83-letni dirigent Benjamin Zander bo na nastopih v Bostonu in New Yorku ta teden "brzel" skozi izvedbo Devete simfonije; na vsakem koncertu jo bo orkester izvedel v približno eni uri.

"Če ima gospod Zander prav," so leta 1983 zapisali v New Yorkerju, "smo doslej glasbo največjega skladatelja poslušali zgolj v napačnih interpretacijah." Foto: AP

"Imamo ogromno podatkov od samega Beethovna, pa obenem tako skope informacije o tem, kako naj se delo izvaja," je v intervjuju za tiskovno agencijo AP komentiral Zander. Dvakratni grammyjevski nominiranec bo Bostonskim filharmonikom dirigiral v petek v Bostonu, v nedeljo pa še v slavni newyorški dvorani Carnegie. Oba koncerta sta bila načrtovana že za leto 2020, ko smo obeleževali Beethovnovo 250-letnico, nato pa zaradi pandemije odpadla.

"Pri vsem skupaj je najtežje ostati odprtega duha," je priznal oboist Andrew Price. "Na srečo pri svojih zrelih 60 letih nisem tak dogmatik, da bi za vsako ceno vztrajal pri določenem tempu. Moral sem se vrniti k stvarem, ki sem se jih naučil kot 20-leten študent, in se jih naučiti na novo, s popolnoma drugačnim pristopom."

"Stran z nesmiselnimi oznakami!"
Zander, ki je poleg dirigenta tudi violončelist, je glasbeni direktor Bostonske filharmonije, ki jo je leta 1979 tudi ustanovil. Pri svojem raziskovanju Beethovna se je posvetoval z zdaj že pokojnim violinistom in akademikom Rudolphom Kolischem, ki je leta 1993 napisal vplivno študijo o Beethovnovih interpretacijskih oznakah, pri čemer je izhajal iz podatka, da je skladatelj uporabljal metronom, ki ga je sestavil Johann Nepomuk Mälzel.

"Že dolgo se poigravam z idejo, da bi odvrgel nesmiselne termine, kot so allegro, andante, adagio, presto," je Beethoven leta 1817 zapisal v pismu Hofratu von Moselu, "in Mälzlov metronom ponuja najboljšo priložnost za to."

Kaj bi si želel Beethoven?
Ko je Zander z Bostonskimi filharmoniki leta 1992 posnel Deveto simfonijo, je ta trajala 57 minut in 51 sekund. Leta 2018 so ustvarili posnetek z dolžino 58 minut in 39 sekund, v trojčku zgoščenk pa so takrat kar dve posvetili dirigentovim razmišljanjem o tempu. "Res sem hotel biti zvest služabnik," je takrat povedal Zander. "Na balkon sem postavil majhen kipec Beethovna in vsake toliko časa sem ga pogledal, da bi videl, ali se smehlja."

"Ben je neverjetno pozoren na želje skladatelja," je potrdil tudi pavkist Ed Meltzer. "Številni drugi dirigenti se odločijo, kako je njim najbolj všeč, da bi skladba zvenela, in potem jo pač tako igrajo."

Velikim ni nikoli uspelo pod eno uro
Med najslavnejšimi posnetki Devete simfonije so tisti, ki so jih ustvarili Arturo Toscanini leta 1952 (65 minut), Wilhelm Furtwängler leta 1951 (74 minut) in Leonard Bernstein leta 1989 (78 minut).

Ko je Zander leta 1983 v dvorani Carnegie predstavil svojo izvedbo, se je marsikomu zdela revolucionarna. "Če ima gospod Zander prav," so takrat zapisali v New Yorkerju, "smo doslej glasbo največjega skladatelja poslušali zgolj v napačnih interpretacijah."

Zander, ki bo 9. marca praznoval 84. rojstni dan, se še spominja, da je Deveto simfonijo v živo prvič slišal še kot najstnik – v petdesetih, ko je v Londonu gostoval Otto Klemperer. Foto: AP
Zander, ki bo 9. marca praznoval 84. rojstni dan, se še spominja, da je Deveto simfonijo v živo prvič slišal še kot najstnik – v petdesetih, ko je v Londonu gostoval Otto Klemperer. Foto: AP

Če interpretacija nima čustvene teže, "pravilna" izvedba ne šteje nič
Beethoven je bil skoraj celo desetletje pred smrtjo (ta je nastopila leta 1827) gluh, zaradi česar mnogi dirigenti menijo, da je smiselno ignorirati metronomske oznake.

"V tej debati ni mogoč tak ali drugačen dogmatičen zaključek," je prepričan dirigent James Conlon, ki je tudi na čelu italijanskega Orkestra RAI. "Za obe stališči obstajajo močni argumenti. Ne nasprotujem izvajanju Beethovna v hitrosti, ki jo diktira metronom. Si pa upam kategorično trditi: če je končna izvedba oropana izraznosti, čustvene teže ali dinamične niansiranosti, je izničena kakršna koli vrednost domnevne "pravilne" hitrosti."

Na zadnjih vajah pred koncertoma, ki se obetata ta konec tedna, Zandrov orkester simfonijo izvaja za odtenek počasneje kot na posnetku. "Odrekel sem se svojemu skrajno militantnemu pogledu na metronomske oznake in si rekel: Tam so, notri so, ampak ne bom jih iskal pri vsakem taktu," pravi zdaj. "In to je bilo veliko olajšanje."

Njegov pristop k tempu so v zadnjih tridesetih letih posvojili tudi nekateri kolegi, na primer John Eliot Gardiner, ki je svoj orkester skozi simfonijo spravil v eni uri in nekaj sekundah, in Roger Norrington, čigar izvedba je trajala 62 minut in pol.

"Mnogi komentirajo, da je to že stara finta," ugotavlja Zander. "Ampak ni bila, ko sem jo začel uporabljati. Na začetku je bilo ljudi zelo težko pripraviti do tega, da so poslušali."