Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison in Kurt Cobain - glasbeniki, ki jih druži zelo morbidna statistika - bodo v ospredju fotografske razstave Forever 27, ki bo septembra odprla vrata v londonski galeriji Proud Camden. Gre za pregled fotografij zvezd, ki jih je prezgodnja smrt iz "samo" slavnih naredila v kultne (še posebej, če okoliščine niso bile nikoli dokončno pojasnjene).
V objektiv je glasbene ikone lovilo nekaj prav tako slavnih fotografov - Elliott Landy, ki je za razstavo prispeval slike Jimija Hendrixa in Janis Joplin, je bil denimo "uradni" fotograf Woodstocka, Steve Double pa je avtor legendarnih fotografij Kurta Cobaina, ki jih imamo v zvezi z Nirvano še vedno vsi pred očmi. Na ogled bodo prav tako zadnje fotografije Briana Jonesa, preden je umrl, in Rolling Stonesi, kot jih je videl Philip Townsend.

Temna privlačnost glasbenikov, ki so živeli hitro in umrli mladi, z leti ni zbledela. Ljudi še vedno zanima, kako je Brian Jones (eden izmed ustanovnih članov Rolling Stonesov) leta 1969 utonil v bazenu, kako je naslednje leto virtuozni kitarist Jimi Hendrix umrl zaradi prevelike količine uspavalnih tablet in kako mu je zaradi usodnega odmerka heroina čez nekaj mesecev sledila še Janis Joplin. Naslednji je bil pevec skupine The Doors, ki je umrl v še zdaj ne dokončno pojasnjenih okoliščinah, zadnji iz "velike peterice" pa je leta 1994 s strelom v glavo postal prvi mož Nirvane Kurt Cobain. (Pa to niso edini primeri: naj omenimo še Roberta Johnsona, legendo bluza iz tridesetih let 20. stoletja, ki ga je nekdo zastrupil s strihninom, in Rona McKernana, basista skupine Grateful Dead, ki se je bolj ali manj zapil do smrti).

Zakaj je 27. leto tako nevarno?
Psihologi razlog iščejo v "krizi identitete": dvajseta so po navadi leta, ko ima človek občutek, da ga določajo predvsem služba in razmerja, v katera se spušča. Proti koncu desetletja se marsikdo zave, da ga stvari, za katere si je tako naprezal - pa naj bodo to denar, slava ali kariera - sploh ne osrečujejo zares. Če temu dodamo še pritisk okolice, da je treba "odrasti", ko človeku še ni zares do tega, je napad depresije razumljivejši.

Spomini fotografov: Depresivni, osamljeni in muhasti
"Janis Joplin je bila ena redkih zvezd, s katerimi sem se pobliže spoznal," se spominja fotograf Elliott Landy. "Bila je zelo ljubeča, obzirna in osamljena. Zdelo se je, da trpi tudi, ko je vesela. To, da v "resničnem" življenju ne more občutiti take ekstaze kot na odru, jo je žalostilo in potrlo. Nekega večera sem se po koncertu v New Yorku znašel z njeno druščino v taksiju. Naročila je, naj jo odpelje k nekemu znancu, za katerega je upala, da ga bo našla doma. Ko je izstopila iz avta, je zmajala z glavo in z žalostnim nasmehom rekla: 'Kakšna beda. Poglej me - silna zvezda, pa nimam nikogar, s komer bi se družila."

Rolling Stones so bili prva "velika" skupina, ki jo je takrat 22-letni Philip Townsend fotografiral. Pisalo se je leto 1963 in fantje so se prvič pojavili na televiziji. "Po koncertih smo hodili skupaj ven in jaz sem jim plačeval ocvrtega piščanca. Takrat se še niso resno ukvarjali z drogami; mislim, da je Brian začel samo zato, ker je bil nezadovoljen s tem, kar se je dogajalo v skupini. V mnogo pogledih je bil vodja skupine, a sta se Mick in Keith ves čas trudila, da bi ga brcnila iz nje. Brez Briana Stonesi nikoli ne bi obstajali."

Spomini na Kurtta Cobaina so v kolektivnem spominu še posebej sveži. Steve Double, ki ga je tisto zadnje leto fotografiral v Madridu, pravi, da je bil Kurt čisto drug človek kot še nekaj let prej. "Nobene energije ni imel, nič ga ni zanimalo. Dave [Grohl] in Krist [Novoselic] sta bila najprijaznejša tipa, kar si jih lahko zamisliš, Kurt pa je bil zafrustriran. Takrat je bila na turneji z njimi še Courtney, ki je uživala, če je bila v središču pozornosti. Fotografiranje je bilo nočna mora. Ure in ure sem postaval okrog, ker sta bila Kurt in Courtney še zabubljena v svoji hotelski sobi."

Ana Jurc