paket zmanjka element suverenejše izvedbe.

Perfekcionistka, kot se opiše, odkrito priznava, da je po naravi sramežljiva. "Od dedka sem podedovala občutljiv pogled na svet, brat pa humor," je poudarila med sinočnjim celovečernim glasbenim koncertom, ki si ga je želela vse od izdaje svojega prvega albuma Še ena pomlad. Prišel je v letu 100. obletnice rojstva Ježka. Na kar je z novim paketom uglasbene poezije v teh januarskih dneh začela opozarjati prav interpretka in dramaturginja.

Balade, v katerih zaradi svojih osebnostnih karakteristik deluje veliko prepričljiveje, kakor v bolj živahnih izvedbah, so v tem času postale njen zaščitni znak. Tako je album, ki ga je sinoči premierno predstavila v okviru akustičnih nedelj v ljubljanski Drami, Od tod do vesolja, nov izziv za interpretko. V primerjavi s prvim albumom ponudi še bolj razživete aranžmaje, ki od nje zahtevajo več energije in pozornosti, ne samo glasovnega podajanja besedila.

Tokrat je na odru večino koncerta stala sama in proti koncu začela pripovedovati zgodbo, kako je njen posebni gost Klemen Slakonja odpovedal svoj nastop ravno zjutraj in kako so se na to odzvali člani skupine. "Saj toleriramo, če zgrešiš kakšen refren, ampak dvoglasno pa ne boš pela," se je na svoj račun šalila Milčinskijeva. Nato pa vprašala, ali je kdo v občinstvu, ki bi lahko oponašal Slakonjo. Javil se je kar sam in pritekel na oder.

Tako kot na novem albumu je tudi na koncertu v akustično manj prijetni Drami (sploh za poslušalca na najvišjem balkonu) svojo zgodbo vodila glasba, ki se je razvijala neodvisno od poezije.

Že pred nastopom je posebej poudarila svoje sodelovanje z britanskim glasbenim producentom, aranžerjem in džezovskim kitaristom Femijem Temowo, ki se ji je sinoči tudi pridružil na odru Drame. Skupaj z baskitaristom Robertom Jukićem, bobnarjem Sergejem Randjelovićem in klaviaturistom Markom Črnčecem so poustvarjali tisto Ježkovo živahnost, ki jo je poosebljal. Svoje so dodali tudi glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter spremljevalni vokalisti Gregor Gruden (obraz serije Nova dvajseta), Gragor Strasbergar, Manca Bukovac in Eva Gorenc.

Pred polno dvorano ljubljanske Drame, ob televizijskih kamerah Televizije Slovenija in neposrednem prenosu, ki je iz Drame prihajal na valovih Prvega programa Radia Slovenija, se je Miličinskijeva opazno borila s tremo in nesproščenostjo. A glasovno suverenost je nadomestila z iskreno pristnostjo, zaradi katere jo je občinstvo nagradilo po vsaki skladbi z bučnim aplavzom in jo prepričalo, da se je vračala na oder.

Sinoči se je vrnila dvakrat. Najprej po tem, ko se je le sprostila ob boku Slakonje, s katerim sta na Ježkov - šaljivo doživet - način odpela Vodopivčevo pesem Ljubezen naj gre vedno v cvet, in po vizualni poslastici s pevskim zborom Bee Geesus pod vodstvom Mateja Virtiča ob skladbi E lon lan ler. Potem pa je po mešanici iz starega in novega albuma (Pesem o vetru in Zaljubi se v življenje) še enkrat posegla po živahnejši Party kot za sodni dan.

Pred samim koncertom smo o novem albumu z Milčinskijevo izmenjali nekaj besed. Pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Nana, kako se je bilo drugič družiti z Ježkom - za potrebe albuma?
Z Ježkom se družim ves čas, ampak na glasbeni poti sem si po izdaji prve plošče želela, da bi lahko naredila celovečerni glasbeni koncert, ki bi trajal uro in pol. Čeprav imam rada svoje večere takšne, kot so – s poezijo in humoreskami. Ampak rekla sem si, če bi že bilo treba malo dlje igrati, bi bilo lepo, če bi lahko to tudi storili. In nemir me je gnal, da smo naredili še to ploščo. Ker nisem imela dela v gledališču in sem čutila, da mi manjka ustvarjanja. Potem pa sem z njo malo pohitela, ker sem želela, da bi z njo obeležila začetek Ježkovega leta - 100. obletnico Ježkovega rojstva - in s tem morda spodbudila, da bi se v zvezi s tem zgodilo čim več dogodkov.

Kaj je bilo tokrat drugače pri izbiri skladb? Ste imeli morda po zaključku izbora besedil za prvo ploščo slabo vesti, koliko jih je še ostalo neuporabljenih?
Ni bilo slabe vesti. Vedno pa je pri odločitvi za neko pesem težje reči ne kot ja. Pri tem izboru je bil ključni kriterij, kako sem se počutila tisti trenutek, ko sem jih izbirala. Noben dan nisi enak, kot si bil dan prej. Upoštevala pa sem tudi, kdo mi je tokrat priskočil na pomoč pri ustvarjanju glasbe in sem besedilo prilagodila tudi njim, njihovim karakterjem. Predlagala sem širši izbor, potem pa so se skladatelji lahko sami odločali ...

Po drugi strani pa je izbor vezan tudi na to, kar želim povedati, izraziti. Večkrat sem že povedala, da bi, če bi znala tako lepo pisati, govorila o enakih vsebinah. Ker sem "dedno obremenjena", kot bi rekel Ježek, pa govorim te vsebine skozi njegove pesmi. Ampak njegova poezija je del mojega življenja. Od otroštva diham z njo in se mi ne zdi, da je dlje od mene, kot bi bila moja.

Ne le dedovih pesmi, tokrat ste se lotili tudi takšnih, malo bolj poznanih med ljudmi. Zakaj?
Zdi se mi lepo, da se tudi te pesmi osvežijo. In rada jih imam in rada jih pojem. To je vse.

Kako se je lotiti skladbe, kot je Ne čakaj na maj – skladbe, ki je doživela že toliko interpretacij?
Jaz sem se tega lotila tako, da sem kot aranžerja povabila Femija Temowa, ki ni obremenjen s tem, kdo je bil Ježek, niti s filmom Ne čakaj na maj, niti s številnimi interpretacijami. Zanimalo me je, kaj nastane s takšne perspektive.

Kako to, da ste k sodelovanju povabili Klemna Slakonjo? Kako to, da prav pri skladbi Ljubezen naj gre vedno v cvet?
S Klemnom sva želela že pri prvi plošči posneti duet v pesmi Zaljubi se v življenje. Pa naju je premagal prostor in čas ... Klemnu sem tokrat predlagala, da sam izbere skladbo. In izbral je Ljubezen naj gre vedno v cvet.

Kakšen je drugače vaš odnos do duetov? Recimo Magnifico je dejal, da je petje duetov zanj zelo intimen akt in da se za njih odloča samo, ko obstaja dober razlog.
Za vse na svetu je treba imeti dober razlog. Vprašanje je samo, kaj je za koga dovolj dober. Meni je dovolj že to, da je zabavno in da drug drugega dopolnjujeta in da vsak da skladbi posebno vrednost s svojo prisotnostjo. Nekje sem prebrala, da je dobra ideja vedno skupek dveh znanih komponent ... Primer pa je bil nekako tak: To be - or not to be + To do - or not to do ... Frank Sinatra: do-be-do-be-do.

V skladbah prepevate o odnosih, o ljubezni, življenju … S katero skladbo pa se lahko sami najbolj poistovetite?
Res ne morem nobene posebej izpostavljati. Z vsako po svoje. Brez identifikacije bi skladbe težko interpretirala ...

Koliko ste sami "le majhna drobna marioneta"?
Mala marioneta zame predstavlja osebo, ki živi v svetu svojih iluzij, najbolj pa zaniha, ko se zaljubi. Mislim, da je vsak od nas kdaj to doživel. Takrat se na trenutke odpoveš lastni volji, tvoje razpoloženje je odvisno od tega, ali si v ljubezni uslišan ali ne, življenje pa te odnaša ... Mislim, da se z iluzijami enako začne dogajati, če preveč padaš v zgodbe - romane, filme, gledališče, ali pa se spraviš v neki svoj film v kateri koli situaciji in ne vidiš prek svojega scenarija. Včasih me zanese, takrat sem marioneta, nisem pa le mala marioneta ... Ali pač? To bom vedela, ko pridem na ono stran.

Že prvi album je zaznamovala melodična raznolikost. Kaj lahko poslušalec pričakuje na drugem?
Drugi album je tisti, ki je lahko na najbolj različne načine sprejet. Predstavljam si, zakaj. Prvi je bil prvi. Vsak ima glede na ta album pričakovanja, kakšen bo drugi. Rada bi samo rekla: "Ne imejte jih (smeh)!" Ker ni takšen, kot je bil prvi. Vidi se, da je drugi producent. Naravnan je malo hitreje, tudi če gre za balado. Na prvem albumu je bila bolj v ospredju poezija, na drugem glasba želi več pozornosti sama zase. Vedno pa je težko o albumu govoriti pred premiero, ker si še toliko v procesu ustvarjanja in še nimaš tolikšne distance, da bi govoril o svojem delu. Je stvar subjektivne presoje in upam, da bo poslušalcem všeč.

Kako je prišlo do sodelovanja s Femijem Temowo? In kako je, če je v ustvarjalni ekipi nekdo, ki Ježkovega dela sploh ne pozna od prej?
S Femijem sva se spoznala, ko je bil lani na turneji po Sloveniji. Ujela sva se in začela delati neki drug projekt. Potem pa se je zaradi raznih okoliščin zgodilo to, da sva naredila ta album.

Si predstavljate, da bi se nekdo drug lotil takšnega projekta – da bi se posvetil Ježku na dveh albumih – tako kot ste se vi?
Absolutno. To so že počeli in zelo sem vesela, ker so to naredili zelo dobro. Jaz to delam na svoj način. Na še malo bolj oseben in mogoče tudi z manj distance. Ne vem, ali je to prednost ali ne. Včasih ni.

Zakaj ni?
Na to sem zgolj pomislila zdajle, ko govoriva ... Težko je razložiti. Na primer v gledališču, ko se lotevam legendarnih avtorjev, vedno čutim strahospoštovanje, ko moram vstopiti s svojo sodobnostjo. Ampak teh avtorjev nisem poznala osebno. Moja čustva do Ježka in otroški spomini pa mi morda popačijo neke podobe in v besedilih čutim nekaj, česar tam notri v bistvu ni. Težje precenim, kaj lahko pomenijo nekomu drugemu.

Omenili ste sodobnost. Kako povezati bogato zapuščino, tako da jo bodo mladi razumeli?
Ne vem, ali mi to uspeva ali ne. nikoli se nisem spraševala o tem. Mislim, da v vsako stvar, ki ima v sebi določeno zgodovino, če jo vzameš v roke, že samo s tem, da si pristopil, vstopaš s svojo sodobnostjo. Kot zanimivost lahko povem, da imam v zasedbi tri spremljevalne vokaliste, ki sem jih spoznala v glasbeni šoli, kamor zahajam, in so precej mlajši od mene. Stari so okoli 20 let. Začudilo me je, ko so me vprašali, kaj pomenijo določene besede, ki imajo Ježkovo starinsko patino. Recimo voljni lasje. Kakšni so to? In potem me je začudilo, da niti ne znam točno razložiti ... Na koncu smo pristali pri debati o reklami za Schwarzkopf (smeh). Res živimo v drugačnem svetu kot naši stari starši.

Napeljali ste me v zanimivo razmišljanje ... S svojo generacijo se nisem nikoli poglobljeno pogovarjala o tem. Meni osebno so besede, kot je na primer ljubav, blizu, ker so se uporabljale doma. Jaz sicer govorim grdo ljubljanščino, ker vse življenje živim v Ljubljani, in se je včasih sramujem, toda stare besede so mi blizu.

Lahko rečem, da mu pošiljam drobno sporočilce v vesolje, kjer koli že je. 100 let. Velika obletnica, okoli katere se bo vse leto govorilo. Kako pa sami gledate na njo?
Vprašam se, kaj je 100 let. Kaj je stoletje? Kaj je sploh ta čas? Vse, kar lahko rečem, je, da sem šokirana, da čas tako beži. Zame je dedek še vedno tako živ in prisoten. Ne vem, ali si ga sploh skušam predstavljati v tej starosti, ampak se mi zdi, da bo tak, kot se ga spominjam, večen. Sto let je samo še ena številka. Je pa prav, da se ga spomnimo in spominjamo.

S koliko strahospoštovanja ste zdaj pristopili do dela, ki ste ga začeli s prvim albumom?
Vsakič do vsakega dela pristopam s strahospoštovanjem. Nisem oseba, ki bi imela toliko samozavesti, da bi šlo brez tega. Ko gre za Ježkovo poezijo, pa tudi svet na vse skupaj najbrž gleda bolj kritično.

V osnovi je vsak dedek ponosen na svojega vnuka oz. vnukinjo ne glede na dosežek. Prihaja to strahospoštovanje od tega, kaj bodo drugi rekli?
Ne vem, če je to. Sploh ne znam opisati tega. Še pred leti, ko je rekel oče, če bi priredila Zvezdico Zaspanko, se enostavno nisem počutila dovolj dorasla temu. Mogoče je to tudi del moje osebnosti. Meni se vedno zdi, da capljam sama za sabo in sem dorasla stvarem, ki bi jih morala narediti pred petimi leti, šele danes. To je neke vrste perfekcionizem, ki ga je treba občasno pustiti ob strani in si priznati, da delaš vse, kar je v tvoji moči.

Kako je zdaj, ko ste si nabrali že nekaj kilometrine pred občinstvom, vsakič znova stopiti pred mikrofon?
Vsakič znova je, kot da bi bilo prvič. Izkušnje pomagajo, ampak se mi zdi, da sem vsakič samo tukaj in zdaj, s tistim, kar imam v tistem trenutku. In to moram podariti. Vedno dam vse od sebe a vsakič znova se borim s tremo in vsakič znova je na trenutke težko.

Ježka ste pred časom označili za žalostnega klovna. Ste še vedno istega mnenja?
Menim, da je žalostni klovn njegova prava narava. Ljudje ga poznajo kot humorista, ampak njegova prava narava se skriva v njegovih šansonih. Tudi v njegovem humorju je mogoče zaznati grenkobo, žalost in razočaranje nad svetom.

Če je on žalostni klovn, kaj ste vi?
Večkrat sem že omenila, da sem podedovala njegov preobčutljiv odnos do sveta. A ne vem, kako bi se označila. Sem zelo navadna oseba, ki se želi izraziti skozi to, kar počne.