Foto: Jakub Hrab

V njihovem bogatem opusu, izdali so več kot 40 albumov, pet knjig, pripravili več kot 25 koncertno-gledaliških predstav, sodelovali pri devetih filmih, ne bomo slišali pesmi o lepih blondinkah in fantih, ki brezskrbno tekajo po travniku, veliko raje se sprehajajo po podzemlju, med temačnostjo življenja in smrti, med zapuščenimi in pozabljenimi. S kančkom sprevrženega humorja in ostre ironije jim vsakič znova na nas uspe kazati s prstom in nam kot družbi nastaviti ogledalo. Meja resničnosti in krutosti, ki jih navidezno prestopajo, prav zato ne gre jemati samoumevno.

Frontmanov falzet, njihov strašljiv make-up in minimalistična glasbena spremljava – najraje se sprehajajo med harmoniko, klavirjem, ukulelejem, kontrabasom, kitaro, žago, tereminom in bobni – uspe občinstvo povsod po svetu dobesedno začarati ali pa dokončno pregnati. V Kinu Šiška bodo jutri nastopili že šestič.


Ta turneja vas bo popeljala v enaindvajset različnih mest, v nekaterih se boste ustavili dvakrat oz. za dlje časa. Praznovanje svoje 30-letnice ste sicer začeli že spomladi takoj po izidu vašega najnovejšega albuma Devil's Fairground. V Ljubljani se boste v petnajstih letih ustavili že sedmič. Tokrat ste se na pot podali oktobra, začenši v Parizu. Kako se sploh lotite iskanja najboljših ''alternativnih'' prizorišč, glede na vaš okus in priložnost?
Vsega je kriv stric Alfred (Wihalm), z izbiro prizorišč nimamo nič, to počne agent, s katerim sodelujemo. Prizorišča so po navadi prijetna, saj so tudi ljudje, ki nas izberejo, 'alternativci'.

Mislim, da izbiram teme, pri katerih vidim potencial, da bi o njih lahko napisal celo zbirko pesmi, daljšo zgodbo z različnimi poglavji. Gre za izziv med raznolikostjo in kontinuiteto.

Martyn Jacques

Jesensko turnejo boste končali sredi decembra v Londonu. Večino koncertov boste izvedli v Avstriji in Nemčiji. Kako to? Ali to pomeni, da je so Dresden, Berlin, Dunaj in druga nemško govoreča mesta iz tridesetih let prejšnjega stoletja tam še zmeraj tako očarljiva?
Turnejo smo začeli v Angliji, prihodnje leto jo bomo nadaljevali zunaj Evrope, kakor tudi v drugih delih Evrope. Priljubljeni smo v krajih, kot so Mehika, Rusija in Grčija, pa tudi v Avstriji in Nemčiji.

Mnogi občudujejo vašo sposobnost obujanja starodavne vodvilske magije v teh modernih časih. Zdi se, kot da ste našli način za boj proti norosti in brezčutnosti današnjega tehnološko naravnanega sveta. Kako vam uspe tako glasbeno kot zasebno krmariti med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo?
Enostavno mi gre. Nisem se pravzaprav poglabljal v to, zakaj je tako, pač mi uspeva. Mislim, da sem k stvarem vedno pristopal tako, da so izvirne, edinstvene in drugačne. Morda sem tudi zato v tem alternativnem smislu uspešen.

Foto: Arhiv zasedbe

V povprečju ste izdali vsaj en album na leto, kar je precejšna evolucija vaše poti. Kateri so bili odmevnejši dogodki zadnjih 30 let? In kje priporočate, da vaši (novi) poslušalci začnejo, če želijo spoznati vas in vašo glasbo?
Vedno skušam stvari početi drugače … izbrati drugačno temo, drugačno glasbo, a slog Tiger Lilliesov kljub temu ohraniti nedotaknjen. Resnično ne bi mogel reči, da je kateri od albumov slab, vendar pa imam nekaj najljubših: Circus Songs, The Sea, Low Life Lullabies, Cold Night in Soho … všeč so mi zaradi njihovega razpoloženja. Druge, kot je Farmyard Filth, bi verjetno lahko opisal kot surrealistično pornografijo. Tega verjetno ne bi želeli poslušati, medtem ko si privoščite miren obrok s svečami. Nekateri so bolj 'nadležni', npr. Ad Nauseam. Ker se med seboj razlikujejo, tudi v smislu glasbenega in liričnega razvoja skozi leta, so vsi pomembni.

Nimam potrebe po manipuliranju ali uporabi modnih trendov. Gre za preprost proces, ki prihaja od znotraj.

Martyn Jacques
Foto: Daniela Matejschek

Ne morem spregledati tega, da vaša 30. obletnica sovpada s 30. obletnico padca Berlinskega zidu. Metaforično gledano, ste kot bend kdaj 'trčili ob zid' v smislu pisanja, ustvarjanja ali izvajanja glasbe? In kako ste ga 'zrušili oz. premagali'?
Nikoli nisem naletel na zid. Pisanje se mi je zmeraj zdelo enostavno. Mislim, da je to zato, ker vse izhaja iz mene. Nimam potrebe po manipuliranju ali uporabi modnih trendov. Gre za preprost proces, ki prihaja od znotraj.

Tokrat boste tudi v Ljubljani predstavili nekaj novega materiala. Na kaj ste se osredotočili in kdaj lahko pričakujemo, da bo nova izdaja ugledalo luč sveta?
Verjetno v začetku naslednjega leta, izdajo pa je navdihnila grška rebetika. Gre za ulične pesmi o brezdomcih, odvisnikih od drog, prostitutkah…, najnižji sloj ljudi.

Lani ste dejali, da bi bili pripravljeni raziskati Ljubljano in njeno 'podzemlje'. Po koncertu sem vam podarila knjigo največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, Povodnega moža, balado, ki se odvija v Ljubljani. Vas je morda navdihnila, da bi napisali pesem o tem hudičevskem junaku? Če ne, kaj je običajno razlog, da se o nekom ali nečem vendarle odločite napisati pesem ali igro? Kaj je tisti končni "čarobni poriv"?
Mislim, da izbiram teme, pri katerih vidim potencial, da bi o njih lahko napisal celo zbirko pesmi, daljšo zgodbo z različnimi poglavji. Gre za izziv med raznolikostjo in kontinuiteto.

Kakšno glasbo radi poslušajo Martyn Jacques, Jonas Golland in Adrian Stout v zasebnem času, ko niso The Tiger Lillies?

Mislim, da vsi poslušamo različne stvari. Lahko vam povem samo glede tega, kar sam poslušam. V glavnem gre za mrtve ljudi, pesmi z ulice in zelo nepoznano, pozabljeno glasbo. Sem pa na Spotifyju ustvaril tudi svoj seznam najljubših petindvajsetih skladb.

Foto: Daniela Matejschek