"Dolgo nisem mogel napisati ničesar o punkovski poeziji. Preveč je bolelo tisto, česar nismo izrekli, izkričali do konca. Prekleto, res škoda, je v potu svoje depresije sikal Brane, ki je edini izpolnil svoje pesmi. Jih dokončal. Zares dokončal. Podpisal s svojim življenjem. Z rdečo, ki pride iz krvi. Zaradi njega nisem mogel povedati nič. Čeprav sem imel zbrane vse pesmi in je bilo delo že narejeno. Zaletaval sem se v stene, da bi doumel, zakaj je bilo vse tako zares in čemu smo morali vse to preživeti, še preden smo vsaj približno dozoreli," je v predgovoru k antologiji zapisal Esad Babačić. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Pesnik, publicist in nekdanji frontman (post)punk zasedbe Via Ofenziva Esad Babačić (1965) je vrhunce slovenske punkovske poezije zbral v antologijo, ki ji je dal naslov Zamenite mi glavo. Knjige, ki je pod okriljem Hiše imen izšla konec lanskega leta, ni mogoče kupiti v knijgarnah, zgolj prek spleta. Antologija prinaša pesmi, napisane med letoma 1977 in 1984, in je na neki način posvetilo piscem punkovskih besedil, ki so s svojim ustvarjanjem takrat veliko tvegali.

"Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko pozitiven, kot ste vi," so znamenite in za marsikoga tudi danes nič manj aktualne vrstice Braneta Bitenca (1962–2014), nekdanjega frontmana zasedbe Otroci socializma. In kot pravi Babačić, je prav Bitenc tudi temelj te knjige in eden izmed razlogov, da se je je sploh lotil. V antologiji je zbranih skoraj 70 pesmi, avtorji katerih so bili člani zasedb, kot so oziroma so bile – poleg že omenjenih Vie Ofenzive in Otrok socializma – Berlinski zid, Čao pičke, Tožibabe, Lublanski psi ter seveda Niet in Pankrti.

Revolucija je beseda, ki je v tej antologiji najpogosteje uporabljena, vendar je Babačić prepričan, da se prava revolucija sploh ne more več zgoditi. Zgodbe privilegiranih izbrancev se tako nadaljujejo tudi v novi ureditvi, saj je uspešnost "preprosto pogojena s to kontinuiteto, ki – kot virus – preskakuje s kolena na koleno".

Več pa v spodnjem intervjuju.


Antologija prinaša besedila, napisana na prelomu iz 70. v 80. leta prejšnjega stoletja. Zajema torej precej oddaljeno obdobje. Zakaj je izšla šele zdaj oziroma morda še bolje – čemu prav zdaj?
Menim, da je v bistvu velika sreča, naključje ali pa usoda, da je izšla prav zdaj. Na neki način gre za posvetilo piscem punkovskih besedil, ki so s pisanjem in recitiranjem, včasih tudi petjem, veliko tvegali v tistem obdobju. Šele, ko je bila knjiga izdana, se mi je posvetilo, da je šlo za pravo potezo, saj besedila res delujejo kot poezija in še več kot to. Opravka imamo s fenomenom, da je pri določenih pesmih mogoče vzeti tudi zgolj dva verza in že zgolj ta dva verza delujeta kot absolutno sporočilo, opozorilo, parola oziroma vzklik. In gre za absolutna sporočila, ki popolnoma delujejo tudi v današnjem času, v katerem so emocije fabricirane, nadzorovane in marketinško ukalupljene. Tukaj pa je šlo za zelo neposredna čustva ljudi, ki niso razmišljali, kaj bo sledilo, če jih bodo izrazili. Preprosto jim ni bilo mar za posledice.

Takrat je strah sicer tudi obstajal, vendar je današnji strah drugačen. Kakor da bi se multipliciral ter pridobil cel kup nekih stranpoti in dodatnih malih strahov. V tem smislu ima branje takratnih besedil, v katerih so njihovi avtorji brezbrižno razkrivali svoje emocije, dušo in srce ter jih dali vsem na vpogled, zelo osvobajajoč učinek.

Esad Babačić

Danes pa žal živimo v časih, ko je vsem zelo mar za posledice, ki jih lahko doletijo. Takrat je strah sicer tudi obstajal, vendar je današnji strah drugačen. Kakor da bi se multipliciral ter pridobil cel kup nekih stranpoti in dodatnih malih strahov. V tem smislu ima branje takratnih besedil, v katerih so njihovi avtorji brezbrižno razkrivali svoja čustva, dušo in srce ter jih dali vsem na vpogled, zelo osvobajajoč učinek. Ta poezija je pravi biser prav zaradi svoje neposrednosti in neizprosnosti, tako da se skoraj ne bere kot poezija. Bere se kot udarce nekega ritma, ki je bil seveda ritem te glasbe. Dobra stran te antologije je, da je velika večina teh besedil uglasbljenih, posnetke velike večine pesmi pa je mogoče najti na YouTubu, kar pomeni, da jim ima bralec priložnost prisluhniti kadar koli. Lahko bi dejali, da gre za svojevrsten pesniški džuboks. Česa takšnega v slovenski literaturi še nismo imeli. (Nekaj besedil in njihove uglasbitve so objavljene na dnu intervjuja, op.n.)

Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Vrniva se še malo k čustvom in vprašanju razgaljanja lastne šibkosti. V predgovoru antologije ste zapisali, da je "punk, naš punk dovolil šibkost in jo spreminjal v liriko". Zakaj smo dandanes le še redko priča takemu razgaljanju in udejanjanju?
Danes takoj vse plačaš. Tukaj vedno pomislim na to, da se je denimo nekdo odločil, da bo protestiral pred parlamentom, in se ob tem razglasi za revolucionarja. Danes si to na primer lahko privošči redni profesor, saj če bo namreč zaradi tega dobil položnico, jo bo imel s čim plačati. Vse stane, tudi revolucija. Eni si jo lahko privoščijo, drugi si je pač ne morejo. In dandanes tudi za šibkost takoj plačaš "kazen". In vrnitve ni, popravnih izpitov ni. Pravzaprav položnico pogosto uporabim kot metaforo, saj je po mojem mnenju zelo povedna. Ustrahuje se s tem, da lahko takoj za kazen dobiš položnico, in če je nimaš s čim plačati, si dejansko obsojen na propad, izbris oziroma izginotje. Na ta način se seveda izvaja nadzor, kar pa v bistvu niti ni povezano toliko s to ali ono aktualno politiko, temveč je sistem tako neizprosno zastavljen in ljudje sami ga oplajajo, s tem ko privolijo vanj. Ne govori se prav veliko o načinu vzpostavljanja te družbe, ki preferira le najuspešnejše.

Vendar je tukaj najbrž lahko na mestu vprašanje, o kakšni vrsti uspešnosti danes govorimo in kako se ta doseže …
V Jugoslaviji je obstajala parola "znajdi se" in takrat smo si predstavljali, da s prehodom na nov sistem ne boš več nujno potreboval vez, da boš lahko uspešen. Vendar se je izkazalo, da je glede tega situacija v tem sistemu še hujša. Ko smo že pri punku, naj omenim grafit Dol z rdečo buržoazijo, ki ga je eden od avtorjev v antologiji napisal na steno pri gostilni Rio v Ljubljani. Zakaj je ta grafit še zmeraj aktualen? Ker so se zgodbe privilegiranih izbrancev z dobrim pedigrejem nadaljevale tudi v novi ureditvi. Uspešnost nekaterih je preprosto pogojena s to kontinuiteto, ki – kot virus – preskakuje s kolena na koleno. In ko Pankrti pojejo "Tovariši, jst vam ne verjamem," je to namenjeno "tovarišem" vseh barv, tudi danes.

Lepota ni bila uniformirana, čeprav je šlo za gibanje, ki naj bi nekako bilo uniformirano, vendar lepota kot taka pa ne. Četudi se bo to slišalo patetično, je lepota prihajala od znotraj. Dejal bi, da smo se ovohavali, prej kot gledali.

Esad Babačić

Uspešnost in zaželenost pogojuje tudi vsesplošna privlačnost in obratno. Bi se strinjali, da je pomenil punk poseben trenutek v zgodovini, ko je bilo celo "kul", če nekdo ni bil nujno prav privlačen na pogled?
Da, kar ste poudarili, je bilo res zanimivo (smeh). Drži, da takrat ni bilo tega pritiska in je res veljalo ravno nasprotno. Lepota ni bila uniformirana, čeprav je šlo za gibanje, ki naj bi bilo nekako uniformirano, vendar lepota kot taka pa ne. Četudi se bo to slišalo patetično, je lepota prihajala od znotraj. Dejal bi, da smo se ovohavali, prej kot gledali. Tudi besedilo pesmi zasedbe Čao pičke pravi: "Všeč mi je tvoj vonj, ljubim tvoj nasmeh". Vonj je del erotike in je bil del celotne zgodbe te scene, tako kot megla, slabo vino, železniške postaje …

Ste se tudi zato odločili naslovnico knjige opremiti s fotografijo legendarnega Kuzle, ki se v majici brez rokavov opira na oder in zre v dogajanje na njem?
Pri Kuzli mi je bila fascinantna njegova naivnost, njegova srčna vpetost v punkovsko sceno. Ko sem videl to fotografijo in njegov pogled na njej, sem vedel, da mora pristati na naslovnici. Ta njegov pogled pove vse. Šlo je za blazen entuziazem, ki je seveda s časom izzvenel, vendar nas je v tistem obdobju vse povezoval. On simbolizira to naivnost mularije, ki dela revolucijo, ne zavedajoč se, kam jih bo le ta pripeljala. Še dobro, da je bil takrat del scene tudi priznani slovenski fotograf Jože Suhadolnik, ki je ujel trenutek s Kuzlo.

Naslovnica antologije Zamenite mi glavo. Avtor fotografije je Jože Suhadolnik. Foto: Hiša imen
Naslovnica antologije Zamenite mi glavo. Avtor fotografije je Jože Suhadolnik. Foto: Hiša imen

Kuzla ni bil član nobene glasbene zasedbe, bil je del scene. Kaj so posamezniki kot on pomenili za samo sceno?
Kuzla je bil eden izmed ljudi, ki so bili vedno prisotni. Takrat smo veliko časa prebili zunaj in krožili po različnih lokacijah prestolnice. Od koncerta do koncerta, od Kavarne Union do železniške postaje, ki je bila naša zavetnica. Punk je bil gibanje, ki je bilo zelo vezano na ulico, vsaj del tega gibanja. Recimo Pankrti in preostali, ki so pripadali prvemu valu punka in so bili precej starejši od nas, niso bili tako zelo vezani na tovrstno življenje.

Kakšna je bila Ljubljana tistega časa? In kako je bil posledično videti teden mladega ljubljanskega punkerja?
Bila je siva, meglena. Za nas so bile najzanimivejše nedelje. Mesto je bilo popolnoma prazno in res pogosto ovito v meglo. Takrat so v Ljubljani dejansko padali rekordi v številu meglenih dni v letu. Ko je začel izginjati punk, je skoraj čudežno začela izginjati ta megla. In z odhodom punka in prihodom demokracije je odšla tudi megla. Imel sem skorajda občutek, da nam je prej služila s tem, da smo se lahko skrili vanjo, kakor da bi bili varno pospravljeni v zavetju megle in je bila naša zavetnica. Zato je bilo tudi tako poetično, saj so se melanholična in depresivna občutja skladala s tem večno meglenim vremenom. In tudi slaba pijača. Prav zaradi melanholije čudovito praznega mesta so nam bile najljubše nedelje. To je spet paradoks v odnosu do Ljubljane preteklih let, ki je bila nabito polna, vendar zdajšnja odsotnost turistov vzbuja občutek, da so prej oni zapolnili to praznino.

Ko je začel izginjati punk, je skoraj čudežno začela izginjati ta megla. In z odhodom punka in prihodom demokracije je odšla tudi megla. Imel sem skorajda občutek, da nam je prej služila s tem, da smo se lahko skrili vanjo, kakor da bi bili varno pospravljeni v zavetju megle in je bila naša zavetnica.

Esad Babačić

Prav zaradi teh pojavov je zame zdajšnje obdobje, ki je pod vplivom pandemije, tako zelo povedno in vzbuja mnoga občutja. Prazna Ljubljana – to je bil punk. Melanholične nedelje in skupinica punkerjev, ki se premika po nekdanji Titovi cesti proti kateremu od redkih lokalov, ki so bili še odprti. Vendar te lokacije z zdajšnjo neverjetno gentrifikacijo pospešeno izginjajo in tako se te glavne točke nekdanjega dogajanja preprosto brišejo iz mesta. Rio je bil lociran ob Knafljevem prehodu in je imel zadaj prekrasen vrt ter, zahajali pa smo seveda tudi v bližnji Medex, ki ga lahko označim za najpomembnejšo lokacijo. In prav v Medexu se je na sceni pojavil tudi Kuzla. Prvi punkerji so se shajali tudi v lokalu Pod Skalco, ki je bil mogoče celo prvi lokal, kjer so se redno družili ljubljanski punkerji.

Naši melanholični nedeljski popoldnevi so bili pogosto tudi v znamenju nogometa, ljubezen do katerega nas je prav tako povezovala. Že Johnny Štulić, ki je izdal prvo ploščo nekoliko za Pankrti in je bil največji pesnik tistega obdobja, je prepeval "Nedelja popoldne, nogometni dan". Da, melanholija Zagreba in Ljubljane je bila zaradi teh in takšnih pesmi praktično enaka.

Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Je bila takratna slovenska scena po čem posebna v primerjavi s scenami drugih držav nekdanje skupne domovine?
Po mnenju enega od recenzentov antologije je imel punk v Sloveniji podobno vlogo kot slovenski protestantizem; trajal je kratko, bil je apriori sumljiv, preganjan, a je pognal močne korenine. Punk je bil podtalje, ki ni odpuščalo napakam serviserjev t. i. socialistične družbe, saj se je pojavil v času hude socialno-ekonomske krize, ki so jo zaznamovali "stabilizacija", visoka brezposelnost, nizek življenjski standard ...

Paraf: Sabrana Djela 1976.‒1987.

Sicer pa je bila slovenska oziroma ljubljanska scena najbolj podobna reški, ki sta jo zaznamovali zasedbi Paraf in Termiti. Na razmeroma majhnem prostoru je bilo zelo veliko ustvarjalne energije in veliko skupin, skupna so nam bila tudi družbenokritična besedila. V nasprotju s tem, denimo, na zagrebški sceni ni bilo toliko kritike režima in družbene ureditve.

Hrvaški glasbeni kritik Aleksandar Dragaš je pred časom zapisal, da je bila Ljubljana prestolnica punka, Zagreb prestolnica novega vala in Beograd prestolnica rock’n’rolla. In to drži. Beograd nikoli ni imel punka, kakršnega je imela Ljubljana, imel pa je prekrasno sceno, ki je bila skrajno ustvarjalna.

Esad Babačić

Hrvaški glasbeni kritik Aleksandar Dragaš je pred časom zapisal, da je bila Ljubljana prestolnica punka, Zagreb prestolnica novega vala in Beograd prestolnica rock’n’rolla. In to drži. Beograd nikoli ni imel punka, kakršnega je imela Ljubljana, imel pa je prekrasno sceno, ki je bila skrajno ustvarjalna. Številni tamkajšnji akterji so bili pravi umetniki. Veliko pove že to, da je Margita Stefanović - Magi, ki je bila poleg Iva Pogorelića najizvrstnejša pianistka na Balkanu, igrala klaviature pri Ekatarini Veliki. Šlo je za zavestno odločitev za rock’n’roll in odpoved karieri vrhunske pianistke. Tudi v primeru beograjskih Idolov bi lahko skoraj prej govorili o umetniškem projektu kot pa o pripadnikih kakšnega gibanja, Idoli so bili pravi čudež glasbe, ki je bila povsem neprimerljiva s tem, kar smo slišali takrat. Beograjska scena je bila izjemno inovativna in tudi najmočnejša.

Umrl je Brane Bitenc

Iz slovenske punkovske scene je izšlo kar nekaj ljudi, ki so oziroma ste še danes opazna imena slovenskega javnega življenja, sicer pa ste ubrali zelo različne življenjske poti ...
Nekaterih žal ni več med nami. Že v mladih letih je umrl pevec Nietov Primož Habič, pred nekaj leti se je poslovil Brane Bitenc, pevec Otrok socializma in pred tem še Berlinskega zidu, ki je pozneje postal plodovit filmski ustvarjalec. Brane je tudi temelj te knjige in eden izmed razlogov, da sem se je sploh lotil. Nekaj let za njim je umrl tudi Matjaž Gantar, nekdanji basist zasedbe Lublanski psi, ki je pozneje postal eden najbogatejših Slovencev.

Sicer pa je iz punkovske scene izšlo kar nekaj igralcev, denimo Mario Šelih, ki pa je bil pevec Lublanskih psov. In tudi kar nekaj novinarjev, denimo Boris Čibej in Miha Štamcar, ki sta bila oba odlična tekstopisca. Moj skorajda najljubši avtor v tej knjigi Jani Sever je uspešen filmski producent, pred tem prav tako novinar. Žal smo izgubili sled za Milanom Koširjem, avtorjem besedil Lublanskih psov, ki naj bi živel v tujini.

Antologija slovenske punk poezije Zamenite mi glavo

Kje, kdaj in navsezadnje tudi zakaj se je porodila ideja o ustanovitvi Muzeja punk kulture? Zakaj bi bilo smiselno, da bi zaživel v Ljubljani, ki bo očitno kmalu dobila Muzej slovenske osamosvojitve?
Ideja o Muzeju punk kulture je vzbrstela v Beogradu pred približno šestimi ali sedmimi leti, vendar žal niso bili uspešni v svojih prizadevanjih, saj niso prišli do ustreznih prostorov. Nato so prinesli to idejo k nam in tako se mi je samodejno porodila ideja, da če kam, potem spada tak muzej v Ljubljano, in ne v Beograd. Vendar se je tudi pri nas vsaj za zdaj ponovila zgodba z neuspešnim iskanjem ustreznih prostorov, a vztrajamo kljub temu in še naprej iščemo lokacijo. Prepričani smo namreč, da bi Ljubljana kot nekdanja prestolnica punka preprosto morala imeti tak muzej, saj je to del njene zgodbe.

Glede na to, da to ministrstvo napoveduje ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, se je treba zavedati, da je bil punk predigra osamosvojitvene zgodbe Slovenije, bil je disidentstvo pred tistim disidentstvom, ki so ga nekateri starejši salonski revolucionarji lepo unovčili in ga še zmeraj prodajajo. Metaforično bi dejal, da če je bila osamosvojitev pomlad, je bil punk zima.

Esad Babačić

Ljubljana ni bila zgolj jugoslovanska prestolnica punka, temveč tega celega dela Evrope. 80. leta prejšnjega stoletja so eno najpomembnejših obdobij za to mesto, takrat smo se tudi najbolj približali temu, da smo bili zares neka evropska prestolnica, z vsebinskega vidika zagotovo bistveno bolj kot zdaj. Takrat smo imeli res močno izraznost in ta naš izraz je bil povsem specifičen za to mesto. Kot take so nas tudi poznali in nas še zmeraj – niso redki ljudje po svetu, ki so dejansko seznanjeni s to sceno in njenimi stvaritvami. Menim, da je takrat živela prava urbana kultura, kar za moje pojme ni ta današnja, ki jo zaznamuje predvsem turizem, ki nas je nedavno popolnoma preplavil. Zato sem zaradi vsega povedanega prepričan, da bi mesto potrebovalo nekaj takega, kot je muzej punka. Ni nujno, da bi se to tudi imenovalo muzej, pravzaprav bi bil muzej del nekega širšega punk centra, enote oziroma točke.

O takem projektu bi navsezadnje moralo zagotovo razmisliti tudi ministrstvo za kulturo. Glede na to, da to ministrstvo napoveduje ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, se je treba zavedati, da je bil punk predigra osamosvojitvene zgodbe Slovenije, bil je disidentstvo pred tistim disidentstvom, ki so ga nekateri starejši salonski revolucionarji lepo unovčili in ga še zmeraj prodajajo. Metaforično bi dejal, da če je bila osamosvojitev pomlad, je bil punk zima. Ne vem sicer, kaj nameravajo izpostaviti v tem načrtovanem muzeju, vendar menim, da so za izpričanje celotne zgodbe potrebni tako rekoč vsi letni časi.

Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Se vam lahko zdi uresničljivo, da bi takratna punkovska generacija nato v letih po osamosvojitvi dobila nazive, kot so slovenski osamosvojitelji?
Ah, nikakor ne, ravno nasprotno. Bili smo absolutno apriori proti kakršnim koli ureditvam, takrat seveda še posebej proti enoumju, v katerem smo živeli. Čeprav smo bili kritični, smo bili pravzaprav apolitični – popolnoma smo ignorirali vse, kar je prišlo iz politične sfere. Kar je v konkretnem nasprotju z današnjo situacijo, ko je politiki, preprosto povedano, namenjeno čisto preveč prostora. Na neki način pa smo tudi mi naredili precejšnjo napako, saj smo pravzaprav dovolili, da se je po osamosvojitvi vzpostavila vladavina, kakršno imamo. Politika je danes za mnoge golo preživetje in ustanavljajo stranke zgolj zato, da bodo preživeli. V bistvu se je ta način delovanja začel že zdavnaj, vendar je zdaj to eskaliralo tudi za drobiž. Nekoč so kradli na veliko, danes grabijo tudi po drobižu, gre pa v teh primerih vselej za neke izbrance. In to je tudi naša napaka, da smo peščici ljudi pustili, da so za svojo korist in izpeljavo svoje politične agende pravzaprav izkoristili tudi naša prizadevanja.

Omenil sem že grafit Dol z rdečo buržoazijo, torej, v tem smislu se ni prav nič spremenilo na bolje, saj je popolnoma vseeno, v katere barve in kolikokrat so se med tem prebarvali ti buržuji. Še zmeraj so prisotni in seveda prihajajo tudi njihovi nasledniki, in to se nikoli ne konča, nikoli ne odnehajo. Prava revolucija se sploh ne more več zgoditi. Čeprav je revolucija beseda, ki je v tej antologiji najpogosteje uporabljena. Nekakšen prolog tej antologiji bi bila lahko pesem Braneta Bitenca, ki je bila objavljena v njegovi edini pesniški zbirki Kri, v njej svari svojega mlajšega prijatelja, naj raje ne začenja nove revolucije za novo veselje po zmagi, ker lahko kdo tudi pade in da naj raje kaj spije z njim.

Železniška postaja je bila za nas takrat tako rekoč zadnja postaja. Med Slovenskimi železnicami in punkom obstaja usodna povezava, na ljubljanski železniški postaji smo preživeli največ časa. Železniška postaja je pravzaprav spomenik slovenski kulturi in to je zgolj še eno izmed dejstev, ki se jih pozablja. Tam so se družili vsi od punkerjev do bratov Lorenz, pa pesniki, režiserji, intelektualci in prav tako bodoči poslovneži.

Esad Babačić

Knjiga Zamenite mi glavo, ki je prva antologija slovenske punkovske poezije, je nastala s podporo podjetja Slovenske železnice. Kakšna povezava obstaja med tema dvema svetovoma oziroma kako je sploh prišlo do tega, da so podprli to antologijo?
Zame je to zelo logična kombinacija, železniška postaja je bila za nas takrat tako rekoč zadnja postaja. Med Slovenskimi železnicami in punkom obstaja usodna povezava, na ljubljanski železniški postaji smo preživeli največ časa. Železniška postaja je pravzaprav spomenik slovenski kulturi, in to je zgolj še eno izmed dejstev, ki se pozabljajo. Tam so se družili vsi od punkerjev do bratov Lorenz, pa pesniki, režiserji, intelektualci in prav tako prihodnji poslovneži. Zaradi tega obstaja želja, da so v dogovarjanje glede vzpostavitve muzeja punka vključene tudi Slovenske železnice. Na železniški postaji bi morala biti vsaj neka spominska plošča, tudi glede na to, da jo ima James Joyce, ki je tukaj zgolj pomotoma izstopil. Na istem mestu pa so dejansko stali nekateri velikani slovenske kulture. Z Bitencom sva denimo prav na železniški postaji spoznala Tomaža Šalamuna.

Noč na železniški postaji – sicer ne ljubljanski – je bila usodna tudi za velikana slovenske poezije Srečka Kosovela, ki se je med čakanjem na jutranji vlak po svojem predavanju v Trbovljah hudo prehladil in nekaj mesecev pozneje rosno mlad umrl ...
Za Srečka Kosovela lahko rečemo, ne samo da je bil velikan poezije, v bistvu je bil po svoje tudi punk pesnik, pravzaprav prvi punk pesnik, tako kot je bil punk pesnik meni ljubi Branko Miljković s svojo pesmijo Ubi me prejaka reč! Predvsem Kosovel, s svojimi kratkimi in ritmičnimi zamahi, je bil dejansko predhodnik punka. Sicer pa je železniška postaja ob tem, da je zadnja postaja, v resnici tudi postaja hrepenenja. Pa smo spet pri Kosovelu. Od tukaj se je uperjal pogled proti Zahodu, in ko se je razmišljalo o prihodnosti, je šlo tudi za željo po tem, da se bomo lahko podali v ta za nas nov svet. In to hrepenenje smo povezovali z železniško postajo, ki je za nas tako bila postaja hrepenenja. In prav hrepenenje je tisto, ki je tako zelo prisotno tudi v poeziji Braneta Bitenca.

Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Bitenc je v tej antologiji posebej izpostavljen, tudi naslovili ste jo po njegovi pesmi Zamenite mi glavo, vključenih je tudi največ njegovih pesmi ...
Brane je bil preprosto najmočnejši tekstopisec tega obdobja. Sicer je bil mojster besedil tudi Pero Lovšin, ki je bil najboljši z obrtniškega vidika. Bitenc pa je bil daleč najbolj liričen in resničen. Kot pesnik ni imel distance, pri njem je šlo prekleto zares, z vso svojo bitjo je bil pri stvari. Kakor je zapisal Ali Žerdin v spremni besedi, da ko mu gre po hrbtu elektrika, zagotovo ve, "da je to to. Umetnost." In še danes drži, kot je Brane zapisal v naslovni pesmi "Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko pozitiven, kot ste vi". Vse stvari, o katerih je pisal takrat, niso danes nič manj aktualne. In tukaj se vrnemo k temu, o čemer sem govoril na začetku – prisila biti pozitiven, biti najboljši.

Izbor poezije je s svojim zapisom Strah in pogum in rezistenca pospremil torej Ali Žerdin. Kakšna je torej njegova vloga v tej celotni zgodbi in čemu ste se odločili, da bo on avtor spremne besede?
Ali je bil ves čas del te zgodbe, hkrati pa je novinar, ki zna tankočutno in filigransko natančno ubesediti tisto, kar drugi živimo. Iskal sem nekoga, ki bo znal narediti to zgodbo razumljivo in dostopno tudi tistim, ki tega časa niso doživeli, jih pa zanima fenomen punka. Odlikuje ga tudi izjemen spomin in tako se za razliko od mnogih akterjev z mano na čelu res spomni marsičesa. Z Alijem tudi sicer veliko sodelujeva in je dandanes kot urednik Delove Sobotne priloge tudi moj urednik, tukaj pa sem bil na nek način jaz njegov urednik. Ob tem pa dajeva eden drugemu popolno svobodo, saj tudi popolnoma verjameva eden v drugega.


Brane Bitenc: Zamenite mi glavo

Zamenite mi glavo,
zamenite mi oči,
da bom lahko
pozitiven kot ste vi.

Zamenite mi glavo,
zamenite mi oči,
tud jaz bi rad spal cele noči.

Zamenite mi glavo,
zamenite mi oči,
nočem več čakat,
da boste prišli.


Miha Štamcar: Preporod

Za namišljene komuniste,
za slavne slalomiste,
za dober avto,
bi se še enkrat rodil,
bi se še enkrat rodil.

Za TV reklame,
za vse proslave,
za slavnostno večerjo,
bi se še enkrat rodil.

Za likovno razstavo,
za grb in slavo,
za mrtve heroje,
bi se še enkrat rodil,
bi se še enkrat rodil.


Esad Babačić: Proleter

Kje si zdaj, proleter,
kje je zdaj tvoja puška,
kje so zdaj tvoje roke, proleter.
Mi zdaj dvigamo zastave,
v čast tvoje borbe,
vodi nas zdaj ti, proleter.
Proleter, proleter,
zdaj v kamen vklesan si, proleter.
Nič ne bo nam žal krvi,
nič ne bo nam žal življenj,
naše mislil bodo s tabo, proleter.
Proleter, proleter,
zdaj v kamen vklesan si, proleter.


Peter Lovšin: Tovar’ši, jest vam ne verjamem

Tovariši, jst vam ne verjamem,
Ne verjamem družbi, ki vas je rodila.
Vsaka družba je pač tolko gnila
Kolkor mila rabi vila, da bi se umila.
Vila pa je čudna netuzemska stvar
In rabi dosti dosti mila da se pokvar
Preveč skačete v besede
Preveč rožljate z orožjem
preveč je vode v vinu
Občutek je že zdavnaj zginu
Tovariši jst vam ne verjamem,
gospodje, jst vam ne verjamem
Včasih hočem pisat
Včasih hočem risat
Včasih hočem pet
Vedno me morte zatret
Tovariši jst vam ne verjamem,
Gospodje, jst vam ne verjamem
Tovariši! jst vam ne verjamem.
tovariši, jst vam ne verjamem ...