Barbara Miller. Foto: MMC RTV SLO

"Nisem hotela stopiti v past evropocentričnega, pokroviteljskega stališča kritiziranja drugih kultur in družb," o svoji fimski raziskavi problematike pove režiserka Barbara Miller, ki je obiskala Ljubljano.

Dokumentarec Ženski užitki, ki je v Ljubljani gostoval v okviru letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se teme seksualnosti v 21. stoletju loteva s perspektive ženske, in pri tem dokazuje, da je užitek ‒ v nasprotju z nauki vseh patriarhalnih družb skozi zgodovino ‒ univerzalna pravica, ne pa zgolj v domeni moškega spola.

Švicarska režiserka Barbara Miller, ki je že s prvim filmom o absurdih patriarhata (Forbidden Voices, 2012) dobila nagrado organizacije Amnesty International, tokrat objektiv filmske kamere obrne na pet posameznic, pet žensk, ki so sklenile vzdigniti glas proti šovinistični družbi, v katero so bile rojene. Čeprav prihajajo iz popolnoma različnih okolij, jim je skupno to, da so bile pripravljene plačati visoko ceno boja za svojo emancipacijo.

Celotna produkcija filma, ki ga je Miller snemala v ZDA, Veliki Britaniji, Indiji, Keniji, Nemčiji, na Japonskem in v Izraelu, je trajala dolgih pet let. Foto: Spletna stran filma

Deborah Feldman je odraščala v zaprti skupnosti ortodoksnih hasidskih Judov v Brooklynu. Pri sedemnajstih letih se je morala poročiti z moškim, ki ga je videla prvič v življenju. O svojih "zakonskih dolžnostih" in ženskem telesu je bila poučena skopo in tik pred svojo poročno nočjo. Po več letih življenja v skupnosti, ki je sistematično zatirala njeno avtonomijo, je s svojim mladoletnim sinom zapustila edini svet, ki ga je kdaj poznala. Leyla Hussein se je rodila v globoko verni muslimanski družini, ki je sedemletno deklico podvrgla obrezovanju genitalij; danes se bojuje za pravico o samoodločanju žensk o lastnem telesu v fundamentalnih muslimanskih državah, pa tudi v Evropi.

Rokudenašiko je umetnica mange in performansa, ki se s svojimi umetninami na temo vagine bojuje proti demonizaciji ženske sle in seksualnosti na Japonskem. Zaradi domnevne "obscenosti" svojega dela se je morala zagovarjati tudi pred sodiščem. Bavarka Doris Wagner je v katoliški samostan vstopila z rosnimi 19 leti. Ko je pozneje pod okriljem RKC-ja postala žrtev spolne zlorabe, ji organizacija ni ponudila opore in zaščite, ki jo je potrebovala; danes se kot civilistka bojuje za ozaveščanje javnosti o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi.

In ne nazadnje je tu še Vithika Yadav, potomka tradicionalne hindujske družine iz Radžastana na severu Indije. Od rosnih let naprej so jo učili, da se moških ne gleda naravnost v oči in da dekleta po ulici ne smejo hoditi sama; vse to je ni obvarovalo pred vseprisotnim spolnim nadlegovanjem. Danes je nagrajena ustanoviteljica spletne platforme Love Matters, ki indijske uporabnike uči o spolni avtonomiji, privolitvi in seveda ženski seksualnosti.

Avgusta lani so se premiere na filmskem festivalu v Locarnu udeležile štiri od petih žensk, ki so dokumentarec #FemalePleasure sooblikovale s svojimi zgodbami. Od leve proti desni so to: nemška aktivistka Doris Wagner, somalijska psihologinja in aktivistka Leyla Hussein, režiserka Barbara Miller, indijska aktivistka Vithika Yadav in japonska umetnica Rokudenašiko. Foto: EPA

V intervjuju, ki ga lahko preberete v nadaljevanju, je Barbara Miller spregovorila o razlogih za še vedno prisotno demonizacijo ženske seksualnosti ter o pogosto zabrisanih mejah med religijo in kulturo.

V filmu #FemalePleasure spoznamo pet žensk, ki živijo v zelo različnih okoljih. Za vsako od njih vzpostavite posredno ali neposredno vez z eno od velikih svetovnih religij ‒ od Doris Wagner, ki je bila kot nuna tesno povezana z RKC-jem, pa do Vithike Yadav in Rokudenašiko, na kateri religija vpliva kot družbeni kontekst, v katerem živita. Je vaša teza, da so bile organizirane religije skozi zgodovino vedno vir sistematičnega zatiranja žensk?
Zame je poanta v tem, kar reče ena izmed protagonistk v filmu: Patriarhat je svetovna religija, ki jo prakticirajo povsod. Seveda je treba ločevati religijo od verovanja, ki je stvar posameznika. Religija pa je bila skozi zgodovino – in je še danes – ogromnokrat izkoriščana za zlorabo in zatiranje žensk. Osupnilo me je, da v svetih knjigah vseh petih največjih svetovnih religij najdemo idejo, da je žensko telo grešno, da v svet vnaša vse, kar je negativnega.

Doris v filmu pove, da danes v Boga veruje veliko globlje, kot je prej, ko je bila še nuna – zdaj ima z vero osebno, neposredno vez, prej pa je Boga čutila le prek posredništva Cerkve. Ne more pa več verjeti v institucijo, ki trdi, da ima polovica človeštva manjšo vrednost, da je zanjo manj prostora v svetu. V resnici ne gre torej za vero, ampak za to, kako bomo pristopali k religiji, k tradicijam, k zakoreninjenim idejam. Koliko še vedno vplivajo na sodobno družbo?

"Doris v filmu pove, da danes v Boga veruje veliko globlje, kot je prej, ko je bila še nuna – zdaj ima z vero osebno, neposredno vez, prej pa je Boga čutila le prek posredništva Cerkve. Ne more pa več verjeti v institucijo, ki trdi, da ima polovica človeštva manjšo vrednost, da je zanjo manj prostora v svetu." Foto: IMDb

V zahodnem svetu pogosto razpravljamo o tem, ali in koliko islam zatira ženske. Pa je res pošteno, eno vero izpostavljati bolj kot druge? V filmu na primer pokažete, da tudi budizem demonizira žensko telo in postulira, da ženska ne more biti Buda. Hasidska judovska skupnost preprečuje ženskam, da bi se vključevale v svet, in tako naprej.
Moderni svet je seveda v marsičem napredoval, a zame je bilo šokantno spoznanje, kaj vse je skupno različnim religijam. V indijskem mestu, kjer živi Vithike Yadav, si ženske v celoti zakrivajo obraz – kar je v nasprotju s stereotipnimi predstavami o tem, da je Indija globoko duhovna dežela, domovina Kama Sutre ipd. V resnici pa na kraju samem vidiš, da ženske niso obravnavane niti kot človeška bitja. S filmom nisem hotela pokazati s prstom na eno ali drugo skupnost, ki bi bila po mojem mnenju "najslabša". Hotela sem opozoriti, da imamo svetovni problem, ko gre za vprašanja ženskega telesa in ženske spolnosti.

Kje je meja med "spoštovanjem tradicij" in tujega verovanja in odvračanjem pogleda od trpljenja žensk? Kako daleč seže nedotakljivost religije?
Absolutno obstaja meja. Vsak posameznik na svetu bi moral imeti enake človekove pravice, vsakdo je upravičen do enakega spoštovanja. Nobena od žensk, ki sem jih predstavila v filmu, se noče identificirati s kulturo, ki jim tega ne nudi. Leyla Hussein ugovarja vsakomur, ki ji skuša dopovedati, da je iznakaževanje dojenčic "del somalijske kulture". Niti slučajno! To je samo mučenje in spolno nasilje – imenujmo stvari s pravim imenom!

Leyla Hussein ugovarja vsakomur, ki ji skuša dopovedati, da je iznakaževanje dojenčic "del somalijske kulture". Foto: IMDb

Tema, ki se je loteva dokumentarec #FemalePleasure, je skoraj neobvladljivo obširna. V njem se ne naslanjate na razlage in pojasnila antropologov ali sociologov in ne vnašate zgodovinske perspektive. Kako se je izoblikovala ideja, da boste prostor odstopili petim ženskam, ki bodo v prvi osebi povedale svoje lastne zgodbe?
Nisem hotela stopiti v past evropocentričnega, pokroviteljskega stališča kritiziranja drugih kultur in družb. Sklenila sem poiskati ženske, ki bi lahko same podale svoje izkušnje in mnenja o tem, kako je odraščati in živeti v Indiji, na Japonskem, v Somaliji ... Pomembno je, da one same določijo, česa nočejo več sprejemati in proti čemu se bodo javno uprle. Zavedati se morajo tudi, kakšno nevarnost to pomeni zanje in koliko težav bodo imele: Deborah Feldman je izgubila svojo družino in prijatelje; sporočili so ji, naj naredi samomor. Leyla Hussein prejema grožnje s smrtjo in mora živeti pod policijsko zaščito. Pa so kljub temu odločene, da bodo spregovorile proti svoji lastni družbi in religiji.

Zavedala sem se, da ne smem vsega obarvati s svojo belsko, kolonizatorsko perspektivo: pokazati je treba, da so se posameznice ‒ in moški, ki jih podpirajo ‒ po vsem svetu pripravljene postaviti v bran za svoje pravice.

Seveda je ob ogledu filma zelo lahko priti do konsenza, da je obrezovanje deklic v Afriki barbarsko početje in da so skupinska posilstva v Indiji grozoviti zločini. Najbrž pa obstaja tudi past, da vse kršitve človekovih pravic odpišemo kot nekaj, kar se dogaja v deželah v razvoju. V Švici se sicer ne soočate s točno temi problematikami, najbrž pa ne moremo zaključiti, da je boj za enakopravnost žensk v Evropi že dosegel vse svoje cilje?
Zavestno sem poiskala moderne, mlade ženske, ki živijo v velikih svetovnih metropolah, kot sta New York ali Tokio – naj bo jasno, da se ne ukvarjamo s stvarmi, ki se dogajajo po odročnih vasicah.

Valentinova oglaševalska kampanja iz leta 2012 seveda ne opozarja samo na oblačila, ampak prinaša tudi neverbalno sporočilo o moški prevladi in dominanci v sodobnem svetu. Foto: Vogue

V uvodnih kadrih pokažem tudi primere zahodnjaškega oglaševanja, ki pokažejo, da imamo popolnoma enak problem z objektifikacijo ženskega telesa. Preučevala sem nemško in švicarsko dokumentacijo posilstev: strokovnjaki ugotavljajo, da do 80 odstotkov primerov posilstev žrtve sploh ne prijavijo policiji – tudi zato, ker same občutijo krivdo. Od prijavljenih primerov se jih samo sedem odstotkov konča z obsodbo storilca. Tudi mainsteamovska pornografija pove ogromno o tem, kako vidimo ženske: obravnava se jih z nasiljem, klitoris kot da ne obstaja, v ospredju je zgolj in samo moški užitek. Mar se ne zavedamo, da 70 odstotkov žensk doseže orgazem samo, če je vključena stimulacija klitorisa? Živimo pod jarmom istih idej kot druge družbe, le da se tega pogosto ne zavedamo. V Švici so ženske povprečno plačane 20 odstotkov manj kot moški. Volilno pravico so dobile šele leta 1971. Na čelu velikih podjetij ni skoraj nobene ženske. Ogromno je treba še postoriti, o tem ni nobenega dvoma.

Omenjate modne oglase, ki upodabljajo ženske v seksualizirano podrejenem položaju: manekenki na primer na vrat pritiska moški čevelj, in podobno. Obstaja tudi temna plat spolne revolucije? Ženske so po eni strani dobile več svobode, da izrazijo svojo seksualnost, obenem pa smo pogosto priča popredmetenju žensk, zamaskiranemu v emancipacijo. Seksapilnost je samo še dodatna alineja na seznamu vseh vlog, ki jih moramo ženske obvladovati.
Seksualna revolucija je bila pomembna, tega nihče ne zanika – ženske morajo imeti možnost, da se izrazijo; a to za seboj pogosto potegne objektifikacijo. Deborah Feldman v filmu lepo pove, da je v sekularnem svetu pogosto lepota tista cena, ki jo moraš plačati. Biti moraš lepa in prijetna in seksapilna, da te sprejmejo v okoljih, kjer za moške videz ni nikakršna ovira. Še enkrat se nekaj, kar naj bi ženske osvobajalo, uporablja proti njim.

Kaj nam skušata Dolce in Gabbana povedati o avtonomiji žensk v sodobni družbi? Foto: Wikipedia

V zadnjih letih – po začetku gibanja Me Too, pa tudi že pred tem – se je pojavil ogromen odpor proti feminizmu. Ženske se zmerja s "feminaciji", sovražnicami moških, in podobno. Spletni komentarji in forumi so katastrofa. Kaj je skrito za to jezo? Gre predvsem za to, da mnogi niso dovolj poučeni o tem, kaj feminizem je in za kaj si prizadeva? Ali pa vendarle ni tako preprosto? Se stare strukture moči preprosto niso pripravljene odpovedati niti delčku svojega nadzora?
(Smeh.) Če se izrazite tako, je seveda jasno, da bo nekaj resnice na tej drugi opciji. Gre tudi za to, da se moški niso pripravljeni niti ukvarjati z vprašanjem položaja žensk; nočejo ga občutiti ali vsaj poskušati razumeti. Sovraštvo na spletu je popolnoma noro ‒ toda nenamerno ljudje s pljuvanjem razkrivajo tudi svojo lastno negotovost, svoj strah, da bi se morali odpovedati prevladi na področjih, kjer je bila doslej njihova prevlada samoumevna.

S filmom bi rada pokazala tudi, da bodo moški veliko pridobili, če se pridružijo ženskemu boju za svobodnejšo seksualnost. Ne bo jim treba več zakrivati svojih negotovosti in strahov: vsi smo lahko bolj odprti, mehkejši. Šovinizem je škodljiv tudi za moške. Zaradi pornografije mladi fantje čutijo ogromen pritisk v zvezi s tem, kako velik mora biti njihov penis, kako se morajo izkazati … Ne vejo, da so lahko tudi nežni in da se lahko učijo skupaj s partnerko.

Ko je izšel prvi napovednik za film, ga je Facebook odstranil zaradi "sporne“ tematike. Z nobenimi ugovori in pritožbami nam ni uspelo spremeniti te odločitve.

Barbara Miller

Ste bili zaradi tega filma tudi sami kdaj tarča kritik ali spletnega sovraštva in nadlegovanja?
Na projekcijah je bil odziv na film vedno zelo pozitiven, tudi, kadar je bilo v občinstvu kakih 40 odstotkov moških. Moški so mi zaupali, da se počutijo opogumljeni v svoji podpori ženskam in da zdaj bolje razumejo, kaj nekatere med nami prestajajo. Ko je izšel prvi napovednik za film, ga je Facebook odstranil zaradi "sporne“ tematike. Z nobenimi ugovori in pritožbami nam ni uspelo spremeniti te odločitve. Pred premiero so me mnogi napadali, češ zakaj spet težim s to temo, naj že utihnem in podobno. Se je pa razpoloženje javnosti spremenilo, ko je film izšel – morda ga je kateri od mojih kritikov celo videl! To je optimistična vera, vem. (Smeh.) Ampak diskurz se je definitivno spremenil.

Omenjate 40-odstotno moško udeležbo na projekcijah. Se to res dogaja? Na prvi ljubljanski festivalski projekciji je bila peščica moških, v večini primerov kot spremstvo svojim partnerkam. Torej ne gre za situacijo, v kateri zgolj in samo ženske o "ženski tematiki" pripovedujejo drugim ženskam? Tudi moški so pripravljeni sodelovati?
Pogosto so seveda ženske tiste, ki svojim fantom ali možem predlagajo, da naj grejo z njimi v kino. Kakor koli že, upam, da ga bo videlo čim več moških. Sodobni feminizem skuša biti čim bolj vključujoč do moških, da jim prežene strah pred ženskami in ženskim gibanjem. (Smeh.) Pomemben korak naprej se mi zdi, da Barack Obama in Justin Trudeau lahko izjavita, da sta feminista.

Nekje ste omenili, da je bila pred snemanjem za vas največja neznanka japonska družba. Kako si razlagate paradoks tega, da se po eni strani navzven zdijo kot izjemno seksualno osvobojena družba – obstajajo bari, namenjeni različnim fetišem, mange z eksplicitno vsebino in roboti za spolnost – po drugi strani pa zaradi "obscenosti" sodno preganjajo umetnico, ki v mangi ilustrira svojo vagino, in to na zelo stiliziran, nenaturalističen način?
Dokončnih odgovorov nimam, vem pa, da japonski budizem prav tako priznava idejo, da je žensko telo nečisto in grešno. Osupnilo me je, kako zelo v obravnavi seksualnosti na Japonskem prevladuje moški pogled. Žensko telo je po navadi obravnavano kot objekt, ne kot subjekt. Ta perspektiva prežema zakonodajo in vse vidike družbe.

Denarno kaznovana zaradi umetnosti z motiviko lastne vagine

Rokudenašiko se sicer svojega projekta loteva s humorjem, skoraj moraš se smejati njenemu kanuju v obliki vagine ‒ ampak to ne pomeni, da njeno delo ni izjemno pomembno. V sodnih dokumentih je v njenem primeru tožilstvo ves čas omenjalo "ženske genitalije". "Ne," je vztrajala. "Uporabila sem besedo vagina. Ničesar ne bom podpisala, če ne napišete izrecne besede." Sistem je prisilila v uporabo besede, ki je sicer nikoli ne bi uporabili. Detabuizacija ženskega telesa je izjemno pomembna: nobenega razloga za sram ni. Nikomur se ni treba počutiti kriva zato, ker je ženska. Povedala mi je tudi, da na Japonskem ženska velja za „dobro v postelji“, če leži kar najbolj pri miru in z ničimer ne nakaže, da morda uživa.

V zvezi z ženskimi spolnimi organi je mogoče opaziti zanimiv paradoks. Po eni strani se zdi, da je svet z njimi obseden, po drugi pa marsikdo ne razume niti razlike med vulvo in vagino. V nekaterih šolskih učnenikih ni ilustracije zunanje strani ženskih organov, samo prerez notranjosti. Ženski spolni organ je pogosto definiran po tem, kar ni, po odsotnosti penisa. Jean-Paul Sartre je pisal o tem, da je ženski spolni organ negativen prostor, luknja, kamor sodi moški spolni organ, in kot tak je tudi vir t. i. Adlerjevega (manjvrednostnega) kompleksa.
Novembra je v Švici izbruhnil škandal, ker so izšli novi šolski učbeniki, v katerih ni bil prikazan klitoris. Izkazalo se je, da je knjigo izdal fundamentalističen katoliški urednik in so jo umaknili. Vseeno pa v šoli pri pouku spolnosti premalo govorijo o vidiku ženskega užitka – klitoris je edini organ, ki obstaja samo za užitek. Mar ni to nekaj fascinantnega? Znanost je šele relativno pred kratkim ugotovila, da ne gre samo za majhen gumbek, ampak za večji organ, ki se širi v notranjost in zaradi katerega je tudi notranjost vagine občutljiva. Šolski program pa se zadovolji s tem, da otrokom dopoveduje, kako naj se izognejo nosečnosti in spolno prenosljivim boleznim. Spremeniti moramo način, kako deklice in dečke učimo o užitku. Če se majhna punčka dotika svojih genitalij, ji rečemo, naj ne tišči rok "tja dol", pri fantku se pa smejimo, kako prisrčen je. Samo, če bodo dekleta samozavestna in ponosna na svoja telesa, bodo lahko izrazila, kaj hočejo (in česa nočejo).

Rokudenašiko na svoji spletni strani pojasnjuje, kaj navdihuje njeno delo: "Zakaj sem se lotila takih stvaritev? Ker nisem še nikoli videla tuje muce in sem bila preveč zaskrbljena nad svojo lastno. Nisem vedela, kakšna bi morala biti na pogled, in v isti sapi sem bila prepričana, da je nenormalna." Njeno poslanstvo je, tako pravi, da bi bile vagine "bolj vsakdanje in pop". "Vagina je v japonski družbi velik tabu ... velja za nekaj obscenega, medtem ko so penisi pač del popkulture," opozarja. Na Japonskem, podobno kot drugod po svetu, denimo obstajajo tudi vsakoletni festivali plodnosti, ki se vrtijo okoli ogromnih falusov. Foto: EPA

Dotakniva se teme, ki jo napoveduje že naslov filma, ženskega užitka. Pred razsvetljenstvom je veljalo, da je ženski orgazem ključnega pomena za spočetje, danes pa slišimo, da sta"ženskam bolj pomembni bližina in intimnost", da ženske hočejo predvsem zvezo, medtem ko moški hočejo seks. Iz česa izvira ideja, da imajo ženske manjšo erotično slo kot moški?
V naslov filma sem hotela vključiti simbol # ‒ zame simbolizira boj za ženski užitek oziroma pravico žensk, da same zase definirajo užitek. Če ne dajemo poudarka na ženski orgazem, jim odrekamo samoumevnost prijetnega, sproščujočega občutka. Obenem moškim sporočamo, da se jim ni treba obremenjevati s partneričinim užitkom, da se lahko v postelji ukvarjajo samo s seboj.

Če sprejemamo to, da moške bolj žene njihova spolna sla, potem sprejemamo tudi idejo, da svojih vzgibov ne morejo nadzorovati, zanje niso odgovorni. V zgodbi Doris Wagner izvemo, da je mati prednica okrivila njo, ko ji je Doris zaupala, da jo je posilil duhovnik.

Ta primer nam pokaže, da moškim pogosto ni treba prevzeti odgovornosti za lastno seksualnost, celo v skrajnem primeru, kakršen je posilstvo. Neverjetno je, da v 21. stoletju še vedno obstajajo tako škodljive ideje. Moški niso živali, ki se ne bi zavedali, kaj počnejo. Tako moški kot ženske imajo potrebe – in oboji imajo pravico odločati o tem, ali želijo spolni odnos ali ne. Ta ideja je tudi v religiji: ena od interpretacij Mohamedovega govora veleva, da ženska ne sme biti sama v sobi z moškim, če ni prisoten noben njen sorodnik. Torej hočete reči, da moški nimajo lastne volje, da so nemočni in neumni? Dvomim, da si kateri želi, da bi nanj gledali na ta način.

"Če bi o sodelovanju prepričala ženske, ki ne vedo zares, kaj pomeni medijska izpostavljenost, bi imela ogromno odgovornost, da jih zaščitim." Foto: IMDb

Se vas je katera od petih zgodb, ki jih spremljamo v filmu, še posebej dotaknila?
Prav gotovo zgodba nune Doris Wagner, ki ste jo že omenili. Povedala mi je, kako so jo okrivili za lastno posilstvo. V tem incidentu je izgubila vse, v kar je verjela ‒ devištvo, predanost Bogu, vse. Njen red je v Rimu zelo tesno sodeloval s papežem in v filmu sama pove, da jo je prešinila misel, da bi se vrgla s slavnega balkona Petrove bazilike, ko so tam čakale, da bodo lahko pele svetemu očetu. Lahko sem začutila njen takratni obup, nemoč, žalost ‒ izgubila je celo svoje življenje in nihče ji ni bil v oporo. Nihče v celi organizaciji, ki jo je Doris zastopala in v katero je verjela.

Druga taka zgodba je Leylina izkušnja. Pomagala mi je razumeti, kaj zares pomeni, da je v imenu religije letno iznakaženih 200 milijonov deklet. Po njenih podatkih je vsakih 11 sekund ena deklica iznakažena z obrezovanjem genitalij. Odvzamejo jim sposobnost, da bi kadar koli doživele orgazem, da bi kdaj uživale v spolnosti. In to se še vedno dogaja. Ta dekleta imajo težave z menstruacijo. Na poročno noč mora ženin včasih z rezilom ponovno narediti odprtino, da omogoči spolni odnos. Predstavljajte si! To je mučenje ljudi, drugega izraza ni. Foto: EPA

Eden od režiserkinih ciljev je, da bi film predvajali v vseh državah, ki jih je obiskala med snemanjem. Foto: EPA.

Leyla izjavi, da bi bilo obrezovanje genitalij že zdavnaj izkoreninjeno, če bi imelo za dečke take posledice kot za deklice. (Opozarja, da praksi obrezovanja dečkov in deklic, čeprav ne podpira nobene od njiju, nista primerljivi ‒ da bi bili primerljivi samo, če bi dečku odrezali cel penis.) Zakaj mednarodni skupnosti torej ni dovolj mar? Ker se to dogaja predvsem v Afriki ali ker se dogaja ženskam?
Po moje je oboje vzrok, predvsem pa drugo.

Deborah Feldman med drugim pove, da menstruacija med hasidskimi Judi velja za nečisto – da mora ženska na koncu tega obdobja opraviti poseben ritual, po katerem bo spet veljala za čisto. Podobni tabuji tudi v mainstreamovski kulturi niso popolnoma izkoreninjeni: konec koncev v oglasih za vložke in tampone še vedno uporabljamo modro tekočino.
Tabu menstruacije še zdaleč ni samo med ortodoksnimi Judi. V budizmu velja, da ne smeš plezati na svete gore med menstruacijo. V Nepalu se morajo ženske med menstruacijo umakniti v majhne ute, ločene od hiše, ker ne smejo stopiti v kuhinjo. Tam so izpostavljene napadom ljudi in živali – menstruacija je zanje zelo nevarna. Nedavno sem izvedela, da je nekaj podobnega obstajalo tudi v Katoliški cerkvi: ženska je sedem do deset dni po porodu veljala za "nečisto", zato tudi ni smela v cerkev na krst lastnega otroka.

Menstruacija bi morala biti predmet čaščenja, saj je znak, da lahko omogočimo življenje naslednji generaciji, ne pa tabu. Ponekod obstaja tudi luksuzni davek na tampone in vložke, kar je noro.

Deborah Feldman je o svoji izkušnji leta 2011 izdala knjigo, Unorthodox: The Scandalous Rejection of My Hasidic Roots. Danes živi in dela v Berlinu. Foto: IMDb

Na premieri ste povedali, da ste za sodelovanje namerno prosili ženske, ki so se že prej javno izpostavile ‒ ženske, ki so vedele, koliko sovraštva in odpora lahko pričakujejo zaradi svojih stališč.

Kot režiserka imam določeno odgovornost. Če bi o sodelovanju prepričala ženske, ki ne vedo zares, kaj pomeni medijska izpostavljenost, bi imela ogromno odgovornost, da jih zaščitim. Na ta način pa je težko posneti film. Šlo je za etiko filmskega procesa ‒ ne morem izpostaviti nekoga, ker vem, da ga v končni fazi ne bom mogla v celoti obvarovati.

Mislite, da boste film lahko prikazali v vseh državah, ki jih omenjate v filmu?
Za to si prizadevamo z vsemi svojimi močmi. Prav v teh dneh imamo projekcijo za distributerje v Keniji, povabili pa so me tudi na neki indijski filmski festival. Rada bi, da bi film predvajali v čim več državah, ker bi se o teh vprašanjih morali pogovarjati po vsem svetu.