Poslednji Srb na Hrvaškem je duhovit film, ki nacionalne stereotipe učinkovito izrablja za komične namene z družbenokritičnim podtonom. Foto: Kolosej

Voda je dragocenejša od nafte in Hrvaška jo ima na pretek – in to najčistejše hrvaške vode, "čiste kot solza". Nacionalna ideologija je skozi utelešenje v superjunakinji Hrvojki Horvat dobila osrednje mesto v popularni kulturi, in vse to je zagrebškim plejbojem, kot je Mić (Krešimir Mikić), ki v življenju ne počne nič drugega, kot da hodi na masaže, v kino in v drage restavracije, pravzaprav pisano na kožo.

Kot se izkaže, so na virus odporni le hrvaški Srbi. Foto: Kolosej

Ko izbruhne skrivnostna epidemija, zaradi katere se Hrvati drug za drugim začno spreminjati v žive mrtvece, zdrava ostane le peščica ljudi – med njimi Mić, igralka Hrvojke Horvat, Franka Anić (upodobila jo je Hristina Popović), ki se izkaže za resignirano odvisnico od drog, skrivnostna poslovna ženska Vesna (Tihana Lazović) in nacionalist Maks (Dado Ćosić), ki ima na prsih vtetoviran zloglasni U. Na begu pred zombiji jim začnejo postajati vse bolj jasne okoliščine zapleta: na virus so, kot kaže, odporni edino hrvaški Srbi, svojo vlogo pri vsem skupaj pa odigra tudi Slovenija – a naj namignem le, da naj bi scenarist in režiser filma Predrag Ličina idejo za zaplet dobil, ko je nekoč videl zemljevid, na katerem je Slovenija obsegala celotno Istro, vzhodna meja pa je segala vse do predmestja Zagreba.

Ličina se je Slovenije lotil že v svojem kratkem filmu Kam je izginila Slovenija?, ki ga je posnel ob vstopu države v Evropsko unijo. V njem se izkaže, da je Slovenijo čez noč pogoltnilo morje.

Po izbruhu skrivnostna epidemije se Hrvati drug za drugim začno spreminjati v žive mrtvece. Foto: Kolosej

Tudi Poslednji Srb na Hrvaškem je duhovit film, ki nacionalne stereotipe učinkovito izrablja za komične namene z družbenokritičnim podtonom in razen občasnega pretiravanja s podzapleti občinstvo zabava od začetka do konca. Problematike nacionalizma in neoliberalne posttranzicijske resničnosti, ki jih satirično obravnava, so vse prej kot razrešene, bolj redko pa imamo priložnost videti film, v katerem kdo vsaj približno verodostojno oponaša Slovence, slovenščino in parodira slovenske zunanjepolitične težnje. In navsezadnje: morda je najpomembnejši dosežek filma Poslednji Srb na Hrvaškem to, da pokaže, kako koncept "mainstreamovskega filma" še zdaleč ne pomeni, da film ne more biti domiseln.

Iz oddaje Gremo v kino.

Festival dokumentarnega filma, Karpo Godina v Bergamu, Creed 2, Poslednji Srb na Hrvaškem