Dragan Bjelogrlić je igralec in režiser svetovnega kova. O tem govori njegova biografija. Svetovljanskost se kaže pravzaprav v vsakem nastopu, nagovoru in ne nazadnje tudi intervjuju. Pomemben del njegovih filmov, tako igralsko kot režisersko, so Slovenci. Igral je v filmu Kajmak in marmelada, nazadnje je bil na slovenskih televizijskih zaslonih prikazan v podobi policijskega inšpektorja v seriji Sence nad Balkanom.

Dragan Bjelogrlić. Foto: Val 202/Gašper Andrinek
Dragan Bjelogrlić. Foto: Val 202/Gašper Andrinek

S Slovenijo pa je povezan tudi zaradi skoraj hišnega glasbenika njegovih filmskih in televizijskih projektov. Z Magnificom namreč že nekaj let uspešno sodeluje. Njun najbolj odmevni projekt sta bila film in televizijska serija Montevideo, kdo te je videl. Po anekdoti naj bi Bjelogrlić rekel Magnificu, naj napiše nekaj novega, ampak da bo zvenelo starinsko.

Filmska recenzija: Montevideo, se vidimo

Dragan Bjelogrlić je topel do priložnostnih oboževalcev, ki jih sreča na filmskih festivalih, zasebno pa poskuša biti nedostopen za širšo javnost. Če je najin prvi načrtovani intervju spodletel, je bil tudi drugi na tej poti. Na koncu pa se je potrpežljivost izkazala za ključno.

Pogovarjala sva se ob robu Tartinijevega trga konec januarja, ko je burja brila po praznih piranskih ulicah, zavedanje o koronavirusu pa je bilo še na Daljnem vzhodu. Bil je častni gost Festivala evropskega in mediteranskega filma. V Piranu se je vedno počutil kot doma. Slovensko nagrado je dal na polico z domačimi lovorikami.

Vabljeni k branju intervjuja!


Imate kakšen poseben odnos do morja?
Vsi smo mediteranci, ne glede na to, ali smo dinarci, celinci ... Mediteranska miselnost je vseeno primarna in prisotna. Osebno nisem človek z morja, se pa tukaj zelo dobro počutim. Vsepovsod. Ko rečem Mediteran, to niso samo morje, ribje restavracije in glasba, ampak je to določena miselnost, ki je zelo blizu miselnosti, ki ji pripadam.

Pomemben del vaših filmov so tudi Slovenci. Vas Slovenija še posebej navdušuje?
Vaše vprašanje je malce zapleteno. Odraščal sem v Jugoslaviji in sem v svoji biti ostal Jugoslovan, ves prostor nekdanje Jugoslavije občutim kot svoj. Verjetno bo tako do konca življenja. Slovenci so zame – in lahko rečem, da za ljudi iz Srbije – vedno bili kot naši, recimo, Skandinavci. Po miselnosti malo hladnejši, ne tako glasni kot mi, nimajo takšnih močnih čustev, so pa vseeno ljudje, ki so nam blizu in s katerimi se dobro razumemo. Po tej strani mi je žal, da smo Srbi izgubili brate, ki so malo drugačni, ampak so nam zelo blizu. So pa tudi Slovenci izgubili svoje brate tam, kjer so se lahko postavili pred njimi. Zdaj so Slovenci ostali sami v svoji mali državi in ne morejo več nikomur pokazati te svoje posebnosti.

Poslušajte intervju z Draganom Bjelogrlićem

Ko sem bil majhen in sem poslušal zgodbe o Sloveniji, sem slišal, da od tam v Jugoslavijo vedno prihaja nekaj avantgardnega. Glasba, gledališče, Neue Slowenische Kunst, Mladina, filozofske ideje – Žižek, avantgardne politične ideje ... Vse to je v kombinaciji s tem, kar je obstajalo na vzhodu, na primer v Bosni, Srbiji – to je nekako korenspondiralo in se dopolnjevalo. Zdaj pa ne vem več, kje Slovenija deluje. V Evropski uniji? Ne vem, ali je dejavna, zdaj je samo ena pridna država. In spet – ni tako pomembna. V Jugoslaviji pa je bila. Ne želim zveneti kot jugonostalgik, čeprav sem, in ne govorim s tega vidika, ampak govorim kot človek, ki spoštuje veliko jugoslovansko idejo, pri čemer so vsi ti narodi v okviru ene države lahko imeli veliko vlogo in so lahko dali najboljše od sebe. Zdaj pa imamo vsi bolj ali manj neko vlogo, ki je začrtana v tem nekem vrstnem redu, ki je zdaj narejen tako, da samo veliki lahko igrajo velike vloge, drugi pa so tukaj, da živijo lepo, pridno, nekateri malo bolje, nekateri malo slabše.

Leta 2005 ste igrali v italijanskem filmu Srce v breznu. Zgodba, ki se dogaja v času italijanske kapitulacije med drugo svetovno vojno, je v Sloveniji sprožila precejšnje ogorčenje.
Lahko povem, da mi je žal, da sem igral v tem filmu. Ko sem dobil scenarij, sem si mislil, da bo to podobna zgodba, kot sem se je lotil v Sencah nad Balkanom. Tudi režiser in producenti so mi jo predstavili tako. Zgodba o tem, kako je bil določen narod pregnan samo zato, ker so Italijani kot fašisti storili določeno zlo – politično in ljudsko zlo. V takem zločinu pa so nastradali tudi določeni nedolžni ljudje. Na koncu je izpadlo to kot propagandni film, prežet z neko idejo, da se zgodba prikaže enostransko ... Poglejte, človeku kot umetniku se težko zgodi, da ne naredi napake. In če sem kdaj naredil napako, je bilo to igranje v tem filmu. Ni veliko stvari, zaradi katerih se kesam v svoji karieri, a to je zagotovo ena izmed njih. Res mi je žal, ta film je v nasprotju z vsemi mojimi načeli. Ampak veste, ko ste igralec, lahko naredite napako. Ko berete scenarij, ni rečeno, da bo to tako, ko se bo snemalo. Spominjam se, da sem poskušal ta lik igrati kot tragičen lik, ampak ko sem pogledal vse to, me je bilo res sram, da sem ga igral.

Je res, da vam Pukni zoro na začetku ni bila najbolj všeč?
Ne da mi ni bila všeč, to ni prava beseda. Ko sem jo prvič slišal, sem rekel – to je lahko še boljše. Nisem dejal, to ne bo šlo skozi. Rekel sem: 'To je dobro, ampak je lahko res še boljše.' Pa sem jo vračal in vračal in vračal ... Takoj, ko sem slišal skladbo, sem prepoznal v njej veliko uspešnico. Ves čas sem opozarjal na neke podrobnosti, to je vedno tako ... Da bi bilo nekaj super in dobro ter kakovostno in da bi skladba postala velika uspešnica ter da bi jo ljudje vzljubili, obstajajo neke podrobnosti, ki se morajo obdelati kot v filmu.

Ljudje mislijo, da je skladba nastala v obdobju prve svetovne vojne. Ne vem, ali širša javnost v Sloveniji ve, ampak ko ljudje v gostilni zaslišijo Pukni zoro, skoraj vstanejo, kot da je himna.

Z Draganom Bjelogrlićem, srbskim igralcem in režiserjem, sva se pogovarjala, ko je bil koronavirus samo ena izmed mednarodnih vesti v dnevnih poročilih in nihče ni slutil, do kakšnih razsežnosti lahko pripelje v tako kratkem obdobju.

Kako na podlagi tega, kar ste se iz tega naučili, vidite sedanjost in prihodnost na Balkanu?
Ideja serije Sence nad Balkanom je, da se vse to, kar se dogaja zdaj, ni začelo včeraj, ampak pred davnimi časi. Poglejmo dve stvari: naša življenja so zelo kratka, da bi lahko ocenjevali, kaj bo v prihodnosti, ampak če gledamo na to, da se zgodovina ponavlja, potem pomeni, da bodo odnosi na Balkanu ostali podobni; pojavljale se bodo iste bolezni, dokler se ne bo zgodila neka velika sprememba zavesti. Ali se bo to zgodilo, ne vem. V bližnji prihodnosti ne. Balkan bo še vedno ostal poln kontroverzij, poln iracionalnosti in bo kraj, kjer bo težko živeti, ampak bo življenje zelo navdihujoče za umetnost.

Sence nad Balkanom 2 bodo povedle v jubilejni FEMF v Piranu

Zadnjih nekaj let – predvsem med hitro krepitvijo vladavine Aleksandra Vučića – ste v Srbiji vajeni takšnih in drugačnih protestov. Velikokrat se med govorniki, podporniki ter ostrimi kritiki znajdejo pomembni intelektualci in umetniki. Kar nekaj vaših stanovskih kolegov je povzdignilo glas, sami se nočete pretirano izpostavljati na tem področju, a vaše filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo po meji političnih čustev.
Kaj naj rečem? O tem rad govorim v Srbiji, ne zunaj nje. Ampak rekel bom samo eno stvar, ki sem jo povedal tudi v intervjuju pred novim letom za časopis Vreme. Mislim, da je glavni problem, vsaj Srbije, mogoče tudi celotne regije, to, da še ni prebolela devetdesetih let ... To je ključno. Še vedno imamo podobne težave kot v devetdesetih, nismo se rešili nacionalizma, nismo se spoprijeli z napakami tistega časa, nismo se jim izognili, še vedno živimo v teh letih, čeprav je minilo več kot 20 let. Živimo samo v teh okvirih, težave pa ostajajo enake. To je osnovno, kar označuje tako srbsko družbo, pa tudi ves Balkan in širše. Če pogledate odnose med Srbijo in Hrvaško, pa v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, na Kosovu, Črni gori, boste videli, da so bolj ali manj to iste težave, ki so nekoč že obstajale, samo da ljudje zdaj ne nosijo pušk. Težave pa še vedno niso razrešene.

Pred več leti ste za časopis Delo dejali, da vas zanima, kako se bo izkazala t. i. Miloševićeva generacija. Generacija brez denarja, vrednot in z negotovo prihodnostjo. Kako se bo izkazala ta generacija, bo vidno šele čez nekaj let. Pravite, da ima kultura v srbski družbi izredno moč. In kultura naj bi bila tam vedno na pravi strani, drugače od politike, ki je bila večkrat destruktivna.
Veste, kako ... V Srbiji, v srbski družbi ima kultura izredno moč. Kar je pomembno, je to, da je bila vedno na pravi strani. Srbska politika je bila večkrat zelo progresivna, ampak je imela svoje trenutke, ko to ni bila in ko je bila destruktivna. Verjetno je takšna vsaka politika, zagotovo bi mi vi lahko povedali, da je tako tudi v Sloveniji, ampak jaz lahko govorim za Srbijo, ker jo poznam. Srbska kultura in srbski film sta znala biti v teh destruktivnih trenutkih na pravi strani, in to je tisto, kar je dobro. Nam, ki se ukvarjamo s kulturo in umetnostjo, vliva upanje, da smo le na pravi strani. Mogoče ne ustvarimo vedno najboljših del, smo pa na pravi strani, dobro mislimo. To je dobro, za nas in narod. To, da se srbska nacionalna bit povezuje s kulturo, bi poudaril kot nekaj dobrega v srbski tradiciji. Če pogledate na primer, s čim se mi poistovetimo – Srbi smo ponosni na Vuka Karadžića, Nikolo Teslo, Iva Andrića, ljudi iz kulture, ki so nekaj naredili, ne bomo se poistovetili s politiki. To je za narod dobro, daje mu moč, da verjame v boljše vrednote.

Govorite o destruktivnosti. Tudi film Lepe vasi lepo gorijo je nastal v takšnih časih. To je bil protivojni film, kajne?
Nedvomno, to je protivojni film. Zelo pomembno je, da je bila v 90. letih Srbija edina država, ki je ustvarjala takšne filme. Ustvarjala je filme, ki so nasprotovali takratni politiki svoje države. Lahko smo polemični, pa bi zdaj neki cinik rekel: 'Seveda, ampak vi ste imeli najhujšo politiko.' Na to bi odgovoril: 'Nisem ravno prepričan, da so bile politike drugih držav prav blesteče.'

Ste pa dobili denar tudi od politike.
Tako je. Če bi mi zdaj kdo rekel, mu lahko samo rečem: 'Zakaj Hrvati niso naredili takšnega filma ali pa Slovenci?'

Za Dragana Bjelogrlića je bila vloga Slobodana Popadića v seriji Boljše življenje ena ključnih prelomnic v njegovi karieri. Igral je tudi v kultnem filmu Boško Buha, pa pozneje v filmu Lepe vas lepo gorijo, a serija Boljše življenje mu je prinesla jugoslovansko slavo. Po tem so vloge začele deževati.

Vam gredo vprašanja o filmu Lepe vasi lepo gorijo na živce?
Še dobro, da me ne sprašujete o seriji Boljše življenje.

Vaša producentska iznajdljivost in sposobnost je skorajda že mitska. Denar ste za svoje projekte, ki ste si jih zamislili, vedno znali najti, tudi če se je bilo treba povezati z oblastjo, s kom tudi nevarnim, ali pa ste se zadolžili sami. Kakšen je vaš pristop, ko imate projekt in ga predstavite poslovnim partnerjem? Kaj je tisti trik?
Ni nobenih trikov. Verjamem, da so filmi, ki nastanejo na podlagi fonda, polni kompromisov. V smislu: moramo dobiti nemški fond, moramo si zamisliti Nemca v filmu, ampak Nemcem ne bo všeč, če je zelo nacionalen itd. Pa potem jim ne bo všeč, ampak je dobra šala – ampak Francozi ne bodo razumeli, pa tega ne Madžari, pa drugega ne Skandinavci ... Tako se ne dela film. Film se dela tako, da skušaš povedati svojo zgodbo. Če si dovolj inteligenten in nadarjen, se boš trudil, da bodo to zgodbo razumeli tako Skandinavci, Nemci in Francozi kot Madžari. In ne boš se jim približeval z ustvarjanjem filma. V zadnjih dvajsetih letih smo priče tako imenovanim evropskim puding produkcijam, pri katerih se že na začetku dela veliko kompromisov in zato ti filmi niso v redu. Zato imamo kopico nekih nepomembnih filmov, ki so vsi podobni drug drugemu.

Nočete se preveč omejevati z nacionalno identiteto, a vam je pomembno, da veste, kdo je in od kod prihaja ...
Nisem človek, za katerega je nacionalna identiteta ključnega pomena. Zelo pomembno mi je, da vem, kdo sem in od kod prihajam. Meni samemu in zaradi mojih otrok. Človeško življenje je kratko, ta leta hitro gredo in v teh letih si človek postavlja različna vprašanja. Eno glavnih vprašanj, ki si jih postavljamo, je – kdo sem jaz? Obstajajo ljudje, ki lahko to vprašanje popolnoma zanemarijo, meni pa je to zanimivo in mi je ljubo, da lahko grem v Hercegovino in da vidim hišo, v kateri se je rodil moj praded. Da vem, da se je točno na tistem krasu, v revščini, vse začelo. Po tej strani je pomembno, da vem, kdo sem in od kod izhajam in komu pripadam. Nikoli pa me to ni opredeljevalo v odnosih do drugih ljudi. To ni bil nikoli primarni pomen. Vse to sem želel prenesti na svoje otroke.

Z ženo Majo ste verjetno eden bolj znanih in priljubljenih parov v Srbiji. Kako gledate na odraščanje vaših otrok? Koliko vaša priljubljenost in slava vplivata na njiju?
Ne vem. Moja žena je Črnogorka. To je zelo pomembno. Saj veste, kot sem rekel, od kod prihajaš in kakšno vzgojo si imel. Mogoče zato ni naključje, da sva se našla, ona Črnogorka, jaz Hercegovec. V Srbiji imamo neko rastlino, verjetno jo imate tudi vi, raste po hiši, ljudje s podeželja jo imenujejo čuvaj hiše – to je moja žena. Ona je od nekdaj varovala hišo, družino, pomagala meni ... Saj veste, umetniki smo zelo obsedeni s svojo umetnostjo, projekti. Ko pripravljaš neki projekt, misliš, da je tisti hip to najpomembneje na svetu ... Ona mi je pomagala s svojo ljubeznijo in privrženostjo, da sem ugotovil, da je družina najpomembnejša. Lahko ustvariš slab film, a če ustvariš slabo družino, se to težko popravi – tu je bistvo najinega odnosa, najini otroci so vedno bili del naju, skupaj smo šli skozi lepe in slabe trenutke. Koliko to na njih vpliva, bi vam morali pa oni povedati, jaz sem se trudil, da sam ne bi preveč vplival.

Na družbenih omrežjih osebno nimate uradnih profilov, z instagram generacijo najbrž niste na isti valovni dolžini ...
Ko se je to začelo, se me to preprosto ni dotaknilo, ni me prevzelo, zdaj pa si tega ne želim. Veste, kako gleda starejši človek na mlajši rod ... Kako so gledali na mojo generacijo, ko smo poslušali rokenrol in punk, verjetno so starejši rekli, poglej, budale, kaj delajo ... In da bi zdaj moral jaz to reči ... Ne vem ... To je njihov čas, neki drug čas, mogoče je bil moj čas bolj obdobje nekih idej, glasbe, kreativnosti, zdaj pa je bolj tehnologija. Ampak takšno obdobje pač je. Ne morem ene generacije ocenjevati po tem času, to je del njihovega časa, jaz tega pač nimam in me to ne zanima. Oni pa imajo in enako s tem sooblikujejo neke svoje svetove.

Podkast Evropa osebno

Pogovor je dostopen v vseh vaših aplikacijah za podkaste. Tukaj se lahko naročite na podkast Evropa osebno.

Kaj počnete v prostem času? Se lahko kam umaknete? Imate sploh radi mir? Nekdaj ste tudi dejali, da vam pozornost sicer godi, da se radi eksponirate.
Ne vem točno, kdaj sem to rekel. S tem sem nekako mislil, da generalno vsakemu umetniku pozornost ustreza. Sicer pa … Intervju sva opravila zaradi festivala, v Srbiji dam intervju enkrat na leto, nikjer ne gostujem, vse redkeje se pojavljam na javnih prireditvah. Starejši ko sem, bolj potrebujem mir in zasebnost. In tudi fizično umikanje od središča dogajanja, tako da ... Prihajam v leta, ko se vse manj vidim v Beogradu, ampak mogoče kje drugje, kjer imam mir.

Rodili ste se leta 1963. V svoji stroki torej spadate v generacijo Tarantina, Inarita, Soderberga, Brada Pitta, Johnnyja Deppa, geografsko blizu pa so se v istem letu rodili srbski režiser Srđan Dragojević in pa žal že preminuli slovenski režiser Tomaž Pandur. Razmišljate kdaj o upokojitvi?
Zanimivo vprašanje. Nismo športniki, nogometaši, politiki, da bi lahko rekli, zdaj je čas za upokojitev. To vidim nekako drugače. Ko si umetnik in ko se ukvarjaš s kreativnostjo, ne moreš sebi odrediti, kdaj je čas, da se spočiješ in počakaš. Poglejte, Scorsese je naredil film pri 80 letih. Tukaj ni upokojitve. To je v tvoji glavi. Mislim, da če hočeš biti sposoben in slediti svoji glavi, mora biti tudi telo sposobno, zato se je treba ukvarjati s svojim telesom, da lahko sledi. In če bog da, doživiš neka leta, je potem edino vprašanje, ali si v teh letih sposoben ustvarjati še naprej. Drugače mislim, da za umetnika ni upokojitve, razen če se on sam odloči in reče, da ne bo več delal tega ter počne nekaj drugega. Ta hip nisem niti blizu tega.