Konec teh zaščitnih zakonov bi lahko pomenil drastično večjo vlogo filmskih studiev pri predvajanju njihovih filmov. Vrnile bi se lahko stalne prakse, ki so jih studii uporabljali pred uveljavitvijo teh zakonov, kot so določanje cene za filmsko karto ali paketno predvajanje filmov.

Sploh slednje bi lahko močno prizadelo manjše kinematografe. Paketno prodajanje filmov kinematografom namreč pomeni, da lahko studio predvajanje pričakovane uspešnice pogojuje z določenim številom predvajanj filmov, ki jih kinematografi verjetno ne bi kupili.

Večje kinematografske korporacije, ki obvladujejo večino trga, v ZDA z ukinitvijo zakonov ne bodo imeli večjih težav. Imajo dovolj dvoran in pogajalske moči, da si bodo zlahka izpogajali ugodne dogovore s studii. Največ težav bodo imeli manjši kinematografi na slabše naseljenih območjih. Ti si namreč ne morejo privoščiti predvajanja nepriljubljenih filmov oziroma večkratnega predvajanja istega filma, kar bodo lahko zahtevali studii.

Ni še popolnoma jasno, če bodo zakone zares ukinili, jasno pa je, da bo njihova ukinitev močno prizadela omenjene manjše dvorane, s čimer se v anonimnih izjavah, strinjajo tudi hollywoodski veljaki. Čeprav manjših kinematografov ni več toliko kot nekoč, še vedno predstavljajo znaten del ameriškega filmskega trga.

Tako imenovani Paramountski dekreti so v resnici merodajna odločitev ameriškega ustavnega sodišča, ki je leta 1948 ugodilo pritožbi državnega tožilstva, ki je trdilo, da prakse sodelovanja med studii in kinematografi predstavljajo resno kršitev načel varstva konkurence in predpisalo dovoljene oblike takšnega dogovarjanja.

Zagovorniki ukinitve zakonov trdijo, da ameriški filmski trg potrebuje nove oblike produkcije in distribucije filmov, ki jih zakoni omejujejo. Poudarjajo, da kinematografi in studii potrebujejo več prostora pri pridobivanju gledalcev, ki jih v boju s spletnimi pretočnimi platformami vztrajno izgubljajo.