"Maestro Dutoit in Orkester Slovenske filharmonije sta skupaj osvojila Parnas z izvedbo Pomladnega obredja Igorja Stravinskega na Festivalu Ljubljana leta 2021 in tja sta namenjena tudi tokrat z žlahtnim izborom simfonične literature."

Foto: Darja Stravs Tisu
Foto: Darja Stravs Tisu

Dogodka pripravljajo nocoj in v petek ob 19:30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, potekal bo v ciklu abonmaja SMS – Same mogočne skladbe, ki tokrat nosi naslov SMS 4: Dobrodošel gost. Program sestavljajo delo Romeo in Julija – izbor iz suit Sergeja Prokofjeva, Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja in Slike z razstave Modesta Petroviča Musorgskega.

Dobil je dve nagradi grammy
Dutoit je eden danes najbolj iskanih dirigentov, leta 2017 je prejel prestižno zlato
medaljo Kraljeve filharmonične družbe. Je glavni gostujoči dirigent Orkestra Sanktpeterburške filharmonije ter nekdanji umetniški vodja in glavni dirigent Kraljevega filharmoničnega orkestra iz Londona.

Med drugim je nastopil v Kraljevi operni hiši Covent Garden, Metropolitanski operi v New Yorku, Nemški operi v Berlinu, Rimski operi in Gledališču Kolumb v Buenos Airesu. Ustvaril je bogato diskografijo, ki obsega več kot 200 izdaj, za katere je prejel številne nagrade. Med njimi sta tudi dve nagradi grammy.

Claude Debussy (1862–1918). Foto: Wikipedia
Claude Debussy (1862–1918). Foto: Wikipedia

Da bi delo Romeo in Julija lahko zaživelo kljub več oviram, ga je Prokofjev leta 1936 predelal v deset klavirskih skladb in dve koncertni suiti za orkester, "ki sta s prosojnim glasbenim slogom v neoklasicistični maniri, jasno oblikovno zasnovo in izpostavljeno melodiko, ki niha med liričnostjo in dramatičnostjo, prepričali sovjetsko poslušalstvo". Suiti sta pomagali tudi pri promociji baleta; odrsko premiero je doživel leta 1938 v Brnu na takratnem Češkoslovaškem, dve leti pozneje pa tudi v ZSSR-ju. Ker je bilo delo izjemno priljubljeno, je Prokofjev po drugi svetovni vojni obema suitama dodal še tretjo, opisuje Ivana Maričić v koncertnem listu.

Preludij k favnovemu popoldnevu (1894) je po njenih besedah majav in neulovljiv, a hkrati tudi "orientalističen" in zapeljiv. "Morda se zdi, da je skladba svojevrstna brezoblična improvizacija, vendar pa podrobnejši pogled pokaže jasno obliko loka in precizen harmonski premislek."

Igrivo skladanje na meji tonalnosti in morda celo nakazovanje na zdrs onkraj, v atonalnost, tkanje pajčevinastih zvočnih tekstur in premestitev barvnih ploskev v ospredje je omogočilo Debussyju, da v glasbo prevede poemo Stéphana Mallarméja Favnovo popoldne, v kateri
nikoli ni jasno, kdo (ali kaj) je lirski subjekt, kje je, ali morda sanja, sanjari, fantazira ali pa nemara opisuje "realne" dogodke.

"Nerazločnost med stvarnostjo in domišljijo je pretopljena v dvoumnost pomenskih odtenkov Mallarméjevih verzov, Debussy pa z opisanimi kompozicijskimi sredstvi to ambivalenco v svoji simfonični pesnitvi le še stopnjuje."

S ptičjega pogleda na Slovensko filharmonijo. Foto: BoBo
S ptičjega pogleda na Slovensko filharmonijo. Foto: BoBo

Slike z razstave (1874) pa so emblem opusa Musorgskega, piše v koncertnem listu. Večina
slik je zasnovana v preprosti tridelni pesemski obliki, material pa v celoti izvira iz ruske
tradicionalne glasbe.

Robata pisava skladbe je znova – kot že tolikokrat dotlej – odvrnila rusko občinstvo in stanovske kolege, med drugimi tudi Vladimirja Stasova, sicer kritika in skladateljevega prijatelja, ki ga je spodbudil k pisanju dela ob prezgodnji smrti slikarja in skupnega tovariša Viktorja Hartmana. Stasov je priredil posthumno razstavo številnih Hartmanovih del, deset od njih pa je Musorgski uglasbil.