DeFranco, ki je bil že pred leti sprejet v ameriško dvorano slavnih džeza, je po vsem svetu nastopal dolgih 75 let in v tem času posnel celo vrsto albumov. Med letoma 1966 in 1974 je dirigiral uglednemu orkestru Glenna Millerja. Na proslavi v Kennedyjevem centru so mu podelili naziv "živeče džezovske legende", kar 16-krat pa je dobil tudi nagrado Playboy All-Star za najboljšega klarinetista na svetu.

Zadnjih nekaj let je bil šibkega zdravja, umrl pa je že v sredo na Floridi. "Sožalja prejemamo z vsega sveta," je za medije potrdila glasbenikova vdova Joyce.

Univerza v Montani vsako leto spomladi organizira tradicionalni DeFrancov džezovski festival. (Pokojnikova družina je žalujoče prosila, naj namesto rož raje pošljejo prispevek festivalu, da bo lahko živel naprej.)

Ken Peplowski, prav tako eden izmed vodilnih džezovskih klarinetistov v svetovnem merilu, je ob kolegovi smrti pripomnil: "DeFranco je bil skoraj popolnoma lastnoročno tisti klarinetist, ki je harmonični in ritmični jezik iz točke, kjer ga je pustil Benny Goodman, popeljal naprej v veliko bolj pustolovsko območje bepopa in še naprej, pri tem pa ni nikoli pozabil na svoje korenine v svingu. Bil je tudi zelo prijazen in spodbuden do vsakega klarinetista, ki je prišel za njim."

Poleg naštetih je DeFranco, ki se je v New Jerseyju rodil kot Boniface Ferdinand Leonardo De Franco, muziciral tudi z Artom Tatumom, Ello Fitzgerald in Tonyjem Bennettom. Mandolino je začel igrati pri petih letih, še štiri leta pozneje pa je odkril klarinet. Že v mladih letih se je prebil tako daleč, da je lahko igral v nekaterih največjih orkestrih svojega časa, tudi v tistih, ki so jih vodili Tommy Dorsey, Count Basie, Gene Krupa in Charlie Barnett. Na skladatelja Nelsona Riddla je naredil tak vtis, da je muzikal Cross Country Suite napisal posebej z njim v mislih.