Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisanganija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter.

Retrospektiva bo letos v znamenju avstrijskega režiserja dokumentarcev Huberta Sauperja. Na fotografiji film Epicenter. Foto: FDF
Retrospektiva bo letos v znamenju avstrijskega režiserja dokumentarcev Huberta Sauperja. Na fotografiji film Epicenter. Foto: FDF

Hubert Sauper, znan po političnih dokumentarcih v slogu cinema verite, s kamero neposredno vstopa v dogajanje, pa vendar ni le muha na stropu. Druži se z ljudmi, jih sprašuje, provocira, postavlja na laž. Na koncu sami povejo zgodbo. "To ni zgolj še en pogled belega človeka na Afriko," je zapisal francoski filmar in antropolog Jean Rouch ob Souperjevem filmu Dnevnik iz Kisanganija iz leta 1998. Dogajanje je postavljeno v bližino mesta, kjer se je po genocidu v Ruandi leta 1994 znašlo tisoče beguncev. O humanitarni katastrofi je svet molčal. Sauper se je znašel sredi masakra, ki ga ni pričakoval, rezultat pa je ekstremen film, ki priča tudi o njegovih strahovih in zbeganosti.

Sorodna novica Festival dokumentarnega filma letos v znamenju okoljskih tematik

Sauper vedno lovi razmerje med razsežnostjo problema in posameznikom. Ob pogledih na stotine do kosti shiranih in ušesa parajočih kašljajočih teles, ki postajajo številke, nas vrača k posamezniku. Človeka pokaže s čustvi, hotenji, in občutek dobimo, da smo tam, pride povsem blizu obraza, s kamero pogleda globoko v oči. Ob tem pa, kot rečeno, gradi sistemsko sliko dolgoročnosti posledic korupcije, v katere so vpletene korporacije, politika in prebivalstvo, pahnjeno v suženjski odnos. Po filmu Prihajamo v miru o položaju v Sudanu, ki ga je Hubert Sauper snemal kar šest let, je za LMU-šolo filma in televizije v Los Angelesu povedal, da bi ustvarjanje dokumentarcev lahko označili kot umetnost informiranja.

"Film je umetniška forma. Zahteva pa seveda številne veščine, vse od literarnih do novinarskih, znanstvenih, antropoloških. Ugotoviti poskušaš, kaj za vraga ljudje počnejo in zakaj, pa tudi kako neka skupnost razume in razlaga svojo situacijo. Se pa moramo zavedati, da informacije še niso znanje. Pogoj za ustvarjanje znanja je navdih. To lahko primerjamo z učenjem otrok, ko um in srce spodbujamo z inteligentnimi vprašanji, z iskanjem ozadij in povezav. Film je alkimija govorjenja, zvokov, podob, vsega čudnega, ki se zlije v specifično celoto. Ta je seveda nepopolna, ker nikoli ne predstavi celotne resnice. Če želiš pripovedovati o zapletenosti življenja, ljudi, našega časa, se moraš temu izpostaviti. Vedeti veliko ni vedno preprosta stvar. S snemanj svojih prvih filmov v Afriki sem prihajal kdaj tako razsut, da sem si želel, da nikoli ne bi šel."

Darwinova nočna mora iz leta 2004, ki si je prislužila tudi nominacijo za oskarja, pa nas odpelje k največjemu tropskemu jezeru na svetu, Viktorijinemu jezeru v Tanzaniji. Že drobne geste se izkažejo za simbolne – na primer, kako pilot ruskega letala ob večerni zabavi v vpričo kamere k mizi grobo kot kos mesa potegne Tanzanijko Elizo, dekle za zabavo mnogih pilotov. Nekaj kadrov pred tem v taki maniri na ladji premetavajo zajetne nilske ostriže, v katerih je pravzaprav bistvo problema, ki stisne želodec. Kot umetno naséljeni so osiromašili biotsko raznovrstnost, postali pa velik izvozni posel. In čeprav naj bi si okolica zaradi tega opomogla, gledamo prizore otroške invalidnosti, nasilja, splošne revščine in brezdomstva. Riba res smrdi pri glavi. Samo v enem kraju nalovijo 500 ton rib na dan – dva milijona obrokov za belce.

Sorodna novica Dokumentarec Bella Ciao o univerzalni pesmi proti avtoritarnim režimom odpira 25. FDF

Domačini pa so lačni. Ulov odvažajo v Evropo, a ponj ne pridejo s praznimi letali. Pripeljejo orožje, ki roma v Kongo, Ruando, Sudan.
Sauper se trudi za gledalčevo čim bolj pristno izkušnjo, pa vendar priznanje resnici, da je več kot podoba na zaslonu. "Veste, kakšna je vojna?" vpraša v Epicentru iz 2020. "Najverjetneje ste ji bili priča le prek hipnotične prizme filma." Njegova navada je namreč, da gledalca osebno nagovarja. Tokrat nas za spremembo prestavi na Kubo z vprašanjem: kako film vpliva na ustvarjanje političnih mitov. Seže več kot sto let nazaj, ko so izumili besedo utopija, ki pomeni hkrati lep kraj in ne-kraj. Havana, nebesa, pa je postala epicenter treh distopij: trgovanja s sužnji, kolonizacije in globalizacije moči – sestavin sodobnega imperija.

Ameriško vojno s Španci in osvoboditev Kube, ki je imela v resnici v ozadju motiv nadzora, so podžgale tudi filmske podobe nasilja nad ameriškimi vojaki. Med njimi je bil, denimo, z maketami in cigaretnim dimom zaigran prizor ladijske bitke kot del propagande. V Epicentru da Hubert Sauper glas kubanskim otrokom, in čeprav kdaj zvenijo kot avtomati parol, se po drugi strani izkažejo kot razmišljujoči, kritični ljudje. No, to, da našim 12-letnikom ni treba razmišljati o politiki in dostopnosti zdravil, je privilegij. In če za Afriko svet morda že ve, da je dežela dveh obrazov – za turiste in za tistega drugega – je pri nasmejani, barviti in plešoči Kubi to bolj vprašljivo.

Iz oddaje Gremo v kino.

V Berlinu slavil dokumentarni film; v Ljubljani se jim posveča Festival dokumentarnega filma