Direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak. Foto: Domen Kodrič
Direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak. Foto: Domen Kodrič

V prvem delu intervjuja je direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak pobližje predstavil in razložil nekatere posebnosti judovske skupnosti srednjeveškega Maribora, med drugim z vidika zanimivega sobivanja s preostalim prebivalstvom tega mesta. Tudi v drugem delu je poudarek na srednjeveškem obdobju mariborske judovske skupnosti, ki ji je pripadal za svojega časa najvplivnejši rabin Rimsko-nemškega cesarstva in tako rekoč prvi Mariborčan z natisnjeno knjigo. Med drugim smo se pogovarjali še o položaju pripadnic skupnosti, v kateri življenje določa izrazito patriarhalna religija – vendar pa je bilo po besedah intervjuvanca nekaterim Judinjam "dovoljeno brez prisotnosti moškega imeti poslovne stike s kristjani in celo potovati, čeprav so morale biti v tem primeru preoblečene v moškega ali redovnico."

Kljub poudarku na srednjem veku smo se za konec posvetili vprašanju Judov v Mariboru pred in med holokavstom ter še posebej usodi enega izmed njih po koncu druge svetovne vojne. Tudi zato, da se ne pozabi ime tega Mariborčana, ki je pomagal judovskim beguncem pri nezakonitem prečkanju jugoslovanske meje in jih tako nekaj tisoč – morda tudi več deset tisoč – rešil pred deportacijo v koncentracijska taborišča. Vendar pa je samega Marka Rosnerja doletela usoda, da je še desetletje po koncu vojne neuspešno prosil za obnovo sicer montiranega procesa proti njemu. "Ni prosil za vrnitev premoženja, je pa prosil, da mu v mestu, v katerem je preživel najlepši del svojega življenja, vrnejo dobro ime," je poudaril Hajdinjak.

Vabljeni k branju 2. dela intervjuja!


Dotična slika je iz rokopisa Rothschild Miscellany (slov. Rostchildov zbornik), ki ga je naročil Jud Mojzes sin Jekutijela iz Cremone, nastal pa je okoli leta 1479 verjetno v Ferrari ali njeni okolici v rezidenci vladarske rodbine d'Este. Danes ga hrani Izraelski nacionalni muzej v Jeruzalemu.
Dotična slika je iz rokopisa Rothschild Miscellany (slov. Rostchildov zbornik), ki ga je naročil Jud Mojzes sin Jekutijela iz Cremone, nastal pa je okoli leta 1479 verjetno v Ferrari ali njeni okolici v rezidenci vladarske rodbine d'Este. Danes ga hrani Izraelski nacionalni muzej v Jeruzalemu. "Slikar sicer verjetno ni bil Jud in je slikal v skladu s takratno renesančno umetnostjo in modo, ki pa je bila za judovskega naročnika iz Cremone povsem sprejemljiva. Čeprav so v rokopisu upodobljeni številni za Jude značilni prizori, ni nikjer upodobljen poseben znak za Jude. V tem času je bilo to za severno Italijo sicer precej običajno, gotovo pa to ni bilo značilno za srednjo Evropo oziroma Maribor. Ne glede na to se velja spomniti, da se je prav v času nastanka tega rokopisa Aron "Bogati", začetnik rodbine Morpurgo, odselil v Trst in morda na katerem od svojih poslovnih potovanje prišel v stik s takšnim življenjem Judov, kot ga kaže pričujoča slika," je glede te upodobitve pojasnil Hajdinjak. Foto: Wikipedia

Kakšen je bil v srednjem veku položaj Judinj nasploh in kako oziroma kje se je najočitneje kazal? Poznamo nemara katere primere srednjeveških mariborskih Judinj?
Položaj srednjeveških Judinj je bil v splošnem pogojen z judovsko vero, ki je seveda izrazito patriarhalna. Vendar je opaziti, da se je položaj Judinj v zahodni in srednji Evropi v splošnem poslabšal do konca srednjega veka. Najočitneje se to vidi v ženski navzočnosti v sinagogah. Prvotno ženske v sinagogi niso bile ločene od moških. Od 13. stoletja naprej pa imajo ženske v sinagogi svoj ločeni del. V nekaterih, običajno večjih skupnostih zato ob sinagogah zgradijo kot prizidek ali celo samostojno stavbo žensko sinagogo. Ta je bila povezana s sinagogo samo z linami, kar pomeni, da so ženske predvsem slišale, ne pa videle dogajanja. Takšna je še vedno Stara nova sinagoga v Pragi, ki ni samo najstarejša še vedno delujoča sinagoga, temveč tudi Sloveniji najbližja delujoča srednjeveška sinagoga. V preostalih skupnostih so ženske ločili od moških z zaveso. Kaže, da je bilo tako tudi v Mariboru, saj med obnovo niso našli značilnih lin. Vsaj deloma to potrjuje Iserlajnova navedba o takšni razdelitvi v njegovi sinagogi, čeprav ni jasno, ali gre za sinagogo v Mariboru ali v Wiener Neustadtu, torej Dunajskem Novem mestu.

Judovski zakoni so ženskam omogočali, da upravljajo premoženje, ki so ga pridobile z doto ali dedovanjem in na osnovi ketube ali poročne pogodbe od moža. V času razcveta judovskega denarništva v zahodni in srednji Evropi je bilo tako pridobljeno premoženje predvsem gotovina. Zato so bile Judinje tega časa prisotne v posojilni dejavnosti: za avstrijske dežele je bilo ugotovljeno, da so bile Judinje posojilodajalke dvajsetine velikih posojil in kar tretjine majhnih posojil. Zato ni nobeno presenečenje, da prvega po imenu znanega mariborskega Juda Felklajna po njegovi smrti nekje med letoma 1327 in 1330 v dejavnosti nasledi vdova Šifra, ki je tako prva po imenu znana mariborska Judinja. Poslovno uspešne srednjeveške Judinje so uspele tudi omiliti sicer patriarhalne predpise o obnašanju, primernem za ženske. Tako jim je bilo dovoljeno brez prisotnosti moškega imeti poslovne stike s kristjani in celo potovati, čeprav so morale biti v tem primeru preoblečene v moškega ali redovnico. Nekatere Judinje so gospodarsko samostojnost povezale z zanje manj kot za moške obvezno izobrazbo. Tako se je leta 1442 Plumel, sestrična rabina Iserlajna, lastnoročno podpisala na listino. Kako visoko je lahko segala izobrazba Judinj, nam kaže Iserlajnova žena Šondlin, ki je v moževem imenu v jidišu napisala responso ali pravno mnenje o ženski v času menstruacije. S koncem "zlate dobe" judovskega denarništva se delež poslovnih Judinj zelo zmanjša. Kaže, da se je zato v 16. stoletju položaj žensk v judovskih skupnostih poslabšal.

Ketuba ali poročna pogodba, nastala v letih 1391/92 v Kremsu v Spodnji Avstriji, ki velja za najstarejšo ohranjeno figuralno ilustrirano ketubo. Hrani jo Avstrijska narodna knjižnica. Mladoporočenca sta upodobljena v trenutku predaje poročnega prstana, pri čemer ženin nosi judovski klobuk. Nedvomno sta pripadala najvišjemu sloju takratnih Judov v Kremsu. Temu sloju je pripadala tudi družina rabina Iserlajna
Ketuba ali poročna pogodba, nastala v letih 1391/92 v Kremsu v Spodnji Avstriji, ki velja za najstarejšo ohranjeno figuralno ilustrirano ketubo. Hrani jo Avstrijska narodna knjižnica. Mladoporočenca sta upodobljena v trenutku predaje poročnega prstana, pri čemer ženin nosi judovski klobuk. Nedvomno sta pripadala najvišjemu sloju takratnih Judov v Kremsu. Temu sloju je pripadala tudi družina rabina Iserlajna "Marburga", zato si lahko s pomočjo te ketube predstavljamo razmere, v katerih je živel Iserlajn v mladosti. Foto: Wikipedia
Naslovnica Iserlajnove knjige Daritev 354 (respons), izdane v Benetkah leta 1546, torej po njegovi smrti. Na naslovnici je upodobitev Templja v Jeruzalemu kot tiskarskega znaka Marca Antonia Giustinianija, ki je med letoma 1545 in 1552 natisnil 25 hebrejskih knjig. Prvo tiskano izdajo te knjige je leta 1519 v Benetkah izdal znameniti Daniel Bomberg, ki je med letoma 1516 in 1548 natisnil skoraj 200 hebrejskih knjig, pri čemer so med prvimi desetimi kar tri Iserlajnove. Zato ni presenetljivo, da je Iserlajnovo delo natisnil tudi Bombergov naslednik Giustiniani. Foto: Wikipedia
Naslovnica Iserlajnove knjige Daritev 354 (respons), izdane v Benetkah leta 1546, torej po njegovi smrti. Na naslovnici je upodobitev Templja v Jeruzalemu kot tiskarskega znaka Marca Antonia Giustinianija, ki je med letoma 1545 in 1552 natisnil 25 hebrejskih knjig. Prvo tiskano izdajo te knjige je leta 1519 v Benetkah izdal znameniti Daniel Bomberg, ki je med letoma 1516 in 1548 natisnil skoraj 200 hebrejskih knjig, pri čemer so med prvimi desetimi kar tri Iserlajnove. Zato ni presenetljivo, da je Iserlajnovo delo natisnil tudi Bombergov naslednik Giustiniani. Foto: Wikipedia

Nedvomno najznamenitejša osebnost srednjeveške mariborske judovske zgodovine je rabin Iserlajn. Kaj vemo o njegovem življenju in zakaj njegov sloves traja do danes?
Iserlajn ali Izrael "Marburg" se je rodil okoli leta 1390 v Mariboru. Bil je sin Petahje, rojenega v Kremsu na Donavi in umrlega po letu 1392. Pred tem letom umrli Petahjev oče Hajim ali Hečel, ki se je iz Kremsa preselil v bližnji Herzogenburg, je bil bankir in okoli leta 1380 drugi najbogatejši Jud v avstrijskih deželah. Petahja in Hečel nista bila rabina, ki bi vodila skupnost, kar pa je bil njun ded oziroma oče Izrael, ki se iz Regensburga preselil v Krems in bil vodja tamkajšnje skupnosti med letoma 1302 in 1325. To je bil tudi Iserlajnov stric Aron Plumlajn: najprej v Kremsu, od leta 1418 pa na Dunaju. Iserlajn se je po zgodnji očetovi smrti z materjo preselil v Krems in tako je bil stric Aron njegov prvi učitelj. Vendar kaže, da ga ni spremljal na Dunaj, saj se je v tem času šolal pri drugih rabinih: zanesljivo v Chebu (nem. Eger, danes Češka, op. n.), verjetno pa tudi v Erfurtu, Nürnbergu, Świdnici (nem. Schweidnitz, danes Poljska, op. n.) in Italiji. Stric Aron in Iserlajnova mati sta bila ubita v dunajski gezeri leta 1421. Z njim so bile z izjemo Dunajskega Novega mesta uničene vse judovske skupnosti na območju Spodnje in Zgornje Avstrije. Zato je razumljivo, zakaj je Iserlajn od leta 1425 živel v rojstnem mestu in po letu 1428 postal rabin tukajšnje judovske skupnosti. Za svoje delo od skupnosti ni želel prejemati plače. Vsaj deloma se je preživljal s posojanjem manjših vsot denarja. Kmalu je postal najvplivnejši rabin Rimsko-nemškega cesarstva, njegovo mnenje so upoštevale tudi judovske skupnosti na območje Ogrske, Poljske in severne Italije. Kot sem že omenil, je v Mariboru vodil manjšo ješivo. Od leta 1445 je Iserlajn živel tudi v Wiener Neustadtu in vodil tamkajšnjo večjo ješivo. V tem mestu je umrl leta 1460.

Njegovi najpomembnejši deli sta Daritev 354 (respons) – hebrejsko Terumat ha-deshen –, ki ga je uredil sam in vsebuje v naslovu navedeno število respons, in Razsodbe in listine – hebrejsko Pesakim u-ketabim – z 267 responsami, ki so jih njegovi učenci uredili po njegovi smrti. Obe deli je že leta 1519 v Benetkah natisnil znameniti tiskar hebrejskih knjig Daniel Bomberg, ki se je rodil okoli 1483 in umrl po 1549. Bomberg je sicer med letoma 1516 in 1548 natisnil skoraj 200 hebrejskih knjig, pri čemer so med prvimi desetimi kar tri Iserlajnove. Poleg obeh navedenih knjig respons je Bomberg natisnil še Iserlajnovo knjigo Razlage – hebrejsko Beurim – k razlagam Tore znamenitega francoskega rabina Rašija. Pravo ime okoli leta 1040 rojenega in po letu 1105 umrlega rabina je bilo Salomon, sin Izaka iz Troyesa. Prav to, da so bila Iserlajnova dela tako zgodaj natisnjena, govori o tem, da so bila za takratne Jude zelo pomembna. Obenem pa so njegova dela v tiskani obliki postala dostopna naslednjim generacijam in zato so tudi danes pomembna.

Rachela Luzzatto Morpurgo (1790–1871) se je rodila v Trstu, nato pa živela v Gorici. V zgodovino se je zapisala kot prva v hebrejščini pišoča pesnica, ki se je podpisovala pod svojo poezijo. Četudi se je po poroki in rojstvu četverice otrok posvečala predvsem skrbi za dom, je objavila okoli 50 pesnitev v publikaciji Kochbe Yitzhak (slov. Izakove zvezde). Foto: Wikipedia
Rachela Luzzatto Morpurgo (1790–1871) se je rodila v Trstu, nato pa živela v Gorici. V zgodovino se je zapisala kot prva v hebrejščini pišoča pesnica, ki se je podpisovala pod svojo poezijo. Četudi se je po poroki in rojstvu četverice otrok posvečala predvsem skrbi za dom, je objavila okoli 50 pesnitev v publikaciji Kochbe Yitzhak (slov. Izakove zvezde). Foto: Wikipedia

Rodbina Morpurgo je poleg rabina Iserlajna drugi primer do danes trajajoče srednjeveške judovske zgodovine Maribora. Kaj vemo o njeni zgodovini in kdaj se je sploh začelo uporabljati priimek Morpurgo?
Začetnik rodbine Morpurgo je Aron, tudi Aram ali Aharon, sin pred letom 1429 umrlega Šaloma ali Seldmana iz Maribora in po letu 1444 umrle Muskat, ki je verjetno bila sorodnica rabina Iserlajna "Marburga". Aron je sicer imel pet bratov. Verjetno zato, ker ni bil najstarejši, je začel svojo delovanje v drugem najpomembnejšem mestu takratne Ogrske Bratislavi, kjer se ga omenja leta 1445. V Mariboru pa je prvič omenjen leta 1448. Kakšen je bil obseg Aronovih poslov, lahko razberemo iz podatka, da je imel med letoma 1455 in 1456 v posesti zaradi zapadlih dolgov kar šest hiš v Mariboru. Zato ni naključje, da se leta 1478 omenja z vzdevkom "Bogati". Rabin Iserlajn ga ne omenja zgolj kot sorodnika, pač pa tudi kot vodjo – hebrejsko parnas – mariborske judovske skupnosti, kar je bil vsaj med letoma 1469 in 1471.

Zagotovo najslavnejši posameznik našega časa s priimkom Morpurgo je angleški književnik Michael Morpurgo (1943), po čigar knjigi Grivasti vojak je Steven Spielberg posnel istoimenski film. Vendar se je rodil kot Michael Andrew Bridge in je priimek Morpurgo prevzel po očimu. Foto: EPA
Zagotovo najslavnejši posameznik našega časa s priimkom Morpurgo je angleški književnik Michael Morpurgo (1943), po čigar knjigi Grivasti vojak je Steven Spielberg posnel istoimenski film. Vendar se je rodil kot Michael Andrew Bridge in je priimek Morpurgo prevzel po očimu. Foto: EPA

Aron je najmanj od leta 1470 deloval tudi v Trstu, že takrat najpomembnejšem pristanišču Habsburžanov. Umrl je pred letom 1486, ko se omenja njegova vdova Viola, ki pa je umrla po 1509. V Trstu se od leta 1492 omenja Aronov in Violin sin Izak, čigar letnica smrti je nekje med letoma 1522 in 1524. Kaže, da je že Izak vsaj občasno živel tudi v Gorici, Izakov sin Aron, ki je umrl 1547, pa vsaj leta 1544 tudi v Gradišču ob Soči. Potomci Arona "Bogatega" iz Maribora so vsaj od leta 1565 začeli uporabljati italijanizirano obliko izvornega kraja Morpurgo kot svoj priimek. Do danes so se razselili po vsem svetu. Menda je na svetu okoli 2300 ljudi s priimkom Morpurgo. Še vedno jih največ živi v Italiji, živijo pa tudi v Avstriji, na Hrvaškem, v Franciji, Španiji, Grčiji, na Slovaškem, Češkem, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Izraelu, Venezueli, Braziliji, Surinamu in gotovo še kje.

Pred tremi leti so v Sinagogi Maribor v sodelovanju z Andreom Morpurgom pripravili razstavo Morpurgi, potomci mariborskih Judov. Na posnetku je mogoče med drugim videti poti razseljevanja pripadnikov rodbine Morpurgo. Foto: MMC RTV SLO
Pred tremi leti so v Sinagogi Maribor v sodelovanju z Andreom Morpurgom pripravili razstavo Morpurgi, potomci mariborskih Judov. Na posnetku je mogoče med drugim videti poti razseljevanja pripadnikov rodbine Morpurgo. Foto: MMC RTV SLO

V Sinagogi Maribor smo leta 2017 v sodelovanju s članom rodbine Andreom Morpurgom pripravili razstavo Morpurgi, potomci mariborskih Judov. Del razstave so tudi življenjepisi več kot tridesetih potomcev Arama "Bogatega", znanih ali pomembnih v različnih krajih in na različnih področjih delovanja. Povprečnemu Slovencu sta morda znana vsaj med 1759 in 1835 živeči Giuseppe Lazzaro Morpurgo, ki je leta 1831 v Trstu soustanovil zavarovalnico Generali, in Vid Morpurgo, ki je živel med 1838 in 1911, na katerega pa še danes spominja najstarejša knjigarna v Splitu. Omeniti velja tudi dve ženski članici rodbine, in sicer med 1790 in 1871 živečo Rachelo iz Gorice, rojeno Luzzatto, prvo pesnico v hebrejščini, ki se je podpisovala pod svoja dela, in slikarko Tino Morpurgo iz Splita, ki je živela med 1907 in 1943. Razstava ni gostovala zgolj po Sloveniji, temveč tudi v Italiji in na Hrvaškem. Če bi šlo vse po načrtih, bi zdaj gostovala na Reki, trenutni Evropski prestolnici kulture.

Ketuba ali poročna pogodba med Aronom, sinom Johanana Morpurga, in Justino, hčerjo Arija Kochava, izdana v Piranu leta 1669. Hrani jo Izraelska narodna knjižnica. Na vrhu ketube je grb rodbine Morpurgo, na katerem je upodobljen prerok Jona, ki ga požira kit. (Detajl, na katerem je grb bolje viden, si lahko ogledate v 1. delu intervjuja.) Foto: Wikipedia
Ketuba ali poročna pogodba med Aronom, sinom Johanana Morpurga, in Justino, hčerjo Arija Kochava, izdana v Piranu leta 1669. Hrani jo Izraelska narodna knjižnica. Na vrhu ketube je grb rodbine Morpurgo, na katerem je upodobljen prerok Jona, ki ga požira kit. (Detajl, na katerem je grb bolje viden, si lahko ogledate v 1. delu intervjuja.) Foto: Wikipedia
Notranjost sinagoge na sliki iz knjige Arba'ah turim. Čeprav je ilustracija nastala leta 1435 v Mantovi, lahko sklepamo, da je bila notranjost mariborske sinagoge podobna. Desno je vidna skrinja za Toro. Mož ob njej ima v rokah zvitek Tore. V sredini prostora je vidna bima ali pult za branje Tore. Vsi v prostoru so pokriti s talitom ali molitvenim ogrinjalom. Ženske v levem delu prostora niso z zaveso ločene od moških. Foto: Wikipedia/Vatikanska knjižnica
Notranjost sinagoge na sliki iz knjige Arba'ah turim. Čeprav je ilustracija nastala leta 1435 v Mantovi, lahko sklepamo, da je bila notranjost mariborske sinagoge podobna. Desno je vidna skrinja za Toro. Mož ob njej ima v rokah zvitek Tore. V sredini prostora je vidna bima ali pult za branje Tore. Vsi v prostoru so pokriti s talitom ali molitvenim ogrinjalom. Ženske v levem delu prostora niso z zaveso ločene od moških. Foto: Wikipedia/Vatikanska knjižnica

V Evropi ni prav veliko ohranjenih srednjeveških sinagog, še manj pa je takih, ki bi delovale bodisi še zmeraj kot središča judovske skupnosti bodisi kot muzeji, kar je mariborska sinagoga. Kaj vemo o srednjeveški zgodovini te zgradbe?
Kot sem že omenil, je mariborska sinagoga verjetno stala že okoli leta 1300 in se prvič omenja leta 1354. Listina s prvo omembo mariborske sinagoge je sicer zelo povedna, saj lahko iz nje razberemo več podatkov o takratnem Mariboru. Nastala je nedolgo po tem, ko je umrl grof Ulrik V. Pfannberški, zelo pomemben plemič, ki je bil med drugim tudi vzgojitelj sinov avstrijskega vojvode Albrehta II. Habsburškega. V Maribor je prišel odposlanec grofovih dedičev. Prosil je mariborskega mestnega sodnika Nikolaja Petzolda, mariborskega judovskega sodnika Viljema, sicer v letu 1341 mariborskega mestnega sodnika, in Paltrama, sicer v letih 1344, 1348 in 1353 mariborskega mestnega sodnika, takrat najuglednejšega meščana in posestnika dvora, ki je bil predhodnik današnjega dvorca Betnava, da gredo z njim v sinagogo. Tam je v njihovi navzočnosti šamaš vprašal zbrane Jude, ali je med njimi kdo, ki ima kakšno listino z neporavnanim dolgom pokojnega grofa Pfannberškega. Ker med njimi nihče ni imel takšne listine, je šamaš razglasil, da od zdaj naprej nobena listina o dolgu pokojnega grofa ni veljavna. Omemba šamaša nam potrjuje, da je bila mariborska judovska skupnost do takrat že povsem izoblikovana. Obenem je iz te listine razvidno, da srednjeveške sinagoge nikakor niso bile namenjene samo verskim namenom. Poenostavljeno bi lahko dejali, da je bila sinagoga sedež tako judovske "župnije" kot tudi judovske "občine". In kot zadnje – tako iz samega poteka dogodka kot tudi iz njegovega opisa v navedeni listini ni mogoče razbrati kakršnih koli zadržkov takratnih najuglednejših Mariborčanov do mariborskih Judov.

Srednjeveške sinagoge so bile sicer pogosto vsaj deloma vkopane in zato posledično kljub visokemu osrednjemu prostoru navzven manj opazne. To pravilo je bilo gotovo povezano z željo Judov, da sinagoge s svojo velikostjo ne bi vznemirjale kristjanov, po drugi strani pa je bil osrednji prostor ustrezno njegovi pomembnosti zanje velik.

Boris Hajdinjak

Posebnost mariborske sinagoge je kraj njene gradnje: postavljena je namreč na mestno obzidje. Vsaj po mojem védenju je to edini takšen primer v srednji Evropi. Kar je nenavadno pri tej izbiri kraja gradnje, je posledično mogočen videz, ki ga kaže sinagoga proti Dravi. Višina osrednjega obokanega prostora je namreč skoraj osem metrov, k temu pa je treba dodati še streho, ki ima danes višino več kot pet metrov. Mogočnost sinagoge pri pogledu s te strani dodatno poudarjajo še trije oporniki. Ti so bili postavljeni, kot je to običajno pri gotskih stavbah, za izpeljavo pritiska oboka. Povsem drugačen videz daje zgradba pri pogledu z nasprotne strani, torej od Židovske ulice. S te strani deluje zgradba skromneje, saj so tla osrednjega prostora skoraj štiri metre nižja od nivoja Židovske ulice. Srednjeveške sinagoge so bile sicer pogosto vsaj deloma vkopane in zato posledično kljub visokemu osrednjemu prostoru navzven manj opazne. To pravilo je bilo gotovo povezano z željo Judov, da sinagoge s svojo velikostjo ne bi vznemirjale kristjanov, po drugi strani pa je bil osrednji prostor ustrezno njegovi pomembnosti zanje velik. Vendar je pri drugih takšnih primerih sinagoga vkopana na vseh straneh, mariborska pa vsaj na eni strani ni.

"Poenostavljeno bi lahko dejali, da je bila sinagoga sedež tako judovske 'župnije' kot tudi judovske 'občine'," pravi Hajdinjak. Foto: Sinagoga Maribor

Kakšen je bil pomen srednjeveške mariborske judovske skupnosti, se kaže tudi v površini osrednjega prostora mariborske sinagoge, ki meri okoli 85 kvadratnih metrov. Površina osrednjega prostora že omenjene Stare nove sinagoge v Pragi je samo za tretjino večja, osrednji prostor v dunajski gezeri uničene sinagoge, katere arheološke ostanke lahko vidimo pod Judenplatzom v središču Dunaja, pa je bil večji za okoli 40 odstotkov. Vsaj v Iserlajnovem času so bili v mariborski sinagogi sedeži. Za plačilo so bili rezervirani za posamezne družine. Ker pa je bil Maribor mesto na zelo obiskanih poteh, so bili trije ali štirje sedeži rezervirani za Jude, ki so se na potovanjih ustavili tam.

Sprememba sinagoge v cerkev sicer ni mariborska posebnost, saj se je to zgodilo tudi s sinagogo na Ptuju po izgonu leta 1404 in s sinagogo v Ljubljani po izgonu leta 1515. V obeh primerih sta novi cerkvi imeli isti patrocinij kot v Mariboru, vendar sta bistveno manj vplivali na zavest o nekdanji navzočnosti Judov. Tisti, ki je povzročil razliko, je bil ustanovitelj cerkve v Mariboru.

Boris Hajdinjak

Kot je znano, so bili Judje iz Maribora pregnani leta 1497 z odlokom Maksimilijana I. Habsburškega. Ali se je v naslednjih stoletjih spomin na srednjeveške mariborske Jude v kakršni koli obliki ohranjal?
Da, in to predvsem zaradi zgradbe sinagoge, ki je leta 1501 postala cerkev vseh svetih. Sprememba sinagoge v cerkev sicer ni mariborska posebnost, saj se je to zgodilo tudi s sinagogo na Ptuju po izgonu leta 1404 in s sinagogo v Ljubljani po izgonu leta 1515. V obeh primerih sta novi cerkvi imeli isti patrocinij kot v Mariboru, vendar sta bistveno manj vplivali na zavest o nekdanji navzočnosti Judov. Tisti, ki je povzročil razliko, je bil ustanovitelj cerkve v Mariboru. To je bil Bernardin Drucker, sicer med letoma 1489 in 1491, 1497 in 1498 ter leta 1505 mariborski mestni sodnik. Drucker je bil verjetno najbogatejši Mariborčan v tem času, umrl pa je po letu 1507. Izgon Judov je izkoristil za nakup vsaj ene hiše v Židovski ulici. Judje so morali namreč, potem ko je 18. marca 1496 vladar Maksimilijan I. Habsburški, ki je vladal med letoma 1493 in 1519, razglasil izgon, v zelo kratkem času pred skrajnim datumom odhoda, določenim za 6. januar 1497, prodati svoje nepremičnine. Lahko si predstavljamo, da je bila cena hiše, ki jo je Drucker kupil 1. januarja 1497, torej samo pet dni pred odhodom zadnjih Judov, zanj zelo ugodna, za prodajalca Kajna in njegovo ženo Milko pa gotovo mnogo manj. Toda to ni bila edina posest, ki je postala Druckerjeva last zaradi izgona Judov. Njegova last je postala tudi mariborska sinagoga, ki je kot lastnina judovske skupnosti sicer najprej prešla v last vladarja Maksimilijana. Ta je sinagogo, verjetno zaradi denarnega dolga, predal Druckerju. Drucker in njegova žena Barbara sta novoustanovljeno cerkev in njenega kaplana podprla s solidnimi dohodki. Kaže, da zgradba zaradi nove namembnosti ni doživela velikih sprememb. Ali je k odločitvi zakoncev Drucker, da bosta ustanovila cerkveno ustanovo za ohranjanje spomina nanju, vplivalo to, da nista imela potomcev, ne vemo, je pa verjetno. Ta okoliščina pa je zagotovo kmalu po smrti zakoncev Drucker pripeljala nekdanjo sinagogo v last in skrb mesta. Zaradi nove cerkve se vsaj od leta 1515 ob njej ležeči del Židovske ulice imenuje Ulica vseh svetih. Del Židovske ulice na območju današnjega Glavnega trga je še vsaj do leta 1595 ohranil prvotno ime.

Dokaz zavesti o nekdanji judovski navzočnosti je tudi odnos do judovskega pokopališča. Iz listine iz leta 1544 namreč izvemo, da mora posestnik zemljišča ob judovskem pokopališču na območju današnje Strme ulice skrbeti za pokopališko ograjo. To najverjetneje ne pomeni zgolj tega, da Mariborčani do takrat še niso uničili judovskega pokopališča, temveč tudi, da so skrbeli za pokopališko ograjo. Oboje je bilo za potomce nekdanjih mariborskih Judov zelo pomembno. Za Jude so namreč pokopališča sveta mesta in morajo ostati nedotaknjena do večnosti. A ni ostalo tako, saj judovsko pokopališče ni več omenjeno v sicer zelo natančnem opisu mestnega ozemlja oziroma pomirja iz leta 1671. Tudi v mestu se je zgodila sprememba, saj se v 18. stoletju za celotno območje Židovske ulice uporablja samo še ime Ulica vseh svetih. Nemara največji udarec mariborski judovski dediščini pa je povzročila ukinitev cerkve vseh svetih leta 1785. Po njej je bila zgradba skoraj dve stoletji v lasti različnih lastnikov z zelo različnimi uporabami. Vsak novi lastnik je zgradbo sinagoge preurejal za svoje potrebe in tako dejansko uničeval njeno srednjeveško podobo.

Zlata Vokač Medic (1926–1995) je po Hajdinjakovih besedah najbolj zaslužna za današnjo visoko stopnjo zavedanja Mariborčanov o srednjeveški judovski preteklosti njihovega mesta. Marpurgi, eden izmed njenih romanov, velja za poklon Mariboru in tamkajšnji judovski skupnosti. Izšel je leta 1985, letos pa je doživel že četrti ponatis. Zlata Vokač Medic, sicer prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, je diplomirala iz svetovne književnosti in ruskega jezika s književnostjo, sledila sta še magisterij in doktorat s področja književnosti. Delovala je kot profesorica ruske književnosti, med drugim na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru. Foto: Založba Beletrina
Zlata Vokač Medic (1926–1995) je po Hajdinjakovih besedah najbolj zaslužna za današnjo visoko stopnjo zavedanja Mariborčanov o srednjeveški judovski preteklosti njihovega mesta. Marpurgi, eden izmed njenih romanov, velja za poklon Mariboru in tamkajšnji judovski skupnosti. Izšel je leta 1985, letos pa je doživel že četrti ponatis. Zlata Vokač Medic, sicer prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, je diplomirala iz svetovne književnosti in ruskega jezika s književnostjo, sledila sta še magisterij in doktorat s področja književnosti. Delovala je kot profesorica ruske književnosti, med drugim na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru. Foto: Založba Beletrina

A spomin je ostal in zato prvi mariborski zgodovinar Rudolf Gustav Puff, živeč med 1808 in 1865, v svoji knjigi o Mariboru iz leta 1847 na več mestih omenja srednjeveške mariborske Jude. Do zdaj je ostalo spregledano, da je avtor še vedno najtemeljitejše zgodovine Judov na Štajerskem v srednjem veku iz leta 1914 v Mariboru leta 1887 rojeni Jud Artur Rosenberg, ki je umrl 1969. Ne vemo, ali ga je k preučevanju te teme spodbudila judovska zgodovina rojstnega mesta, vsekakor pa je zelo zaslužen za njeno poznavanje. Menim, da so prav te ugotovitve vodile k temu, da je slovenska mestna oblast leta 1919 Ulico vseh svetih preimenovala v Židovsko ulico. V obdobju prve Jugoslavije je pravnik in ljubiteljski zgodovinar Vladimir Travner, živeč med 1886 in 1940, napisal prvi slovenski strokovni članek o srednjeveških mariborskih Judih. Glede na pomen Judov za naciste je povsem pričakovano, da je Židovska ulica leta 1941 znova postala Ulica vseh svetih. Po osvoboditvi je ulica dobila nazaj predvojno ime, ki ga ima še danes. Osebno sicer menim, da je za današnjo visoko stopnjo zavedanja Mariborčanov o srednjeveški judovski preteklosti njihovega mesta najzaslužnejša Zlata Vokač Medic z leta 1985 izdanim romanom Marpurgi. Zato bomo ob letošnjem četrtem ponatisu Marpurgov, za katerega je poskrbela Beletrina, in premieri istoimenske opere Nine Šenk in Igorja Pisona v SNG-ju Maribor v Sinagogi Maribor pripravili razstavo o avtorici in njenem delu.

Število Judov v Mariboru niti v času Avstro-Ogrske niti v času prve Jugoslavije ni bilo veliko. Še največ, okoli 100 Judov ali osmina vseh Judov na območju takratne Dravske banovine, jih je bilo tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Ne glede na majhen delež Judov v prebivalstvu predvojnega Maribora pa je bil pomemben njihov delež pri nastanku in razmahu mariborske tekstilne industrije.

Boris Hajdinjak

Judje se po letu 1869, ko jim je bila dovoljena vrnitev na Štajersko, znova naselili tudi v Mariboru. Kakšna je bila zgodovina te skupnosti do uničenja v holokavstu?
Če bi mi to vprašanje zastavili pred desetimi leti, vam ne bi znal povedati prav veliko. A k sreči danes vem o drugem obdobju judovske zgodovine Maribora toliko kot o srednjeveškem obdobju. Velika zahvala za to gre pričevalcem, ki so živeli v Mariboru pred drugo svetovno vojno: leta 1925 rojeni Margareti Stern, rojeni Hirsch, iz Londona, leta 1926 rojenemu Pavlu Lariču iz New Yorka in leta 1928 rojeni Lidiji Rosner iz Novare v Italiji. Ker je v tem intervjuju poudarek na srednjeveškem obdobju, bom samo nakazal zgodovino Judov v Mariboru pred in med holokavstom. Število Judov v Mariboru niti v času Avstro-Ogrske niti v času prve Jugoslavije ni bilo veliko. Še največ, okoli 100 Judov ali osmina vseh Judov na območju takratne Dravske banovine, jih je bilo tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Ne glede na majhen delež Judov v prebivalstvu predvojnega Maribora pa je bil pomemben njihov delež pri nastanku in razmahu mariborske tekstilne industrije. Tako sta bila leta 1922 ustanovitelja sploh prve mariborske tekstilne tovarne na Studencih Juda Eduard Doctor, živeč med 1857 in 1926, in njegov zet Ernest Zucker, ki pa je živel med 1880 in 1958. Prvo tekstilno tovarno v Melju je ustanovil Vilko Löbl, ki je živel med 1892 in 1966, sicer oče prej omenjenega Pavla Lariča.

Marko Rosner na fotografiji, posneti v Mariboru leta 1932. Foto: Lidija Rosner
Marko Rosner na fotografiji, posneti v Mariboru leta 1932. Foto: Lidija Rosner

Najpomembnejši predvojni mariborski Jud pa je nesporno bil Marko Rosner, živeč med 1888 in 1969, torej oče prej omenjene Lidije Rosner. Ni bil samo lastnik podjetij, ki so zaposlovala okoli tisoč delavcev, pač pa je podobno kot njegov sodobnik Josip Hutter, ki je živel med 1889 in 1963, poskrbel za socialne razmere svojih delavcev. Tako sta bila v Rosnerjevi tovarni tako vrtec za otroke zaposlenih kot tudi plavalni bazen za zaposlene in njihove družinske člane. Ker v prvi Jugoslaviji socialne razmere gotovo niso bile idealne, je leta 1938 ustanovil pokojninski sklad za svoje delavce in zanj prispeval začetni kapital. Istega leta je bil tudi prvi donator pravkar ustanovljene Akademije znanosti in umetnosti, današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše SAZU-ja. Zanimiv detajl iz njegovega življenja je tudi povabilo Davidu Herzogu, rabinu in univerzitetnemu profesorju iz Gradca, ki je živel med 1869 in 1946, da preuči srednjeveške judovske nagrobnike, shranjene v mariborskem muzeju.

Verjetno pa je bila najpomembnejša Rosnerjeva dejavnost pomoč judovskim beguncem pri nezakonitem prečkanju jugoslovanske meje. Tako zaradi delovanja Mariborčana Marka Rosnerja nekaj tisoč, morda tudi več deset tisoč ljudi ni umrlo v holokavstu. Sicer je v holokavstu umrlo najmanj 36 mariborskih Judov in verjetno še kdo od 19, usoda katerih ni znana. Večina preživelih se ni vrnila v Maribor. Med njimi je bil tudi Rosner, ki se mu je med vojno z družino uspelo prebiti v Palestino. Avgusta 1945 so ga nove oblasti sočasno s Huttrom na montiranem procesu obsodile na zaporno kazen in zaplembo premoženja. V nasprotju s Huttrom, ki je zaporno kazen odsedel, Rosner, ki mu je bilo sojeno v odsotnosti, seveda ni bil v zaporu. Še desetletje po koncu druge svetovne vojne je prosil za obnovo procesa. Ni prosil za vrnitev premoženja, je pa prosil, da mu v mestu, v katerem je preživel najlepši del svojega življenja, vrnejo dobro ime. Žal se to vse do danes v tem mestu ni zgodilo. Njegov nagrobnik v Hajfi pa jasno kaže, da je sam temu mestu ostal zvest ne samo do smrti, temveč tudi po njej.

Grob Marka Rosnerja v Hajfi. Foto: Boris Hajdinjak
Grob Marka Rosnerja v Hajfi. Foto: Boris Hajdinjak