Začetek zgodbe je postavljen v leto 1948, ko francoski pomorščak, oceanograf in iznajditelj Jacques Cousteau z ženo in dvema sinovoma prebiva v čudoviti vili ob Sredozemskem morju, vendar ga muči strašna sla po pustolovščinah ... Foto: Kinodvor
Začetek zgodbe je postavljen v leto 1948, ko francoski pomorščak, oceanograf in iznajditelj Jacques Cousteau z ženo in dvema sinovoma prebiva v čudoviti vili ob Sredozemskem morju, vendar ga muči strašna sla po pustolovščinah ... Foto: Kinodvor

Pri zarezu v Cousteaujevo intimo avtor sicer ne zaide v tabloidno nespodobnost, a se pri njegovih značajskih slabostih tudi pretirano ne cenzurira: prikaže ga kot vzkipljivega in megalomanskega karierista ter egocentričnega ženskarja, ki se v svoji samovšečnosti nikoli ni pretirano oziral na želje in potrebe svojih bližnjih.

Bil je model pionirskega ekologa nastopajoče vodnarjeve dobe, ki je s svojo razširjeno komuno družine in sodelavcev na znameniti ladji Calypso dokumentiral čudesa oceanov in jih posredoval širnemu svetu v obliki knjig, filmov in televizijskih serij.

Njegov lik je za potrebe hipsterskih gledalcev najprej priredil in komično ironiziral Wes Anderson leta 2004 v filmu Življenje pod vodo, lani oziroma šestdeset let po tem, ko je za svoj dokumentarec Svet tišine Cousteau prejel v Cannesu zlato palmo, pa je njegovo pomorsko življenje vzel v precep režiser in scenarist Jérôme Salle. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da mu je postavil svojevrsten hommage s tem, da ga je pošteno demitiziral oziroma da se je osredotočil predvsem na človeka za legendo. Pri zarezu v Cousteaujevo intimo avtor sicer ne zaide v tabloidno nespodobnost, a se pri njegovih značajskih slabostih tudi pretirano ne cenzurira: prikaže ga kot vzkipljivega in megalomanskega karierista ter egocentričnega ženskarja, ki se v svoji samovšečnosti nikoli ni pretirano oziral na želje in potrebe svojih bližnjih.

Deloma to pompoznost povzema tudi naslov biografskega filma Odiseja, čeprav bi za jezik celovečerca lahko rekli, da je pretežno klasičen. Kljub nekaterim vizualno zanimivim oziroma tehnično zahtevnim podvodnim sekvencam je nemoderen in s svojo konvencionalnostjo mogoče namerno posreduje vtis nekih preteklih časov. A po drugi strani to ne pomeni, da sama vsebina ni aktualna oziroma da v zgodbi ne najdemo lekcije za obdobje poznega kapitalizma.

V dramskem osrčju je tako recimo poučna zgodba o človeku, ki v želji po avtentičnem bivanju iz hobija naredi poklic in iz tega poklica – ki seveda kot vse drugo sledi tržnim zakonitostim – velik posel, s katerim pa se spremeni v "starega drekača", kot Cousteauju očita odtujeni sin. Tu je tudi lekcija o spretnem, instagramskem ločevanju zasebne in javne podobe oziroma o umetnosti medijske predstavitve. In pa o ekologiji kot uspešni formuli za ustvarjanje globalne tržne znamke.

Skratka, iz na prvi pogled malce zatohlega filma o nekem pretežno pozabljenem liku tako vznikne Jacques Cousteau kot ničejanski avanturist-avantgardist za 21. stoletje …

Pri zarezu v Cousteaujevo intimo avtor sicer ne zaide v tabloidno nespodobnost, a se pri njegovih značajskih slabostih tudi pretirano ne cenzurira: prikaže ga kot vzkipljivega in megalomanskega karierista ter egocentričnega ženskarja, ki se v svoji samovšečnosti nikoli ni pretirano oziral na želje in potrebe svojih bližnjih.