Že z naslednjo kitico je jasno, da niti sam - kaj šele vdani podložniki pod odrom - ne verjame, da bi bil za odpis: "I was born like this, I had no choice / I was born with the gift of a golden voice ..."

Septembra bo dopolnil 79 let, a Leonard Cohen na odru še vedno dober del koncerta preživi na kolenih, skorajda sključen v molitvi, ki ji je vsako ponovno srečanje z dolgoletnimi "verniki" v resnici podobno. Tudi kadar stoji, je v kolenih, rahlo upognjen, kot boksar v spopadu z minljivostjo. Med solažami katerega izmed članov njegovega spremljevalnega benda - še posebej izstopa njegova dolgoletna sodelavka Sharon Robinson, ki odpoje "njuno" skupno pesem, Alexandra Leaving - si s kratko pristriženih sivih las v spoštovanju sname klobuk. "Globoko vas cenim," z zaprtimi očmi dahne ob več priložnostih. "Cenim, da ste v teh težkih časih odšteli denar za vstopnico (ta je stala nekje od 30 do 90 evrov, op. n.), cenim, da ste se nagnetli visoko pod strop."

Z ljubljanskimi Stožicami se je Cohen tokrat "spopadel" že drugič: če je leta 2010 marsikatera pikra letela na račun (takrat še) slabega ozvočenja, je tokrat, najbrž zaradi občutno manj natrpanega avditorija, v oči bilo dejstvo, da bi koncert, kakršnemu smo bili priča, veliko bolj sodil v intimno atmosfero ljubljanskih Križank. A, roko na srce, kljub asketski odrski postavitvi (na odru ni ničesar, razen dramatično velike zavese, ki s pomočjo žarometov spreminja barve, dveh zaslonov in perzijskih preprog, daljnega odmeva "dnevne sobe", ki jo je dan prej v Ljubljani pričaral Hugh Laurie), je Cohen (pre)velikemu prostoru kos: že od prvih taktov Dance Me to the End of Love dalje je jasno, da bo bend držal svojo obljubo in nam "dal vse, kar premorejo". V slabih treh urah je tako namešal koktajl svojih "obveznih" klasik (Bird on a Wire in Everybody Knows takoj na začetku, Suzanne, Chelsea Hotel in Sisters of Mercy malo pozneje) in skladb z lanskega introspektivnega albuma Old Ideas (The Darkness, Amen, Come Healing).

Cohena tudi na tej turneji spremlja izvrstna zasedba glasbenikov, kar so dokazali s svojimi solističnimi nastopi; španska mandolina, moldavijska violina in celo gong ter elementi klezmerja glasbi dodajajo bogat, kompleksen zven. Tu je Javier Mas s solom na 12-strunski španski kitari bandurii, spremljevalna vokalistka Sharon Robinson z že omenjeno Alexandra Leaving, sestri Charley in Hattie Webb, tako kot Robinsonova oblečeni v stroga kostima, zaradi katerih so vse tri rahlo podobne letališkim uslužbenkam, pa sta zapeli If It Be Your Will;

Prvič se Cohen z odra poslovi z udarnim trojčkom (in enim izmed vrhuncev večera), skladbami I’m Your Man, Hallelujah in Take This Waltz, ob katerih se parter končno dvigne na noge (z izjemo občasnega apaškega krika nekje s tribun ljudje skoraj ne pojejo; zdi se, da držijo sapo, da ne bi zamudili niti besede iz bardovih ust).

"I love to speak with Leonard / He’s a lazy bastard living in a suit," se trubadur iz lastnega mita pošali v pesmi Going Home. Za nekoga, ki redno na odru vztraja po tri ure in več, bi to seveda težko bilo manj res, a skladba je dober opomin, da se tudi album Old Ideas lahko popolnoma mirno kosa z opusom iz mlajših let. Cohen je v svoji poeziji od nekdaj načenjal teme umrljivosti, minevanja, (izgube) ljubezni in temnine. Zdaj, ko se bliža osmim križem in je seveda neizbežno izgubil kanec intenzitete v glasu, te zvenijo še toliko bolj resnično in doživeto. In to je verjetno tudi razlog, zakaj ga množice vedno znova hodijo poslušat s svežim entuziazmom, ne pa samo zato, da bodo lahko rekli, da so legendo nekega preteklega časa videli v živo, ko je še nastopal ...

Prvo slovo seveda še ni dokončno: po še dveh podaljških, ki postrežeta z neštetokrat prirejano First We Take Manhattan in srce parajočo Famous Blue Raincoat se zdi, da je s Closing Time resnično vsega konec. A stari lisjak ima v sebi še dovolj iskre za preverjen "spontani" podaljšek I Tried to Leave You ("Goodnight, my darling, I hope you're satisfied, / (...) And here's a man still working for your smile"), ki iz občinstva brez izjeme izvabi zadovoljen krohot. Šala je, tako kot večina Cohenovega odrskega klepeta, že slišana in preizkušena - a zato nič manj simpatična. Cohen noče biti frontman, ne skuša biti zvezda, ampak res samo - in zdaj ta do nezavesti zlizana beseda - trubadur, ki potrpežljivo gara za svojo umetnost.

"See you down the road," nam, preden presenetljivo poskočno odskaklja z odra, v slovo nameni Cohen. Besede so, če gre verjeti njegovim napovedim o poslednji turneji, samo simbolične. (Razen seveda za tiste, ki so se že med drenjanjem iz Stožic navdušeno pogovarjali, kako bi prišli do vstopnic za njegov koncert v puljski Areni 2. avgusta). A če je to res slovo, v ustih vsaj ne pušča grenkega priokusa, da si šel gledat samo še prazno lupino nekdanje veličine. Ni slabo za nekoga, ki se je iz koncertne upokojitve (leta 2008) vrnil menda samo zato, ker mu je tedanja menedžerka pokradla vse premoženje.