Foto: EPA

In kar je morda najpomembnejše – vanjo so vtkana stoletja človeške zgodovine, sprememb, vojn, praznovanj, smrti, navdiha, ljubezni, upov, tolažbe. Vse to je velikokrat spremljala glasba, ki je bila v katedrali navzoča od vsega začetka. V njej se je uveljavila glasbena tradicija največje kakovosti, vedno novi rodovi so v njeno glasbeno zgodovino dodajali vedno nove gradbene kamne. Drzne novosti v glasbi in arhitekturi so odmevale in odsevale druga v drugi, glavni vir glasbenega navdiha v njej pa je bila ves čas – Naša Gospa, Marija, zavetnica Parižanov in katedrale.

Vabljeni k poslušanju

O glasbi, glasbenih ustvarjalcih in poustvarjalcih, svetlobi in mraku notredamske katedrale skozi stoletja v štirih oddajah Skladatelj tedna – na sporedu bodo v tednu od 12. do 16. avgusta na programu Ars. Pripravlja jih Polona Gantar.

Svetišče so začeli graditi leta 1163, končna dela so potekala še dvesto let pozneje. Ko so se rebrasti oboki cerkve dvignili v nebo, se je v mogočni in hkrati ranljivi gotski mojstrovini rodila – polifonija; danes jo poznamo pod imenom polifonija notredamske šole. To se je zgodilo na prehodu iz 12. v 13. stoletje, zanjo sta najzaslužnejša meniha in skladatelja Leonin in Perotin. Novi slog polifonije se je kmalu razširil v druge velike cerkve po Franciji in po Evropi, v 14. stoletju so katedralo obogatile še orgle – ki so jih večkrat zamenjali, a so do danes predstavljale osrednji del glasbenega življenja v tem sakralnem prostoru. Z minevanjem časa so, skupaj s prostorom, doživele številne, tudi neljube spremembe. V 16. stoletju so katedralo vandalizirali hugenoti in francoski kralj, veliko pustošenje je doživela tudi v burnih časih francoske revolucije. Na orglah so takrat zvenele skladbe, ki s posvečenostjo prostora niso imele nobene povezave, npr. marseljeza in različne koračnice ...

"Pri Notre-Dame so prvič tako eksplicitno povezali politično in nebeško moč"

Zanimanje za orgle vseeno ni pojenjalo; svoj vrh je doseglo konec 19. stoletja, ko je sloviti orgelski izdelovalec Aristide Cavaillé-Coll v ta prostor postavil nove orgle s številnimi novostmi, hkrati je ohranil nekatere stare piščali. S svetlimi orgelskimi miksturami je v katedrali zasijala nova svetloba; tudi v očeh slepega organista Louisa Vierna, ki je z elegantnim, izčiščenim kompozicijskim slogom pritegnil večino takratnih pariških organistov. V notredamski katedrali je preživel velik del svojega življenja; za vélikimi katedralnimi orglami je med svojim 1750. koncertom tudi umrl.

Foto: EPA

Svetloba je torej tista, ki je v katedrali Notre Dame v Parizu navdihovala ne le vernike in likovne umetnike, pač pa tudi glasbenike. Pa tudi presenetljivo jasna akustika in mističnost prostora. Tako je bilo vse do letošnjega požara, ki je, kot je upati, glasbena in vsa druga umetniška stremljenja v pariški katedrali prekinil le začasno.