Skladatelj, dirigent, aranžer, pianist in trobentač se je v svoji dolgi karieri podpisal pod okoli 1000 avtorskih skladb in priredb. Ustvaril je številne zimzelene melodije, ki jih poznamo že generacije in ki so postale del naše kulturne dediščine. Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi, Brez besed, Zemlja pleše, Pismo za Mary Brown, Zemlje pleše ... seznam njegovih uspešnih je res dolg.

Z njim se je pogovarjala Bernarda Žarn.

90 let Mojmirja Sepeta, pogovor

Spoštovani g. Mojmir Sepe, hvala, da sem lahko doma pri vas in da se lahko pogovarjam z vami ob vašem visokem jubileju. Težko rečem, da ste stari 90 let. Vi ste mladi 90 let. Vse najboljše.

Dobrodošli pri meni doma. Imel sem eno slabo obdobje zdaj, sicer sem bil pa večino življenja zdrav in zadovoljen. Zdaj se pa počasi spet dvigujem, ker sem bil dva meseca v bolnišnici, bil sem operiran na pljučih, kjer se mi je voda nabirala, in na obrazu. Je kar trajalo. V tej osamitvi sem imel bolnišnice res čez glavo dovolj. Zdaj se pobiram in diham in sem spet sam svoj gospodar. Iz dneva v dan je bolje.

90 let velikana slovenske popevke in šansona Mojmirja Sepeta

Vaše življenje in delo je res veličastno. Mislim, da je zapisano, da je v radijskih arhivih shranjenih skoraj 1000 vaših avtorskih skladb in priredb.

Res je. Sicer sem slab zbiralec številk. Tega je bilo res veliko, sem le dolgo časa na svetu, se je tega kar nabralo. Zadnja štiri, pet let sem se res umaknil od pisanja, ne pa od glasbe. Človek izgubi tisti naboj, ki je potreben, da se usedeš za prazen papir. Prazen papir je zoprna stvar. Treba je imeti glavo na mestu, srce na mestu, dušo na mesto, da nekaj nastane. Te stvari težko skupaj spravim. Sicer pa dobro počutim.

Te iskrive oči so pa še vedno tukaj. Kaj vam prinaša največ veselja v življenju?

Veselje mi prinaša sámo življenje. Življenje sem imel pestro, ni mi bilo nikoli dolgčas, počel sem tisto, kar sem rad počel, no, ne čisto vedno. Če ima človek rad življenje, je to največ, kar se ti lahko zgodi. Kakega posebnega recepta ni.

Imel sem tudi različne hobije, sem kolesaril, igral pingpong, v zgodnjih dijaških letih sem bil tudi član Kladivarja v Celju, tekel sem na 100 metrov in imel kar spodoben čas. Drugače me je pa, bolj ali manj, zanimala le glasba.

Zgodovina o vas piše o izjemnem skladatelju, dirigentu, aranžerju, trobentaču in pianistu. Kaj pa je zapisano v vašem srcu?

Po klavirju sem začel tipkati sam od sebe pri šestih letih.

Mama je rekla, da ste mali Mozart, ne?

Sem jo fino razočaral, ne? Vse pač ne uspe v življenju (smeh). Začel sem si izmišljevati skladbice, potem so me dali v šolo, kar je bilo seveda bolj dolgočasno, ampak tudi to se da zdržati. Ta klavir me je tako spremljal od 6. leta dalje, trobento sem dobil pa pri 16. Kupili smo jo v Zagrebu, takrat je bil to redek instrument, taka džezovska trobenta. Tako sem začel in je kar šlo.

A drži, da se trobento morali nehati igrati, ker vas je huligan pretepel?

To je bilo pozneje, v Opatiji. Po festivalu smo se vračali s sprejema, okoli 4.00 zjutraj, Elda Viler, Majda in jaz. Prišel je en smrkavec in je Eldi strgal torbico, ki jo je skušal ukrasti. Gentlemansko sem se vmešal, potem so se pa naenkrat narisali še štirje fantje in so me zbili na tla in pretepli. Imel sem polomljene zobe in sem moral profesionalno prenehati z igranjem trobente. Sicer bi še lahko igral, a se človek zboji in sem potem uredniško presedlal na radio.

Umetnik je odprl vrata svojega lično urejenega doma, kjer seveda kraljuje klavir. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Umetnik je odprl vrata svojega lično urejenega doma, kjer seveda kraljuje klavir. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Če je to kruta zgodba naključja, se je pa zgodila tudi zelo lepa zgodba naključja in prijaznosti, ki priča o tem, da lahko drobne pozornosti lepšajo ta naš svet. MIslim, da vam je med vojno en bežeči vojak podaril tranzistor, da ste tako začeli loviti Voice of America in se zaljubili v džez.

Res je. Trume teh nesrečnih ljudi, raznih hrvaških brambovcev, so se valile skozi Celje proti meji. Vmes je bilo tudi par izobraženih ljudi in smo se zapletli v pogovor s tem oficirjem, ki je imel Siemensov radio in ker je vedel, da se ukvarjam z glasbo, mi ga je podaril. Nesrečni ljudje, vojna je res grozna stvar.

Zanimivo je, da ste bili rojeni v Jazbini pri Črni na Koroškem. In če dodamo tej Jazbini še en z, postane Jazzbina, kot se radi pošalite.

To sem se šalil ja, Jazbina se je imenovala tudi žerjavica. Tam je stanovala poročena sestra moje mame. Njen mož je bil inženir v rudniku, imeli so ogromno hišo. To je bil takrat angleški rudnik. Živeli so na visoki nogi, imeli so tudi teniško igriščo in še kaj. Res gosposko. Tam je šla moja mama roditi, zato sem rojen v Črni na Koroškem, kjer sem bil potem le kratek čas. Sem čisti Štajerec.

Pa Ljubljančan tudi.

Ja, Ljubljančan pa sploh. Pravzaprav sem Ljubljančan, Štajerec sem bil le 18 let.

Vaša mama Ljudmila Sepe se je zaljubila v nadarjenega pevca Franca Schifferja, ki se mu je še pred vašim rojstvom začela obetati sijajna operna kariera. In tako se je odločil, da preloži poroko z vašo mamo. V bistvu ste rasli brez očeta.

Ja, odraščal sem brez očeta. Tudi za mamo, ki je bila učiteljica, je bilo težko. V 30. letih prejšnjega stoletja ni bilo mačji kašelj imeti nezakonskega sina. Imela je kar težko življenje. Pravzprav je bila tako dobra učiteljica, da so ji šolske oblasti pogledale skozi prste in duhovščina prav tako.

A sta se vendarle poročila – mama je bila stara 75 let, oče pa 70 let.

Tako je naneslo. Oče je prišel iz sveta nazaj, ves čas je potoval po opernih hišah. Po vojni je prišel za profesorja v Zagreb, potem pa v Ljubljano. Potem sta se pa z mamo poročila. Ko sem gledal svoj krstni list, sem videl, da je mama s svinčnikom potem prečrtala besedo nezakonski otrok. Sam sem pa obdržal ime Sepe.

Ko smo že pri imenih, se mi zdi iskriva tudi zgodba, da je vaša soproga Majda, ki jo vsi poznamo kot Majdo Sepe, najprej želela obdržati svoj priimek Bernard.

Ko sva se šla prijavit za poroko, te vprašajo po priimku. O tem se nisva nič pogovarjala. Sam sem bil stare šole. In je rekla, da bi bila rada še vedno Bernard, pa sem ji rekel, da bo to malo hecno. To so bili takrat drugi časi, danes bi se gotovo popolnoma drugače obnašal. Skratka, bil sem kar malo užaljen, popustila je in se odločila, da bo Sepečka.

Kako zelo je življenje lahko presenetljivo, priča tudi to, da ko ste prišli študirat v Ljubljano, tam niti klavirja niste imeli.

Seveda, nisem ga imel. Potem sem dobil stanovanje nad Evropo. Tam je stanoval novinar, ki je postal moj dobri prijatelj. Imeli so dva otroka, mislim, da fanta in hčerko. Imel sem veliko sobo in sem si dal iz Celja prepeljati klavir. Sicer sem pa vadil, kjer sem le našel kakšen klavir.
S klavirjem nisem imel kakih velikih težav, čeprav mi je moj profesor Tone Ravnik, ki je učil tudi Adamiča, ves čas govoril. "Ti si tak kot Adamič, te bom zaprl v sobo." Za začetek sem odigral lestvice, za moj okus briljantno, za profesorjev okus pa ne. "Ustavi se," je rekel. "Koliko časa si vadil?" Sem odgovoril, da pol ure. "Saj se sliši," je odvrnil. Ga nisem mogel okoli prinesti. Bil je krasen profesor, samo zelo strog.

Pa ste mu povedali, da ste že v Celju igrali v ansamblu, ki se je imenoval Veseli študentje. In morate ostati vesel študent tudi v Ljubljani. Če bi preveč vadili, verjetno ne bi bili veseli.

On je bil velik nasprotnik džeza, ampak na dejstvo, da sem se začel s tem ukvarjat, je nekako benevolentno gledal, ni bilo prehudo. Prišel me je celo poslušat, ko smo igrali v Slonu. Naročil je mizo in sta prišla z ženo.

Še v študentskih letih pa ste postali član Plesnega orkestra Bojana Adamiča, ki se danes imenuje Big Band RTV Slovenija.

Takoj, ko sem prišel v Ljubljano, še pred jesenjo, sem naredil avdicijo in par mesecev sem bil tako rekoč na preizkušnji, potem leta 1950 sem bil pa redno nastavljen.

Kmalu po prihodu v Ljubljano vas je očarala tudi gospa Majda, kajne?

To je bilo pa pozneje. Ona je bila uspešna manekenka za tiste čase. To so bili začetki modnih revij pri nas, je vse potekalo prek poznanstev, če kdo pozna kakšno dekle.

Za njim so težki meseci, a je poln optimizma za naprej, kot pravi, se vsak dan počuti malo bolje. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Za njim so težki meseci, a je poln optimizma za naprej, kot pravi, se vsak dan počuti malo bolje. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Na modni reviji ste se zaljubili vanjo, ko ste vi igrali v ansamblu?

Igrali smo z ansamblom, igral sem klavir, manekenke so se vrstile na odru, ves čas pa so me gledale ene oči skozi eno luknjo v zaodrju. Skratka, potem sem se pozanimal, kam spadajo te oči, in sva se spoznala. Spremil sem jo na grad, ona je takrat stanovala tam. Sam pa sem stanoval v Šiški, tako da je bilo to kar nekaj hoje, ko sem jo spremljal domov. A sem zdržal (smeh).

Z vajino poroko je povezana tudi zanimiva anekdota, da sta prvo poročno noč preživela z gospodom Bojanom Adamičem.

Ja, tako je naneslo. Takrat smo snemali neki film in je tako naneslo, da sva šla z Majdo v Zagreb v nobel hotel. V istem vagonu se je vozil tudi Adamič. Že na vlaku je rekel, če se zvečer vidimo, saj da nimava kaj početi. In smo sedeli do pol treh zjutraj, pri limonadah in se pogovarjali o filmih in kaj še čem.

Za klavirjem, njemu tako ljubim inštrumentom. Foto: SOJ RTV SLO
Za klavirjem, njemu tako ljubim inštrumentom. Foto: SOJ RTV SLO

In potem sta bila poročena skoraj 50 let ...

Majda je umrla malo pred obletnico, ni dočakala. Proti usodi ne moreš nič. Ni se odvadila kajenja, kljub rahlemu prigovarjanju. Namreč nisem bil tak človek, da bi zaradi tega bentil. Saj sva velikokrat nehala skupaj, tudi sam sem trikrat prenehal, ampak tretjič sem imel res zadosti in nisem več. Je imela pa tudi genske predispozicije, njen oče je tudi umrl za rakom. Taka je bila usoda.

Kakšen je recept za tako dolg zakon?
Več dejavnikov je. Seveda se morata imeti človeka rada. Čeprav ta nora začetniška ljubezen malo uplahne v življenju, ko se dogajajo različne stvari.

Majda je tudi veliko gostovala. Sem si mislil, fino, bom malo sam. Po enem tednu mi je bilo pa zoprno, da je ni bilo, sem jo pogrešal. Pa veliko razumevanje je potrebno, včasih je eden slabe volje, drugi pa ne. To je treba preživeti. Moram pa reči, da mi v eni sekundi življenja ni prišlo na misel, da bi se ločil. Pa sva se seveda včasih kaj skregala.

Če se pošalim, je torej recept za srečen zakon, da se imaš rad, da si potrpežljiv in da gre kdaj za kak teden vsak po svoje?

To je nujno. to je kar precej olajševalno.

Bili ste izjemen skladatelj, aranžer in dirigent, Majda je bila slavna, čudovita pevka. Sta se kdaj bala sence drug drugega?

Ne. Ona je bila v Jugoslaviji zelo znana, če pogledam nazaj, je bila Jugoslovanka. Po vsej federaciji je pela, po vseh festivalih, neverjetno. Tudi z njihovimi zvezdami je sodelovala in nastopala v različnih oddajah, skratka bila je res znana. Med prijatelji v Jugoslaviji so že vedeli, kaj počnem, sicer so me pa poznali kot moža Majde Sepe.

Kako sta se pa dogovorila, kdaj bo katera pesem za njo, kdaj pa za katero drugo pevko?

Majda je vedela, da ji neki slog ne ustreza. Ko sem prišel s predlogom na dan, ga je podprla. Nikoli se ni jezila. A veste, kar en čas traja, preden ti človeka prebereš, kaj mu pevsko in tudi sicer umetniško leži.

Kaj pa vam najbolj leži? Džez, sving, popevke?

Bi rekel, da sem neke vrste zastareli romantik, rad imam lepe melodije. Sem človek melodije. Džez seveda tudi. Moram reči, da še sledim sceni, zdaj poslušam s slušalkami, da bolje slišim. Ta moderni džez me ne pritegne preveč, le redko me navduši. Sem bolj starega kova. Pri 18-ih imaš izdelan okus, takrat so bili na sceni Frank Sinatra, big bendi ..., in to ostane. Težko se okus spremeni. Seveda so se pogledi razširili, a vse bolj na harmonskem in melodičnem razvoju. Zdaj pa, kot vidim, je glavni instrument dejansko bas.

Vaša prva džezovska plošča je bila prva v Jugoslaviji.

Ja, res je bilo. V tem ansamblu sta igrala Ati Soss in Jure Robežnik, z Juretom sva se izmenjevala na klavirju, če je on igral klavir, sem jaz igral trobento, če sem pa jaz klavir, je on igral vibrafon. Takrat je bil vibrafon "in", nekaj novega. Začuda so bili zainteresirani v Beogradu, RTV Beograd, kjer so imeli oddelek za ploščo. Snemali smo v Ljubljani, oni so pa izdali ploščo potem.

Ste s to zasedbo igrali ameriškim vojakom v Parizu, takratni Sovjetski zvezi in na Kubi?

Tako je. Igrali smo tudi na Bledu, v kazini, skoraj dva meseca poleti, vozili smo se s temi starimi avti iz Ljubljane na Bled in nazaj. Potem pa seveda šli zjutraj v službo. Ta zasedba je bila pod mojim okriljem, smo bili pa vsi veliki prijatelji in smo si izmenjevali ideje. Gostovali smo tudi v Rusiji, v Parizu in v Skandinaviji, kjer so tudi naši delavci živeli.

Kakšne spomine imate pa na takratni Plesni okrester, zdajšnji Big bend RTV Slovenija, ki letos tudi slavi častitljivo obletnico – 75-letnico?
Oni so že obstajali, ko sem se jim pridružil. takrat je bil Adamič alfa in omega. Amaterskih orkestrov je bilo pa že samo v Ljubljani več, pa tudi drugje po Sloveniji so bili. Bil je močan trend big bendov, čeprav oblasti niso bile najbolj navdušene, niso pa tudi ne težile.

Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Vrsto let ste bili tudi urednik zabavne glasbe na Radiu Slovenija.

Takrat smo bili še neke vrste meceni. Smo tudi še naročali pesmi. Glasbeniki, ki delujejo zdaj, morajo kar sami zase skrbeti. Ko imajo pesem dokončano, jo pa radio vzame ali pa ne. To se je zelo spremenilo. Takrat je bilo zelo drugače. Kar je bilo res omembe vredno, da se bo razvijalo, smo podprli.

Na radiu ste prepoznali potrebo po slovenski glasbi in slovenskih pesmih. Tako se je rodila slovenska popevka.
Da, pa tudi druge zvrsti, džez, rock. Rock je bil zvrst, ki se je vrtela. Takrat smo imeli uredništvo za glasbo in so bili ljudje, ki so o glasbi veliko vedeli. Tako se je rodila slovenska glasba. Izbiralo se je na podlagi notnega zapisa, ne gotovih posnetkov. Na podlagi not je bilo določeno, kdo bo pesem pel. Takrat je bilo več strokovnjakov, ki so o tem odločali. Zdaj so pa to vlogo prevzeli novinarji. Ne rečem, da je to slabo, je pa drugače kot v naših časih. Tega omogočanja snemanja na radiu pa ni več.

Bili ste zraven, ko se je rodila Slovenska popevka na Bledu. Je res, da so vas na opatijskem festivlau razjezili, ker niso dovolj upoštevli slovenske glasbe in ste rekli, gremo mi po svoje?

Bi rekel raje spodbudili. Bil je takrat tudi že zagrebški festival, pa opatijski, ja.
Takrat je bilo očitno to, da je Blejski festival namenjen vokalni glasbi, da je to namenjeno slovenski izvirni glasbi, ki je je primanjkovalo.

Besedila so pisali poeti, s katerimi ste vedno radi družili. Vedno pravite, da se uspešnica zgodi, kadar se spoji odlična melodija z lepim besedilom.

Vsi smo delali, kar smo res znali. Melodije in aranžmaje smo delali, besedila pa tekstopisci. Gregor Strniša, Elza Budau, Dušan Velkavrh in razni drugi so veliko pripomogli k nivoju.

Veliko ste sodelovali tudi s Franetom Milčiskim - Ježkom.
Veliko sva sodelovala. Eno celo sezono je bil atrakcija, on je nastopal in mi smo ga spremljali. Takrat sva se precej zbližala. Tudi Majda je imela nos za te stvari. Je predlagala kako besedilo, ga je izbrskala in rekla: Tole se mi zdi fino. Res smo gledali na sporočilnost, poetičnost besedila, nekaj te je moralo zagrabiti.

Katera se vam zdi najlepša beseda na svetu? Majda?

(smeh) Majda je res lepa beseda. Nikoli nisem o tem premišljeval.

Kolikokrat so vas spodbujali, da povejte, katera vaša melodija vam je najlepša?

Mi smo se oplajali na evergreenih ameriškega stila, ki so bili polni harmonij, malo romantični, pa tudi kake hitre smo imeli radi. To nam je bilo blizu. To so nam očitali, da predolgo vlečemo, ker je potem nastopil rock in je bil precej drugačne barve glasba. Ampak mi smo vztrajali pri svojem. Ampak ta glasba je meni, pa tisti pevci, ki so takrat bili, še vedno vzor. Da bi to raven dosegel. To smo hoteli doseči tudi pri nas. Rockgeneracija pa res nisem bil nikoli, sem bil prepozen. Pri 18 letih sem imel izdelan okus, Beatli so prišli pozneje.

Če se nam je naša RTV ob vaši 80. obletnici poklonila s popevkami, se vam ob 90. obletnici poklanjamo s simfoničnim opusom.

Nekaj tega se je nabralo. Rekel bi prej instrumentalna glasba kot pa simfonična. Rad poslušam resno glasbo, nisem pa neki operni navdušenec. Takrat smo imeli na razpolago orkester, radio je to toleriral in olj ali manj smo se vsi s tem malo ukvarjali.

Poletna noč je verjetno najbolj znana vaša popevka? Katera je bila pa vaša najljubša?

Kaj pa vem. En čas se mi je zdelo, da pesem S teboj. To je besedilo Elze Budau, je zelo logična, nobenih atrakcij, klasično, kar mora imeti drama in kar mora imeti pesem, da raste, in potem konec. Ta dramaturgija melodije je bila za nas zelo pomembna, tudi Poletna noč, ki je bila zelo dramatična pesem. Sicer jih nisem bil veliko, sem bolj pisal romantične, bolj zasanjane pesmi. Ene par pesmi je kar uspelo.

Med iskrenimi ljudmi ste pa zapisali za Majdo.

Res je. Zelo sem se ujel z Velkaverhom, ki je napisal besedilo. To ni enostavna pesem, je zelo zahtevna. Pevci, jih kdaj zasačim, kar malo po svoje zapojejo. Ni hudega, a note so napisane drugače, kot jih zapojejo.

Na Evrosongu so vaše skladbe nastopile večkrat.

Z Berto Ambrož smo šli Brez besed, nekaj let pozneje so Španci nastopili s pesmijo Eres tu. Z Eva Sršen nismo imeli velike sreče. Se spomnim vaje v Amsterdamu. So prišli Irci s svojo pevko, še leto mlajšo od Eve. Ko sem jo slišal, sem rekel Forget it, ne bomo prišli daleč.

Pesem Dala ti bom cvet ste v izhodišču napisali za Majdo, kajne?

Da, toda Majda je imela pogodbo in je morala v Nemčijo pet v en mjuzikl. Je pa Majdin posnetek zmagal, kajti vsi kandidati so se morali posneti in so izbirali v Beogradu. Pesem so izbrali na podlagi Majdinega posnetka, a smo potem zamenjali pevko.

Kako ste se počutili nekaj let pozneje, ko je nekaj let po Berti Ambrož nastopila španska zasedba s pesmijo Eres tu, ki je bila zelo podobna Brez besed, in je zasedla 2. mesto?

Vsi so mi nekaj govorili, naj kaj ukrenem. Če bi bil kje zunaj, bi mogoče najel odvetnika. A to ni bilo v našem slogu.

Aranžma ste napisali tudi za pesem Zbudi se, ki jo je pela Tanja Ribič.

Tako je.

Če se navežem na ta naslov, kaj sami najprej storite, ko se zbudite?

Spim bolj na obroke, navada starejših pač. Nimam več trdnega spanca. Ko pa vstanem, me najbolj spravi k sebi mrzla voda pod tušem. Ko sem imel še hišo, sem hodil na vrt, pozimi sicer ne, ampak ko je bilo že sveže, sem pa vztrajal in se tam tuširal.

Znamenita je tudi vaša pesem Zemlja pleše? Ste plesali v življenju?

Majda je bila bolj žalostna glede tega, ker nisem bil vnet plesalec, ona je bila pa navdušena plesalka, hodila je tudi k baletu in na moderni ples. Glede tega ji nisem preveč zadostil.

Napisali ste tudi melodijo za Ježkovo pesem Pismo za Mary Brown. Ste sami pisali pisma?

Sem ja. To zdaj res ni moderno, zdaj so bolj esemesi in drugi načini. Majda je tudi rada pisala pisma, se je zelo lepo izražala. Bil sem estet, da bi pa sam ustvaril, pa nisem bil tako uspešen.

Če bi med zvezde lahko napisali pismo Majdi in žal tudi že pokojni hčerki Poloni, kaj bi jima napisali?

Da ju pogrešam. Na stara leta sam ostati je kar dolgčas. Prav pogrešam ju. In tudi marsikaj si očitam. Vem, da se nisem dotaknil kuhinje, ker je kuhala Majda. Komaj sem si znal hrenovko skuhati ali mehko kuhano jajce, vse drugo pa ni šlo. Zdaj si pa prav očitam, da ji nisem pomagal. Majda je res kuhala sijajno. Lahko bi ji pomagal, bil del ustvarjalnega dela. To si res očitam. Ko sem sam ostal, sem začel kuhati, nekatere stvari mi razmeroma dobro uspejo.

Kaj najraje kuhate?

Marsikaj, sem kuhal beef stroganov. Ampak kuhati za enega je bolj rutina, nekaj pač skuhaš, da ješ. Vse skupaj bolj ena figa, je pa še vedno boljše, kot da grem sam v restavracijo in čakam, da me bodo postregli.

Gospod Sepe, če dovolite, da povem svoje mnenje. Zabolele so me vaše besede, o tem, kaj si očitate – ste pa gospe Majdi obogatili življenje na tisoče drugih načinov.

Seveda, ampak glede kuhe si pa res očitam.

Naj bo to nasvet drugim moškim. (smeh)

Ja, ker vidim, ko gledam prijatelje, da so sodelovali v kuhinji, in se mi zdi to lepo.

Kateri nasvet pa najraje podelite s svojima vnukoma Igorjem in Lano?

Igor je kar zaposlen, njegova partnerka tudi. Kar se tiče Lane, pa je zdaj zaposlena z malčkom. Moj pravčlovek pravim svojemu pravnuku, zdaj že stopica. Ko pride, moramo vse paziti, vse ga zanima. Je kar zalogaj, paziti ga, ves čas akcija. Po eni uri sem zelo utrujen.

Kaj mu želite?

Mi smo imeli razmeroma lepo in varno življenje. Mati mila, zdaj se kažejo slabe sence bodočnosti. Upam, da ne bodo prizadele naših otrok in naših vnukov, ker so čudni časi. Nekatere stvari so se tako grozljivo spremenile, da jih težko dojamemo. Mi starčki bomo že zdržali. Upam, da bodo vnuki in pravnuki našli modus, da bodo imeli možnost, da bodo ustvarjali svet na malo drugih osnovah, ampak da bi bil miren, zdrav in poln življenja in ljubezni.

Hvala za pogovor. Nazadnje sva se družila dlje ob vaši 80. obletnici na Poletni noči, zdaj sva se pogovarjala ob vaši 90. obletnici, in upam, da se vidiva čim prej, če ne prej ob vaši 100. obletnici.

Hvala tudi vam. Moram povedati, da sem s težkim srcem privolil v tole snemanje, priznam. Ampak sem si rekel, da se bo vsaj nekaj dogajalo, bo en dan malo drugačen.