Majhen otrok v majici Clashev: prikupno ali strašljivo? Foto:
Majhen otrok v majici Clashev: prikupno ali strašljivo? Foto:
Pink Floyd so zakon, pravi dedek.
Bojim se tistega strica z grozno frizuro, ampak vseeno nosim majico Cureov.
Na svojem iPodu (ko smo že pri tem: iPood!) najraje poslušam Zeppeline in Grateful Dead.

Je še kaj bolj žalostnega od suhljatega 14-letnika v majici z napisom Pink Floyd? Ali pa kar cele družine, napravljene v nekoč radikalna oblačila upora in revolucije? Kar navadite se - generacija babyboomerjev rock'n'roll uničuje z zmazkom otroškega rockerskega blaga, v Guardianu piše Steven Wells.

Hipiji in rokerji "okužili" vnuke
Statistike so strašljive. V nekaj letih se bo generacija, ki se je zadevala, protestirala proti vojni (eno jim je celo uspelo končati) in se borila proti rasizmu, upokojila. Že tako so svojim zanamcem uničili popularno kulturo, ker so se je tako krčevito oklepali. Obstajal je velik strah, da bodo pop s sabo vzeli v grob. A storili so še nekaj hujšega: zapustili so ga svojim vnukom, zlobna stara zalega, piše Wells.

Predstavljajte si nasmejan parček v začetku tridesetih v ujemajočih se majicah Clashev, dojenčka v "avtentični" majčki z evropske turneje Grateful Dead leta 1977 in otroka v prikupni trenirkici z napisom Never Mind the Bollocks. Je takšna družinska slika simbol, da se je rock postaral? Ali znak, da je končno priznal, da ni več bojni krik medgeneracijskega boja, ampak glasba v ozadju oglasa za družinske vrednote?

Namesto pajacka majčka Clashev
Izložba trgovine Born Yesterday na Rittenhouse Squareu v Philadelphii vas bo ali raznežila ali pa prisilila k bruhanju od groze - če ste eden od tistih, ki verjamete v načelo rokenrola "živi hitro, umri mlad in zapusti lepo truplo (in nobenih prekletih otrok!)". Eno od izložbenih oken je namreč polno cedejev z rockerskimi uspavankami - gre za "uspavalne" izvedbe pesmi U2, Nirvane, AC/DC, Metallice, Radioheadov, Cureov, Toolov, Boba Marleyja in Ramonesov. Ja, čisto zares.

Sosednje okno je napolnjeno s simboli mladinskega upora v 20. stoletju, dovolj pomanjšanimi, da se prilegajo pravkar rojenim potomcem malomeščanov 21. stoletja. Seveda, gre za luškane otroške majčke z napisi Aerosmith, Clash, Sex Pistols in Jimi Hendrix. Tako majhne majčke, da so prav samo ljudem, ki bi morali biti v normalnem svetu še v pajackih s Telebajski.

V notranjosti trgovine Born Yesterday boste našli tudi otroško opremo s "punkerskimi" slogani, kot so Rebel, Ipood in C is for Charlie. Menda so starši navdušeni. Stari starši pa malo manj. Torej so punkerje in hipije, ki so verjeli, da je rockglasba nekaj več kot glasbeni izpad čudakov z groznimi frizurami, spet "nategnili". Čeprav so The Who rekli, da jih ne bodo. "Njihova radikalna revolucija je bila prežvečena, izpljunjena in izrabljena za prodajo sranja bedakom. Zdaj pa jo že stlačijo in z njo skupaj s toplim mlekom in piškoti hranijo dojenčke. To mora boleti," ugotavlja Wells.

Svet, v katerem smo vsi najstniki
Kid rock je maščevanje Generacije X: "Uničili ste nam rock, vi zgubanci, zato vam ga bomo mi uničili tako, da bomo z vašo nevarno narkomansko glasbo nahranili vaše vnuke v varnih, lahko prebavljivih odmerkih." V razvijajočem svetu vsi postajamo (spet) najstniki. A v čem je bistvo? Najstniki nimajo niti denarja niti svobode, da bi v tem uživali.

Kaj je torej še zadnja rešitev za duh rokenrola, preden se "stegne"? Wells pravi, da je rešitev preprosta: Evropa in ZDA morata odpreti vrata nekaj milijonom priseljencev v plodni dobi, ki bodo z razplodom in mešanjem ras počistili to zalego. Ali pa povratek v etnično čista in čistunska 50. leta, z več preklinjanja in deodoranti. In brez hord dojenčkov v majicah Beatlov. Raj za Morrisseyja, a pekel za vse ostale.

A. K.