je tudi meni zaupala zato, ker je opazila, da sem pozorna na detajle. Pogosto sem opazila, da je moški ne poslušajo. Če je kaj rekla, je ni nihče upošteval, kot da so gluhi. Jaz sem jo skušala zares poslušati in slišati; včasih se izraža zelo jedrnato, ampak z jasno poanto.

V filmu ste zavestno podčrtali seksizem v zabavni industriji, in to še preden je ta problematika postala najbolj pereča tema javne razprave.
Hvala Bogu, da je ta film prišel v tem času, kot je. Saj veš, kaj sva prej govorili o "ekspresu Svetega Duha"! (Smeh)

Se vam zdi, da smo res na pragu korenitih in daljnosežnih sprememb? Ali smo res kaj dosegli, če nam industrija sicer ponudi film, kakršen je Oceanovih 8, obenem pa so v zakulisju na vrhu piramide moči še vedno sami moški?
Pomagalo bo več ženskih glasov, ki pišejo o filmu – še naprej moramo pač početi, kar počnemo. Saj veste: uspeh je najboljše maščevanje, edino, ki lahko spremeni paradigmo.

Malce me je potrlo, da je moral priti impulz za spremembo iz Hollywooda. Toliko žensk je, ki imajo manj svobode in so manj vidne; res upam, da bodo pozitivni učinki pricurljali tudi do žensk v veliko bolj kompromitiranih položajih od tistih v Hollywoodu.

Jasno mi je, da igralke trdo delajo in da se je težko prebiti; ne zanikam, da je pomembno, kakšna sporočila daje svetu Hollywood. Neka subtilnost pa je vseeno tudi v razliki med tem, kdaj žensko razkazovanje osvobaja in kdaj omejuje. Rose McGowan je bila denimo zelo glasna, ko gre za vprašanja izkoriščanja žensk. Toda ko vidim fotografsko dokumentacijo, da je šla v tistem času zlorab na podelitev zlatih globusov tako rekoč gola, si mislim: 'Kakšno sporočilo torej pošiljaš v svet?' Ne izstavljaj računov brez krčmarja. Ženske se moramo same odločiti, kaj nam vliva moč in s čim se moči oz. dostojanstvu v resnici odrekamo.

Ne vem, če se je sploh mogoče izogniti vsem tem groznim izkušnjam, ki jih doživljajo ženske. Moja petnajstletna nečakinja in njene prijateljice se oblačijo na hiperseksualiziran način, ampak one tega ne vidijo tako. 'Mar ne smem biti lepa?' vprašajo. Seveda, ampak v čem je zares zasidrana tvoja moč?

Ne vem, ali konservativen način oblačenja žensko zares obvaruje pred plenilcem.
Jaz pa mislim, da mogoče jo. Mislim, da lahko moško osvajanje zaustaviš na razmeroma preprost način.

Če si dovolj visoko na totemu moči. Meryl Streep je bila gotovo bolj varna od Rose McGowan.
Rose se je sama postavila v nemočen položaj s tem, da ni dovolj verjela vase, da bi mu rekla, naj se spelje. Prepričana sem, da je vsaka ženska že pred 20. letom kdaj tarča plenilskega moškega vedenja. Naučiti se je treba, kako na licu mesta temu narediti konec. Vedeti moraš, v čem je tvoja prava moč.

Cena tega pa je tvoj poklic, cela kariera.
Ne, ravno v tem se skriva tista največja laž! Če misliš, da ti bo seks z nekom priskrbel službo, si se že sama ustrelila v koleno. Če verjameš v svoje igralske sposobnosti, si moraš reči: "Začela bom tako, kot nameravam nadaljevati. Boljša sem od tega. Ne obravnavaj me kot kurbo." Po mojem je treba pod vprašaj postaviti tudi hollywoodske agente – zakaj niso svarili ljudi? Čeprav mislim, da so ljudje bili posvarjeni. Nekajkrat sem srečala Harveyja Weinsteina: tipu je tako rekoč na čelu pisalo, da je gnida. Zakaj so se vsi delali tako presenečene? Samo pogledati si ga moral, pa si vedel, koliko je ura! Dajte no! Zelo očitno je bil nasilnež in šibek možakar, ki izkorišča svoj vpliv, da bi se počutil močnejšega.

Seveda sem vesela, da je prišlo do pobud Time's Up in #MeToo. Preizprašujemo vse, kar je prej veljalo za normalno, vsakdanje početje. Obstajajo še drugi, na primer Brett Ratner, ki so mislili, da so zlorabe 'del industrije' in zato dovoljene. Vseeno pa se morajo predvsem ženske same naučiti, kako odbiti osvajanje, da so neposredne in nesramne, če je treba. Akademikinja Francesca Royster je v nekem eseju zapisala, da je pri Grace Jones 'vedno cenila, da je znala biti groba'.

Spomnim se, kako smo pri osemnajstih ali devetnajstih letih s prijateljicami stale v vrsti pred nekim nočnim klubom. Mimo je prišel Mickey Rourke, ki je bil takrat na vrhuncu slave po zaslugi filma Devet tednov in pol. Ozrl se je po množici, pokazal s prstom name in me vprašal, ali hočem z njim v klub. Seveda hočem. Bil je prijazen, nekaj sva spila in poklepetala, potem pa je začel omenjati svoj fin hotel in podobno. Ugotovila sem, da se moram iz tega nekako izvleči. Ker sem vedela, da snema na Severnem Irskem, sem začela oponašati karikiran severnoirski naglas, kar je takoj razelektrilo ozračje. In tako je bilo konec, res nisem potrebovala še svojih "devet minut in pol".

Sama sem imela vedno zelo močan instinkt za samoobrambo, zaščito – mogoče zato, ker je mojo mamo spolno zlorabljal njen oče. To mi je povedala, ko sem imela dvanajst let, zato sem vedela, kaj vse se lahko zgodi. Razvila sem svoj radar, nisem hotela, da me kdo izkoristi. Za kratek čas sem bila manekenka, ampak sem poklic sovražila, ker sem se počutila preveč pasivno. Zato tudi tako občudujem Grace, ki zna biti aktivna v vlogi fotomodela.

Za konec bi se dotaknila samo še poante britanske novinarke Carmen Gray v nedavnem članku o glasbenih dokumentarcih o ženskah. Opaža, da filmarji umetnice – Amy Winehouse, Nino Simone, Whitney Houston radi predstavijo v kontekstu "tragične usode", kot nadarjene naivke, ki so končale v krempljih nasilnežev ali odvisnosti. Pri filmu Bloodlight and Bami mi je všeč, da portretiranke ne skuša reducirati na eno samo stvar ali je ukalupiti v skladu z določenimi pričakovanji.

Kadar ustvarjam, zelo redko gledam filme, ker se mi zdi, da moram ostati v svetu lastnega ustvarjanja – ampak ko je v kino prišla Amy, sem naredila izjemo. Amy Winehouse je bila čudovita, genialna osebnost in v filmu lahko vidiš, kako zelo nadarjena je bila. Spomnim pa se, da sem si po prihodu iz dvorane rekla: "Moja portretiranka je pa še kako živa." (Smeh.) Spet mi pade na pamet nekaj, kar Slavoj izjavi v Perverzneževem filmskem vodniku: "V moškem nagonskem gospodarstvu je edina dobra ženska mrtva ženska. Ženska sla je za libidno gospodarstvo nevzdržna." Ko je ženska mrtva, nikogar več ne ogroža.

Ženske imajo več moči, kot se zavedajo. Sama sem se počutila neverjetno močno, ko sem bila noseča. Navzven sem bila morda videti ogromna in okorna, navznoter pa sem se počutila, kot da sem prvič v življenju našla sfero, v katero mi kot ženski ni treba prositi za vabilo. Tukaj se mi ni treba opravičevati, da sem ženska. Zgodba tragične ženske je pripovedovalni kliše, ki igra na naše sočutje, obenem pa utrjuje določene stereotipe. Jezi me tudi kliše, vezan na družbeni razred. Na tak način so poleg Amy obravnavali tudi Alexandra McQueena – prikazovali so ju kot popolna neizobraženca, ki sta kot po čudežu izjemno nadarjena na enem področju. Idiot savant. "Oh, Amy je oboževala jazz!" Ne, v resnici ga je študirala in zelo dobro poznala, ni ji bil samo "všeč". Ampak namesto vsega tega raje tematiziramo njeno odvisnost in smrt. Mogoče je pa edina dobra ženska res mrtva ženska. Slavoj je s tem zadel žebljico na glavico. (Smeh.)

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
fah-q
# 22.06.2018 ob 11:15
vidim, da so me brisali...bom tokrat poskusil bolj "politično korektno" med vrsticami...

ko je "šef" poskušal z grace v halji v njegovi spalnici imet intervju za službo je dobil šampanjec v fris. zato grace danes ne joka po medijih kako so jo zlobni producenti, šefi itd zlorabili. temu se reče značaj, temu se reče pogum. in glej ga zlomka, celo kariero je naredila navkljub temu, da se ni pustila zlorabit in je uspešna...je pa res, da razen lepote ima tudi talent..

tudi ne joka o zlobnih moških, je lepo razložila, da so lahko slabi tako moški kot ženske na položajih in da to ni vprašanje spola. pa je kot mlada super lušna in še črna začela kariero več kot 40 let nazaj in uspela-za način ji dam klobuk dol. ampak kot rečeno-je imela značaj. tiste, ki ga nimajo, pa tudi talenta je bolj malo pa jokajo kako so za slavo in denar morale uboge reve prodati svoje telo vsakemu, ki jim je to lahko omogočil...

meetoopress
naš človek
# 22.06.2018 ob 12:22
temu se reče značaj, temu se reče pogum.

Saj v tem je point. A če ženska nima poguma, je pa v redu, če se direktor spravi nanjo? Isti šmorn kot pri Catherine Deneuve - če ona nima nič proti"ukradenim poljubom", je to njena stvar, ne more pa govoriti vsem ženskam, da se morajo s tem sprijazniti.
bunta
# 22.06.2018 ob 12:40
@naš človek

Kar je hotu povedat je, da se mora vsak soociti s posledicami svojih dejanj. Zenska ali moski, ki nima poguma naj se ne spravlja zavestno v situacijo kjer je pogum potreben. Dosti takih ljudi je v gonji po slavi, denaju in uspehu nategnjenih tako in drugace in za ta nateg je kriv njihov pohlep ne pa diskriminacija. Ce noces spati z direktorjem pac ne bos in to ne pomeni avtomatsko neuspeh. Ce pa ze bos pa ne jamraj.
Ramus
# 22.06.2018 ob 13:06
Še ena feministka,....
Sklonjen
# 23.06.2018 ob 17:56
Sophie Fiennes: "Ženske imajo več moči, kot se zavedajo"

Tako kot tudi pameti ... vprasanje se torej postavlja, zakaj teh potencialov ne iskoristijo in se raje vdajajo radikalnemu feminizmu, da so potem še bolj nesrečne?
sisoruen
# 22.06.2018 ob 15:31
"Zgodba tragične ženske je pripovedovalni kliše, ki igra na naše sočutje, obenem pa utrjuje določene stereotipe."

Zgoraj citirani stavek pove bistvo vse zadeve. Ženske niso neka nebogljena, nesposobna in nasploh hendikepirana bitja, ki bi jih bilo potrebno posebej ščititi. To je kliše, stereotip, ki ga je pač dolga stoletja fural patriarhat s svojim paternalizmom, na osnovi katerega so pač ženskam omejevali svobodo, danes pa njegovo vlogo prevzema degenerirani mainstream feminizem.
Kazalo