Nina Kavzar se opisuje kot
Nina Kavzar se opisuje kot "vnukinja steklarja in rudarja. Delovodja in koordinatorka ekipe Kamerat." Foto: Festival Kamerat

Festival se je zaključil v kompresorski postaji, na kateri je nastopila Rudarska godba Hrastnik in bila predvajana projekcija filma Oče režiserja Srdana Golubovića. Kompresorska postaja je le ena izmed festivalskih lokacij, ki na novo oživljajo industrijsko preteklost Hrastnika. V kinodvorano so prelevili še rudniški rov in nekdanjo rudarsko kopalnico oziroma "vašhavo". Slednjo letos zadnjič, s posebno projekcijo filma Vašhava.

Kamerat: filmski festival, ki opominja na vez med delavstvom in kulturo

Nov festival je poskušal med drugim v ospredje prenesti sporočilo, da kultura in delavstvo nista ločeni področji, temveč med njima poteka sinergija, saj so ne nazadnje tudi ustvarjalci kulture delavci. Osrednja ideja festivala pa je združiti delavstvo in kulturo v poklon zasavskemu uporništvu ter preizprašati položaj delavstva in kulture pred izzivi današnjega časa.

V okviru festivala, ki se je odvijal med 1. in 3. julijem, se je predstavilo štirinajst filmov domače in tuje produkcije z delavsko tematiko. "Hrastnik je tudi mesto žive kulture, ne le težke industrije," poudarja Nina Kavzar.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako in kdaj je nastala ideja, da zaženete festival, ki se prek umetnosti loteva vprašanj delavskih pravic, zgodovine proletariata ter uporništva na prostoru Zasavja in širše?
Že lani smo nameravali začeti s festivalom, a je tik pred prvim dogodkom prišlo do izbruha epidemije. Polovico programa smo že imeli pripravljenega, sestanki z ekipo so bili v polnem teku. Nismo želeli nadaljevati na silo ali iskati zasilnih spletnih rešitev, ker v prvem valu nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Rekli smo si, da prestavimo za eno leto.

Idejo je dal župan Hrastnika, Marko Funkl. Mene so povabili, ker že dolgo delam v kulturi, sem vodja tukajšnjega Mladinskega centra. Bila sem več kot počaščena, da so me povabili k vodenju, čeprav sama sebe ne imenujem vodja, temveč delovodja in koordinatorka. Takoj ko se kdo pripelje v naše tri doline, opazi, da se najprej vozi skozi industrijski del, šele nato se začne center. Obkrožajo nas industrijski objekti in tudi industrijska preteklost.

Vnovič so oživeli rudniški rov, rudarsko kopalnico (vašhavo) in kompresorsko postajo, ki so jih desetletja zasedali zasavski delavci. Foto: Festival Kamerat
Vnovič so oživeli rudniški rov, rudarsko kopalnico (vašhavo) in kompresorsko postajo, ki so jih desetletja zasedali zasavski delavci. Foto: Festival Kamerat

Ravno ti objekti so nosilen del festivala. Na kakšne načine ste jih vključili, da so postali scenografski in tudi filmski element festivala?
Ko se je rudnik zaprl, je ostalo veliko neizkoriščenih objektov. Mesto se je z zaprtjem rudnika močno spremenilo, velika je bila brezposelnost. Odločili smo se, da jih na novo obudimo s kulturo.

Ko smo raziskovali, se je izkazalo, da delavskih festivalov ni v naši okolici. Zdelo se nam je, da nekaj, kar imamo, lahko predstavimo prek filma. Hrastnik je bil, kot se morda zdi, industrijsko mesto, umazan in nasičen, a ti ni res – ponudimo lahko bogato industrijsko dediščino, je zeleno mesto, želimo si, da bi ljudje prišli od drugod in spoznali Hrastnik na drugačen način. Hrastnik je tudi mesto žive kulture, ne le težke industrije.

K zgodovini se obračate tudi s terminom festivala. Ni naključje, da se festival odvija v začetku julija.
3. julija praznujejo rudarji svoj praznik in v Hrastniku iz istega razloga praznujemo občinski praznik, saj so na ta datum leta 1934 začeli s stavko v rudniku. Solidarno so se jim pridružili tudi vsi delavci iz drugih panog, to so bili denimo steklarji, obenem pa še delavci iz drugih mest. Skupaj so si s petdnevno gladovno stavko izborili dostojne razmere za delo.

Kako ste oblikovali filmski program, ki je nastajal mednarodno?
Oblikovala sta ga Simon Tanšek, ki je Hrastničan, deluje pa kot direktor fotografije in profesor na AGRFT-ju, ter Maja Bogojević, ki je filmska kritičarka in profesorica filma iz Črne gore. Za prvo edicijo smo pripravili program filmov, a se odločili, da še ne bo tekmovalne sekcije. Zvrstilo se je 14 filmov domače in tuje produkcije z delavsko tematiko.

"Festival je posvečen našim dedom in očetom, ki so delali v rudniku." Foto: Festival Kamerat

Ko se ustvarjalci festivala na spletu predstavljate kot ekipa, se vsak od vas opisuje skozi lastno zgodovino, prepleteno z delavskimi izhodišči in prek tega pojasni, zakaj mu je intimno blizu zgodovina delavstva. Kaj vse spada pod to?
Nismo želeli suhoparnega zapisa, kaj je kdo po izobrazbi. Večina ekipe je iz Hrastnika in smo delavski festival, zato nam je bilo pomembno poiskati korenine in se povezati preko tega opisa z našimi predniki. Konec koncev je festival posvečen našim dedom in očetom, ki so delali v rudniku.

Kaj ste želeli prek filmskega programa sporočiti s prvim festivalom, katere teme so vas zanimale, kaj je bilo v ospredju? Izbrali ste filme iz različnih obdobij in žanrov, od jugoslovanskega črnega vala do sodobnih plesnih filmov.
Program smo razdelili na štiri sklope, v fokus smo postavili Veliko Britanijo in Kena Loacha, najbolj znanega predstavnika delavskega realizma. V ospredju filmskega programa v uvodnem letu sta bila filma Jaz, Daniel Blake in Medtem ko vas ni bilo. Potem imamo celovečerne filme, retrospektivo in dokumentarne filme. Rdeča nit festivala je iskanje vseh načinov, na katere se kultura in delavstvo povezujeta. Posebnost Kamerata je v tem, da bodo filmi predvajani na lokacijah, ki pritičejo delavski tematiki, imamo ekskluzivne lokacije v starih industrijskih objektih.

Kako ste umeščali filmske projekcije v zapletena okolja, kot so zaprt rudnik, jama, vašhava, kompresorska postaja?
Imamo veliko srečo in zahvala gre rudniku Hrastnik, kjer so nam pustili projekcije v rudniku. Na roko so nam šli s šinami za dizelsko lokomotivo, ki so nam jih porezali, da smo lahko namestili platno. Kompresorsko postajo in rudniški hrib je pred kratkim od rudnika odkupila občina, ker imamo župana, ki zelo podpira kulturo. Srečo smo imeli, da smo lahko projekcije postavili v te objekte. Vašhava je zdaj v zasebni lasti – imeli smo privilegij, ker je zadnje leto, ko smo lahko tam predvajali film. Izkoristili smo njegovo prvotno obliko, preden se spremeni. Vesela sem, da smo lahko izvedli to slovo z zadnjo tamkajšnjo projekcijo. Bila je brezplačna, namenili pa smo jo občanom, da še zadnjič vidijo to obliko vašhave, preden se spremeni v trgovski center ali kaj podobnega.

Temelj postavitve razstave Struna je počila – Uporništvo v Zasavju je ideja, da sta največja duhovna zapuščina prednikov lokalnega prebivalstva tovarištvo in solidarnost. Foto: Nadina Štefančič
Temelj postavitve razstave Struna je počila – Uporništvo v Zasavju je ideja, da sta največja duhovna zapuščina prednikov lokalnega prebivalstva tovarištvo in solidarnost. Foto: Nadina Štefančič

Del programa je bila razstava Struna je počila – Uporništvo v Zasavju, ki dokumentira politično zgodovino Hrastnika. Na kakšen način v Hrastniku danes odmeva boj za delavske pravice? Kaj se ohranja po toliko generacijah upora in v kakšnem smislu je tudi festival del tega?
Razstavo je pripravil Zasavski muzej Trbovlje, da bi ponazorili uporniški duh v naši kotlini, prinaša pregled organiziranega revolta za ohranitev ekonomskih pravic in človeškega dostojanstva. Postavili smo jo v galerijo Mašinhaus, ki je v nekdanji strojnici Rudnika Trbovlje–Hrastnik. To je prav tako nekdanji rudniški objekt.

Ravno zdaj, v času epidemije, je januarja približno 200 Zasavcev na stopnicah pri Delavskem domu v Trbovljah pripravilo protest zaradi napovedanega ponovnega zapiranja šol. Mislim, da je pri naš še vedno močna predvsem delavska solidarnost. Zdi se mi, da imamo v tem prostoru skupno nekakšno zasavsko trmo in delavsko zavest. Kot da je mogoče videti prihodnost tudi v najtežjih časih.

Je bil festival kulturni projekt, v katerega se je dejavno vključevalo lokalno prebivalstvo? Tako pri organizaciji kot pri obisku?
Glavni organizatorji so Občina Hrastnik, KRC Hrastnik in ljubljanska ekipa iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Slednji so pripravili spremljevalni program, to so bile vse okrogle mize. Večina preostale ekipe pa je iz Hrastnika. Težko je bilo ustvarjati festival preko virtualnih sestankov. Ko smo se zadnji mesec lahko dobivali v živo, smo se srečevali po festivalskih objektih, da bi začutili dogajanje, tedaj je vse postalo lažje.

Sicer pa sem zelo pozitivno presenečena nad vsem, posebno glede na to, da je šele prva edicija festivala. Najbolj je obiskovalce zanimal rov. Starejši knapi, ki so sem včasih hodili v službo, so prišli v rudnik pogledat, kako smo izkoristili njihov nekdanji delovni prostor. Eden od upokojenih rudarjev nam je ogromno pomagal s predstavitvijo svojega življenja. Na otvoritvi smo imeli steklarsko godbo, vključilo se je Društvo kmečkih žena. Mi smo zadovoljni z obiskom, lokalno prebivalstvo pa je zadovoljno, da se je začelo po kulturnem zatišju nekaj dogajati. Občutimo veliko podpore občanov in veselja ob tem, da smo oživeli mesto in zapuščene objekte. Kamerat je festival lokalcev za lokalce in širše, in to je festival delavcev za delavce.

Prvi festival delavskega filma Kamerat v Hrastniku
Festival delavskega filma KAMERAT