Jon Spencer. Foto: Promocijsko gradivo

Jon Spencer se drevi s svojo spremljevalno zasedbo in svojim prvim samostojnim albumom vrača v Ljubljano, kjer bo nastopil v Kinu Šiška. Pravzaprav bodo izvajali uspešnice. Ne le tistih, ki jih je v preteklosti ustvaril s svojimi zasedbami The Blues Explosion, Heavy Trash in Pussy Galore, temveč ima v žepu dva ducata povsem novih, ki so bile uspešnice, še preden so izšle. Naslov plošče je namreč Spencer Sings the Hits, v prevodu torej Spencer prepeva uspešnice, dehti po časih na dnevni ravni pražnje oblečenih nastopajočih v tapeciranih avlah hotelov ...

Še hiter pogled v preteklost za osmislitev današnje zgodbe. V letu po razhodu skupine Pussy Galore, ki je s tako rekoč fluidnim članstvom obstajala med letoma 1985 in 1990, je udstanovil The Jon Spencer Blues Explosion. Ob boku s kitaristom Judahom Bauerjem, ki je občasno igral tudi na orglice in pel, in z bobnarjem Russllom Siminsom je Spencer poleg ritemkitare kdaj uporabil še teremin, iz Sovjetske zveze izvirajoč brezstični instrument, kakor bi ga opredelili z današnjimi izrazi. Trojec brez basa, torej.

V dneh Pussy Galore. Foto: Discogs

Ironiziranje s poudarjeno noto postmodernosti
Četudi je za Spencerja delovanje v Pussy Galore sčasoma pomenilo tudi upiranje gnilemu v polju rokenrola, je bilo sicer ustvarjanje z novo zasedbo še zmeraj usmerjeno v to, vendar je tokrat šlo vse bolj za slavljenje tega. In nemara bi koga lahko prehitro zavedla žanrska opredelitev v imenu The Jon Spencer Blues Explosion, vendar od prekaljenca tega tipa najbrž res ne bi šlo pričakovati ne tovrstne ukalupljenosti ne igre na prvo žogo. Šlo je za ironiziranje s poudarjeno noto postmodernosti prek poigravanja z vpletenimi bluzovskimi elementi. Tako je od začetka močno razdelil kritiško srenjo, saj ga je en tabor označeval za navdahnjenega performerja, drugi pa kot zlaganega nastopača. Vendar so bili predvsem divji nastopi v živo v 90. letih z The Blues Explosion tisti, ki so mu prinesli širšo prepoznavnost in kritiško čislanje.

Lanska jesen je naplavila Spencerjev prvi samostojni album, za snemanje katerega se je povezal s Samom Coomesom in M. Sordom. Znova torej zasedba brez basista. Za nastope v živo pa se jim pripoji še bobnar Bob Bert, Spencerjev nekdanji tovariš iz Pussy Galore, sicer znan kot nekdanji član njihovih newyorških someščanov Sonic Youth. Odločitev, s kom posneti album, ni bila težka: "M. Sord je bobnar, ki sem ga spoznal v preteklem delu v snemalnem studiu Key Club v Benton Harborju v Michiganu, sčasoma sem ugotovil, da je dejansko zelo dober bobnar. Preden sem se lotil plošče, sem vedel, da jo želim posneti v tem studiu in tako sem si mislil, zakaj ne bi angažiral tega zelo dobrega bobnarja, ki povrhu živi v bližini studia. Sama in njegovo zasedbo Quasi pa poznam in občudujem že več let, tako da sem si že v preteklosti mislil, da bova nemara nekega dne sodelovala. In ko sem razmišljal o snemanju te plošče, sem vedel, da želim vključiti sintetizatorje, tako da sem želel vključiti še dobrega klaviaturista."

Naslovnica svežega albuma. Foto: Discogs

Jon Spencer, legendarni glasbenik podtalne scene se je na svežem albumu razgalil najintimneje do zdaj. Skozi dvanajst skladb se je podal na pot raziskovanja človekovega obstoja v modernem času. In kaj ga je gnalo na to pot? "Po koncu obstoja The Blues Explosion sem ostal brez zasedbe, sicer sem igral z Boss Hog, ki mi je sicer zelo ljuba, vendar to ni moja lastna zasedba. Namesto da bi iskal primerne ljudi za novo sestavo, sem odločil, da raje napišem nekaj pesmi in posnamem ploščo. Vendar bi lahko bila ena ključnih težav najti primerne ljudi za snemanje in končno produkcijo tukaj v Benton Harborju. Seveda sem tudi tokrat želel posneti razburljivo ploščo, ki bo zanimiva stvaritev prav tako z vidika umetnosti. Hkrati sem želel odpreti novo poglavje svojega ustvarjanja in ustvariti nekaj, s čimer se bom lahko znova podal na turnejo."

Sveži album je izšel pri ameriški založbi In The Red, v katalogu katere je mogoče najti nekatere pretekle izdaje, ki jih je Spencer podpisal še z The Blues Explosion. Pri izbiri založbe je šlo tudi za vprašanje, s kom si želi sodelovati. "To je založba, ki jo zelo občudujem, in zelo občudujem izdaje, ki so izšle pod njeno streho. Zelo občudujem in tudi spoštujem njenega vodjo Larryja Hardyja, ki ga poznam kar nekaj let. Všeč mi je njegov izbor, praktično so mi všeč vse plošče, ki jih je izdal. Lepo je imeti ploščo v tako dobri družbi. Hkrati mi je seveda všeč, da je Larryjevo delovanje neodvisno, gre za tako rekoč pankovsko založbo, kar me je vsekakor pritegnilo. Bistveno je, da je to založba, pod okriljem katere lahko počnem, kar želim in se mi treba brigati za postranske zadeve. Predvsem pa je to založba, ki me ne omejuje v ustvarjalnem smislu in pri kateri vem, da imam popolno podporo."

Ubiranje novih poti z The Hitmakers
Skozi leta je bila glasba Jona Spencerja in njegovih zasedb deležna mnogih žanrskih in podžanrskih oznak, sam pa glede žanrske opredelitve svežega izdelka pravi, da gre preprosto za rokenrol. "Morda se res ne bi vsi strinjali, da je to rokenrol, vendar zame je. Pravzaprav je bistvo moje ustvarjalne poti, da poskušam predstaviti, kaj pomeni rokenrol zame in kaj menim, da bi naj bil." Pritakne, da bi bilo seveda precej absurdno, da bi kot ustvarjalec v tem polju podajal opredelitve, za kaj naj bi šlo. Vendar je, tako to kot svoje pretekle plošče, zastavil kot prelomna dela in posledično je "najboljša opredelitev rokenrola to, da me nekdo, ki je slišal mojo ploščo, pride poslušat v živo. Nisem ateist, sem rokenroler - argumentiram z glasbo, ploščami, koncerti ..."

Jon Spencer Sings The Hits. Foto: Discogs

V njegovih očeh predstavljajo ločnico med zgodnjimi dnevi v Pussy Galore in danes predvsem "mnoga leta vaje. Sčasoma pride tudi nekaj modrosti in kilometrine z nastopanjem. Na glasbeni sceni sem dejaven že več kot 30 let, kar pomeni zares veliko koncertov in izkušenj. Na neki način je ta nova zasedba nekakšen 'ne' temu, kar smo počeli s Pussy Galore, obstajajo tudi stične točke. Najočitnejše stičišče so zagotovo kovinska tolkala. Vendar sem z The Hitmakers in to svežo ploščo namenjen v novo smer."

Velja, da se Spencerjevo s surovo prvinsko energijo nabito, a kljub temu razkošno godbo pogosto kopira, a nikoli uspešno duplicira. In nemara je prav prvinskost tista, ki jo je nemogoče duplicirati. Tudi sam se strinja, da sodobnemu rokenrolu pogosto manjka prvinskosti. "Med drugim je prvinskost tista, zaradi katere mi je zgodnji rokenrol tako zelo všeč. Več je manj, bi enostavno dejal. Če bi moral izpostaviti, pri novejših stvaritvah pogrešam iskrico domiselnosti in smisel za igrivost. Zame je prav to velik del rokenrola. Sicer morda lahko tak pristop koga zmede in meni, da se ustvarjalec zgolj šali. Vendar zame pomeni igrivost biti živ, in občutek vznemirljivosti, ki izvira iz zavedanja, da si živ, je tisto, kar me vleče k tej glasbi."

In kako kot glasbenik tovrstne usmeritve ostaja zvest svojemu izrazu ter kako ob tem gleda na današnje dogajanje na glasbeni sceni? "Glasba je moja strast, moja ljubezen. Ničesar ne ustvarjam, ker bi želel s tem dokazati, da je kdo drug v zmoti ali pa želel koga prepričati o nečem nasprotnem. Svojih sodobnikov se ne zavedam kaj preveč, še manj pa popularne glasbe, vendar to ni nič novega. Od nekdaj me je zanimalo tisto, kar je na obrobju. In od nekdaj sem tudi deloval na zelo oseben in individualen način, nikakor se ne posvečam temu, ker bi si obetal, da bi tako prišel do velike slave in bogastva. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi se enega dne zbudil in bi bila moja plošča na prvih mestih glasbenih lestvic, vendar to ne bi spremenilo načina, kako si češem lase, igram kitaro, prepevam pesmi, zastavim koncerte, snemam plošče … Vselej sem se držal lastne poti."