V okviru projekta je od 1. do 30. septembra 2016 s prenosom v živo oddajal svoj digitalni odtis – od SMS-sporočil in dejavnosti na družbenih omrežjih do posnetkov telefonskih klicev in spletnih iskanj. Pravi, da ga je presenetilo, kako je bilo živeti brez zasebnosti pravzaprav bolje kot povsem anonimno.

Mark Farid (1991) je konceptualni multimedijski umetnik. Leta 2014 je diplomiral na univerzi Kingston v Londonu. Foto: Janez Klenovšek/Fotopub

Umetniško delo je pred kratkim predstavil v Novem mestu, kjer je bil že drugič gost mednarodnega festivala sodobne fotografije Fotopub, tokrat v okviru sekcije Fotopub Repete, znotraj katere so organizatorji k sodelovanju povabili umetnike s preteklih festivalov.

S posledicami življenja v času negotove zasebnosti osebnih podatkov se je ukvarjal že v več projektih. Strupeni protistrup (Poisonous Antidote) je zadnji del umetniškega triptiha, ki se je vil vse od oktobra 2015, ko je v prvem delu obiskovalcem razstave pokazal, kako preprosto je vdreti v njihovo digitalno zasebnost. V drugem delu se je za pol leta odpovedal telefonu in računalniku. V sklepnem delu trilogije pa je digitalno izolacijo zamenjal za objavo vseh svojih intim in ponudil nov pogled na pokrajine krasnega novega sveta. Nastala je razstava, postavljena v spletno in galerijsko okolje, še vedno jo je mogoče najti na spletu. Časovno se njegov projekt ujema z branji predloga britanskega zakona o preiskovalni moči, ki je potekalo oktobra 2015 in 2016.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kaj vse razkrivate prek umetniškega projekta Strupen protistrup? Je kaj zajela avtocenzura?
Na razstavi je moj osebni digitalni odtis, zbir vsega digitalnega življenja skozi SMS-sporočila, elektronsko pošto, posnetke telefonskih klicev, objave na Twitterju, Facebooku in Instagramu, fotografije s telefona, spletna iskanja in lokacije. Obiskovalec ima dostop do vsega, kar sem počel: vidi pornografske strani, ki sem jih obiskoval, prisluhne mojim telefonskim klicem s preprodajalcem drog. Slišati je mogoče moje kričanje na očeta, ko se vedem kot razvajen otrok. Skozi vse to lahko obiskovalec resnično dobi občutek vsega, kar sem.

Spletna stran projekta Strupen protistrup. Foto: poisonous-antidote.com

Ste bili previdnejši pri pogovorih s starši ali googlanju pornografije, glede na to, da ste vedeli, da je vsak vaš korak dostopen vsakomur?
Ves čas sem vedel, da bo zbir podatkov nekaj, kar bosta lahko videla tudi moj oče in moje dekle. Nisem želel spreminjati na primer tega, da gledam pornografijo, vendar pa sem bil morda pozornejši pri tem, kaj natanko bom gledal v času dokumentiranja podatkov, torej oktobra 2016.

No, projekt se je pravzaprav začel že veliko prej. Sprva ste se ukvarjali z zasebnostjo obiskovalcev razstave. Kaj se je dogajalo takrat?
Prvi del projekta sem pripravil oktobra 2015. Imenoval se je Data Shadow – šlo je za zabojnik podatkov v velikosti približno štiri krat štiri metre. Vanj so obiskovalci vstopali eden po eden. Na vhodu jih je čakala ženska, ki jim je dala v podpis pogodbo, kar je bil pogoj za ogled razstave. Če je imel kdo podvprašanje, povezano s podpisom pogodbe, je vratarka samo nepremično v tišini strmela v človeka. To je bila fizična manifestacija izraza terms and conditions (pogoji uporabe). Pogodbo o sprejetju pogojev za uporabo so tudi vsi podpisali.

Na eni strani je bilo zadnjih tisoč znakov obiskovalčevega sporočila z mobilnika ali Whattsappa, na drugi strani pa 64 fotografij z njihovega telefona, sestavljenih v kolaž. Sporočilo je bilo, da si tvoji podatki.

.

Po približno 30 sekundah so se odprla vrata, lahko so vstopili v osrednji del razstave. Tam se je začelo sledenje obiskovalčevi fizični obliki. Njihova oblika telesa se je projicirala na stene zabojnika, znotraj teh silhuet pa sta se odslikali dve digitalni vsebini. Na eni strani je bilo to zadnjih tisoč znakov obiskovalčevega sporočila z mobilnika ali Whattsappa, na drugi strani pa 64 fotografij z njihovega telefona, sestavljenih v kolaž. Sporočilo je bilo, da si tvoji podatki. Vstopiš v sobo, ki se nenadoma napolni s tvojimi zasebnimi fotografijami, ki so razporejene v obliki tvojega telesa.

Kako ste dostopali do podatkov?
Zabojnik, ki smo ga postavili, je onemogočil vse signale. Vanj smo vstavili zelo močan wifi-usmerjevalnik, ki je pretental telefone. Dobili so signal, kakor da smo mi mobilni operater, in se nato povezali z nami. S tem smo pridobili popoln nadzor in dostop do podatkov s telefona.

Je obstajalo kakšno posebno vnaprejšnje določilo, katere fotografije in sporočila boste objavili?
Ves proces je bil popolnoma avtomatiziran. Skopiral je le zadnja sporočila. Zdelo se nam je, da bo tako odziv intenzivnejši, saj bo vsakdo takoj prepoznal svoje zadnje sporočilo. Pri fotografijah je bilo bolj zapleteno: sprva smo sistem usmerili v iskanje barve kože, tako da bi se pokazale na steni gole fotografije. Ker pa so ljudje zelo različnih barv, to ni bilo mogoče oziroma smo že stopali na drug teritorij. Potem smo se odločili za fotografije z obrazi. Računali smo na to, da bo čim več fotografij otrok, ker je to tisto, na kar so ljudje občutljivi. Vse podatke smo izbrisali, ko je en človek zapustil prostor in je vanj vstopil naslednji obiskovalec. Podatki so bili tako na ogled in v naši uporabi dve ali tri minute.

Seveda, vse to je bilo storjeno, ne da bi se kdor koli dotaknil mobilnih telefonov obiskovalcev. Zgolj s tem, da je bil telefon tam, je bilo mogoče razstaviti informacije na stene. To je bilo za projekt ključno.

Ob projektu sem imel predavanje na Cambridgeu z naslovom Anonimnost je naša edina pravica, zato mora biti uničena. Tam sem dvorani predal svoja gesla za Facebook, Twitter, spletno banko, Apple ID in vse vmes.

.

In to je bilo zakonito?
To je bilo zelo nezakonito. Takrat sem rekel, da so pravniki odobrili zadevo, čeprav so mi v resnici rekli, da pogodba ni zagotovilo za dovoljenje. Lahko namreč podpišeš pogodbo, v kateri dovoliš nekomu, da te ubije, pa vendar to ne bo zakonito. Podobno je z jemanjem podatkov posamezniku s telefona.

Zatem smo projekt preoblikovali. Preden vstopiš v to sobo, greš na svoj telefon in se strinjaš s predajo podatkov. A s tem se čarovnija razblini.

Prav ob tem projektu ste začeli tudi rahljati svojo zasebnost. Objavili ste gesla za svoja družbena omrežja?
Da, ob projektu sem imel predavanje na Cambridgeu z naslovom Anonimnost je naša edina pravica, zato mora biti uničena. Tam sem dvorani predal svoja gesla za Facebook, Twitter, spletno banko, Apple ID in vse vmes. Teh računov ne morem nikoli izbrisati, zaznamki bodo ostali ne glede na to, kaj naredim. Če pa dam drugim ljudem svoja gesla in začnejo uporabljati moj Facebook ali Twitter, vpisujejo nove in nepravilne informacije v virtualnega Marka Farida in ustvarijo odvečen račun. Lahko si mislite, da je Mark Farid športnik, v resnici pa se ne ukvarjam s športom.

Z javnim razkritjem gesel se je začel drugi del vašega projekta – odmik od uporabe spleta. Kako je bilo živeti brez računalnika in telefona?
Pričakoval sem svobodo. Pol leta sem živel sem brez spleta, torej s čisto zasebnostjo podatkov. Cilj je bil spoznati, kdo sem, ko ne iščem priznanja od drugih ljudi pri tem, kaj mi je všeč. Bilo je grozno. Bila je najhujša izkušnja mojega življenja, globoko travmatična.

"Kje so moji prijatelji? Kaj počnejo?" So se pojavljala takšna vprašanja?
Moja socialna shema se je pogreznila, finančno sem propadal, postal sem odvisen od drog. Spoznal sem, da zasebnost podatkov ni to, za kar jo imamo. Zato sem se zatem lotil novega projekta, ki sem ga predstavil na letošnjem Fotopubu. Bil je moj strupeni protistrup, od tod ime.

Vsa svoja gesla sem razdal, zato sem potreboval nove račune za družbena omrežja. S tem sem tudi že vnaprej uredil pravni vidik projekta, saj sem takoj napisal: "To je povsem nov uporabniški račun, vse bo javno objavljeno na spletu, obiščite to in to spletno stran, da izveste več o projektu. Če ne želite sodelovati, ne postanite moj FB-prijatelj, ne sledite mi na Instagramu in Twitterju." Zanimalo me je, kako bo popolna "nezasebnost" podatkov vplivala na moja dejanja.

Ste se začeli vesti drugače?
Projekt me je spremenil. Šel sem na počitnice z očetom, prvič po sedmih letih. Trikrat sem obiskal Leicester, od koder prihajam, zato da bi bil dober sin. Več sem obiskoval galerije in muzeje. Bil sem prizadeven pri delu in bolj družaben kot kadar koli prej. Postal sem malček boljši človek, obenem pa sem se zelo trudil početi stvari. Namesto da bi zamaskiral svoje negotovosti, sem se začel z njimi soočati. Odpravil sem veliko strahov in tesnob, povezanih z družabnim življenjem.

Projekt je tako pokazal, kako dobro lahko intimno spoznaš človeka samo po njegovih digitalnih odtisih. Oba projekta, Data Shadow in Strupen protistrup, sovpadata z uvedbo zakona v Veliki Britaniji, ki organom pregona brez dovoljenj sodišča omogoča nadzor posameznika. O zakonu so odločali oktobra 2015 in 2016, ob istem času sem zagnal projekta, da bi ljudi spodbudil k razmisleku o tem zakonu, da se zavejo, da je vse dostopno. Želel sem, da se vprašajo: "Si želiš, da bi imeli organi dostop do pornografije iz zgodovine iskanj, pogovorov s preprodajalci mamil, golih fotografij?"

Ena izmed skulptur, ki so nastale kot koledar v sklopu projekta Strupen protistrup. Foto: poisonous-antidote.com

Kot kaže, pa so vas izsledki eksperimenta presenetili?
Bolj mi je všeč pomanjkanje zasebnosti podatkov kot čista zasebnost podatkov. Moj argument je padel v vodo. Oboževal sem čas, ko je bilo vse, kar sem počel, javno dostopno in sovražil čas brez interneta.

Tri dni po koncu projekta sem sedel na zabavi in se spraševal, zakaj sem tam, če tega nihče ne bo vedel. Zdelo se mi je, da bi bilo v tem primeru bolje sedeti doma. Med izvajanjem projekta sem se sicer samo pretvarjal, da si želim početi vse te stvari, vendar pa so ne glede na pretvarjanje moje socialne interakcije v resnici postale veliko prijetnejše, več in pozorneje sem se pogovarjal in družil. Moral sem se prilagoditi svoji ideji tega, kaj pomeni biti dober človek. Morebitna potrditev vsakega mojega dejanja je bila zame blagodejna. Vsako mojo šalo je potencialno slišal ne le moj sogovornik, ampak 40.000 ljudi. To zelo dobro vpliva na samozavest. Prej sem bolj malo objavljal na družbenih medijih, po tem eksperimentu sem začel objavljati veliko več.

Na temeljih projekta Strupen protistrup so nastale tudi skulpture. Kaj označuje njihova oblika?
Vsaka predstavlja en dan projekta, skupaj sestavljajo koledar. Te skulpture so algoritmi, vpisani v 3D-podobje. Ko sem denimo poslal sporočilo, se je pojavila izboklina. Ko sem opravil telefonski klic, se je pojavil zavoj. Skulptura je vsak dan na novo nastala iz mojih digitalnih dejanj.

Posledica projekta, ki je nepričakovano ostala del digitalnega sveta, pa je to, da nekdo še vedno uporablja vaš račun Twitterju. Vas moti?
Da, nekdo se je takrat vanj vpisal in ga nastavil na zasebno uporabo, torej do njega ne morem več dostopati. Sprejme vsakega sledilca razen mene. Občasno kaj tvitne o meni, me žali in provocira. V mojem imenu govori stvari, zaradi katerih sem videti slab človek. Če poskušam stopiti z njimi v dialog, preneha odgovarjati. A vendar, vsa ta interakcija mi je kar všeč.

"Če slišim in vidim samo to, kar sliši in vidi nekdo drug, in ob tem ne vidim svojih rok, ne slišim svojega glasu, dan za dnem – kako se bom začel vesti, misliti, govoriti?" Foto: arhiv Marka Farida

Kakšno umetnost ustvarjate zdaj – po razgaljenju vse zasebnosti?
Moj naslednji projekt se imenuje Seeing I. Nastaja že pet let. Ideja je, da bom 28 dni neprekinjeno nosil očala za virtualno realnost in slišal ter videl samo to, kar vidi in sliši druga oseba. Drugi človek bo imel na sebi kamero, ki sta jo ustvarila umetnika Tadej Vindiš in Frank Davies. Ta snema 120 stopinj navpično in 180 stopinj vodoravno, ima mikrofon in baterijo, ki zdrži do 30 ur. Dve zadevi me zanimata. Če slišim in vidim samo to, kar sliši in vidi nekdo drug, in ob tem ne vidim svojih rok, ne slišim svojega glasu, dan za dnem – kako se bom začel vesti, misliti, govoriti? Bom postal podoben temu človeku? Zanima me predvsem, ali bom začel drugače razmišljati. To je temeljna zadeva. Pri projektu sodeluje klinična psihologinja Tamara Russell, ki me bo nenehno spremljala.

Druga stran projekta je seveda človek, ki bo vse to snemal. Njihovo življenje bo postalo javno, podobno kot moje v projektu Strupeni protistrup. Kaj se bo zgodilo z njimi? Jim bo všeč popolna odsotnost zasebnosti, kakor je bila meni? Bo njihov humor postal moj humor? Bom začel postavljati drugačna vprašanja? Bo njihova narativa postala moja narativa? Sedem dni projekta bomo prek sedmih različnih ljudi izpeljali že na Ars Electronici prihodnji mesec. Leta 2020 pa bom celoten projekt izpeljal v galeriji, kjer me bo mogoče videti, kako spim, telovadim, uporabljam toalete. Na spletu pa bo dostopen posnetek v živo, isti, kot ga bom gledal jaz. Dobili smo etično privoljenje za projekt, ki ga omogoča univerza, kar pomeni, da je lahko v uporabi za medicinske raziskave. Ob tem o projektu Petri Luukkainen snema še dokumentarni film.