Namreč, če je zanje prej skoraj pregovorno veljalo, da so zazrti predvsem v posameznikovo intimo, pa lahko v zadnjih letih vse pogosteje opažamo vznik nekakšne izostrene senzibilnosti za družbena vprašanja, za opozarjanje na krivice in anomalije, ki pačijo podobo domnevne domače družbene idile.

Res je sicer, da so posledice skoraj popolne odsotnosti tovrstne produkcije skozi celotno poosamosvojitveno obdobje očitne. Najbolj pogosto se izražajo skozi avtorjevo željo, da bi v eno samo delo zgostil vso tragičnost in hkrati grotesknost aktualnega družbega položaja pri nas, kar se rado izteče v neželeno farso. Nova senzibilnost domačih cineastov pa nam je namreč prinesla tudi nekaj izrazito posrečenih del. Spomnimo se na primer Doma Metoda Pevca. Še bolj radodarna pa je bila v tem pogledu letošnja "portoroška" bera, znotraj katere je eno ključnih vlog odigrala Družinica Jana Cvitkoviča.

To, morda najbolj "zrelo" delo Cvitkovičevega opusa, s katerim je dodobra presenetil mnoge – še posebej z vidika njegovega predhodnega dela, karikirane komedije Šiška Deluxe –, je namreč v kontekst tovrstne produkcije vneslo povsem svež, pri nas pravzaprav še neraziskan vidik posledic gospodarske krize na družbeno tkivo: obravnavo uničujočega vpliva eksistenčne negotovosti na odnose v družini. Cvitkovič nam namreč skozi zgodbo o skoraj hkratni izgubi zaposlitve obeh staršev stke naravnost srhljivo pripoved o pogubnih posledicah vdora revščine v okolje, v katerem je bila ta vse do nedavnega le strašljiva prikazen iz nekih drugih, na prvi pogled tako oddaljenih miljejev. O pogubnem delovanju te na posameznikovo samopodobo in o občutkih nemoči ob spopadanju z njo. O absurdnih, naravnost neživljenjskih zakonih, ki kot da še danes, desetletje po uničujočem pohodu krize nad srednji razred, ne predvidevajo, da je kaj takega sploh možno (kar nedvoumno kaže na popolno odpoved države in njenih zakonodajalcev). In ne nazadnje, o travmatični izkušnji, ki jo vse to nalaga na pleča najmlajših in najbolj ranljivih, na kar pa v stiski pogosto pozabijo tudi odrasli.

In prav odpiranje te perspektive je tisto, kar Družinico dviga tudi nad lastne napake, ki se morda najizraziteje pokažejo skozi avtorjevo preveliko vnemo po tragični zaostritvi položaja. Končno pa jo vzpostavi kot eno najbolj svojevrstnih, izvirnih in predvsem dobrodošlih del letošnje bere domače filmske ustvarjalnosti.