Kako je živeti, delati in se izražati v državi, ki temelji na zanikanju tvoje identitete? Sogovornika Saleh Saadi in Samar Kupti sta v pogovoru predstavila realnost, ki je vsiljena Palestincem v Izraelu. Pri tem se izogibata uporabi tega imena, ki je po besedah Saadija "kolonialna beseda, ki jo ljudje uporabljajo za označevanje tega območja", torej 78 odstotkov Palestine, na katerih je leta 1948 nastal Izrael. Ko govorita o "okupirani Palestini", tako ne mislita samo na Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Gazo, temveč celotno ozemlje historične Palestine med reko Jordan in Sredozemskim morjem.

Avtorja opozarjata na inherentno neenakopravnost, rasizem v različnih manifestacijah, zanikanje etnične identitete, celo dehumanizacijo, ki so jim v Izraelu izpostavljeni Palestinci, s čimer se v določeni meri ukvarjata tudi v svojih filmih. Judovski in palestinski državljani Izraela ne sobivajo, ampak gre za dve popolnoma ločeni kategoriji ljudi, pojasnjujeta. To se odraža tako v pravnem in političnem položaju Palestincev kot v vsakodnevnem odnosu večinske populacije do njih.

Saadi in Kupti sta prejšnji teden obiskala Ljubljano, kjer sta gostovala na dvodnevnem dogodku Palestina na filmu v organizaciji Gibanja za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta. V Kinoteki sta bila predstavljena Saadijev filma Borekas (2020), ki obravnava odnos med gejevskim sinom, ki živi v Nemčiji, in njegovim očetom, ter Psst Samar Kupti (2021), ki prikazuje pritiske, s katerimi se spoprijema mlada neporočena Palestinka v Izraelu, ki želi izvedeti, ali je noseča.

Oba vajina filma obravnavata precej splošne družbene teme, pritiske, ki jih ustvarja bolj tradicionalna družba, odnosi med starejšo in mlajšo generacijo, odnosi med starši in njihovimi otroki, ter širše, potrebo po sprejetosti in osvobajajoč učinek tega, da si lahko odkrit glede sebe in afirmativen glede svojega položaja. Obenem pa se skozi oba filma v ozadju vleče politična tema, specifično položaj Palestincev v Izraelu. Je bilo to namerno in ali je težko vključiti ta vidik v zgodbo, ki se primarno ukvarja z drugimi vprašanji?
Saleh: (me popravi) Palestinci v okupirani Palestini (ne v Izraelu, op. a.). Vedno pravim, da ko narediš nekaj majhnega in čim bolj specifičnega in osebnega, je rezultat običajno veliko večji, in ljudje se lahko z zgodbo veliko bolj poistovetijo. Veliko ljudje po vsem svetu resnično razume te intimne, vsakodnevne situacije in intimno dinamiko, ki sva jo v svojih filmih oba izrazila. Vsakdo si zasluži dolgočasno življenje in na neki način me veseli, da smo na stopnji, ko imamo lahko različne predstave in perspektive, ki jih izražamo kot Palestinci. Okupacija je pri tem zelo prisotna. Na koncu koncev je že naš obstoj političen, in to, da Palestinci obstajamo in živimo v okupirani Palestini, je oblika odpora. Že samo obstajanje je oblika odpora. Zato boste v vsem, kar opisujemo o vsakodnevnem življenju, zaznali politični sloj, ki ga je težko spregledati.

Samo za razjasnitev, ko govorite o "okupirani Palestini", naj kaj točno mislite?
Saleh: To je izraz, ki ga uporabljam namesto kolonialne besede, ki jo ljudje uporabljajo za označevanje tega območja. Okupacija in etnično čiščenje sta se začela leta 1948 in se še nadaljujeta. Okupacija se ni začela leta 1967.

Samar: Vse, kar naredimo, je politično. Kot je dejal Saleh, naš sam obstoj je političen. Skoraj nemogoče je odvzeti politiko iz našega življenja. Mislim, da se to odraža tudi v religioznosti. Nekateri ljudje so se približali religiji tudi kot odziv na občutek pomanjkanja vsakršnega nadzora nad svojim življenjem. Ne vemo niti, ali bomo jutri še živi, ne veš, ali je tvoja družina varna. Zato iščemo stvari, ki bi se jih oklenili, te stvari pa so družinski stiki, ki jih še krepimo in skušamo zaščititi, utrjujemo svoje običaje in tradicije, tudi verske, torej stvari, glede katerih imamo občutek, da so vsaj delno pod našim nadzorom. Vsak vidik je tesno povezan s politiko. Če pišem zgodbo o ženski, pišem zgodbo tudi o Palestinki, ki živi v okupirani deželi, in je zato drugačna od drugih žensk po svetu, čeprav je tema sama univerzalna in se ženske povsod spoprijemajo s patriarhalnim zatiranjem.

Torej ste prisiljeni v to, da vedno pišete večslojne zgodbe.
Samar: Ne gre za to, da smo prisiljeni, ampak je to nekaj, kar je vgrajeno v nas. Prizor z zdravnikom, ki sem ga napisala, vsebuje notranjo kritiko moje družbe, ki izhaja iz moje ljubezni do nje, želje po razumevanju in sočutja do starejše generacije. Rada pa bi, da tudi starejši razumejo, da je moja generacija drugačna, ne zato, ker ne bi spoštovali običajev in tradicije, ampak smo preprosto drugačni, imamo dostop do spleta, odprti smo za svet. A drugačnost ne pomeni, da ne spoštujemo korenin, želimo pa obravnavati vprašanja, ki jih prej nismo mogli, saj smo bili neprestano osredinjeni na preživetje. Še vedno smo, a radi bi živeli svoje življenje kot običajni ljudje, ne samo kot Palestinci pod okupacijo.

Ravno zato, ker morate živeti v realnosti, takšni, kakršna je, je dovolj, da v svojih filmih le namigneta na odnos med Palestinci in judovskimi Izraelci. V filmu Borekas, recimo, se sin pritožuje nad dodatnimi pregledi in zamudami na letališču, oče omeni, da če bo šel sin s taksijem, bo na ta račun verjetno zaslužil Izraelec, v filmu Psst pa je za obe prijateljici v lekarni že ime farmacevtke pomembno, ime samo jima nekaj pove o tem človeku, izraelska tajnica ginekologa ima rasistične izjave o Palestincih. Kako določujoča je torej etnična identiteta za življenje v Izraelu?
Saleh: Obstaja zelo očitna delitev med nami. Izraelci radi trdijo, da je Izrael demokratična država, a sploh ni, saj je demokratična samo za določene državljane, judovske. Ta delitev med ljudmi je bila že vključena, ko so zasedli palestinsko ozemlje in začeli oblikovati to, recimo temu, državo. Nikoli nismo bili enaki. Odraščamo popolnoma ločeno. Hodimo v ločene šole. Izhajam iz vasi blizu Hajfe, večino časa pa sem tam študiral, in za Hajfo ljudi radi rečejo, da je mesto sobivanja (v smehu), v resnici pa oni živijo tam zgoraj, Palestinci pa tam spodaj. Nihče se ne meša, do stikov med nami prihaja res zelo redko. Osebno sem prvič zares komuniciral z njimi (judovskimi Izraelci, op. a.) šele, ko sem prišel na univerzo, saj nimamo svoje univerze, študij v tujini pa je težko dosegljiv. Zato je v tem, da si Palestinec na tem ozemlju, vedno neki poseben pomen. Oni nas vidijo na določen način, in mi tudi njih. In dokler bomo živeli ob svojih zatiralcih, ne bomo zares živeli skupaj. Oni so okoli nas, in čeprav imamo tudi stike, vedno obstaja to vprašanje, ki se ga vsi zavedamo, a o njem ne govorimo.

Samar: Nikoli nismo enakopravni, ne po zakonih ne v očeh Izraelcev. Midva s Salehom sva zanje zelo eksotična, saj imava ideje in načela, zaradi svojega razmišljanja sva upornika, zato veljava kot posebna, kot izjemi. Ko sem bila v Tel Avivu in sem začutila to pokroviteljstvo, sem vedno rekla, da nisem niti malo posebna, da so v Nazaretu vse ženske take kot jaz. Ni bilo tako, da sem bila pri starših doma zakrita, nato pa so se mi odprle oči, ko sem prišla v Tel Aviv. Ne, moji prijatelji so videti enako, govorijo enako, imajo enaka načela. V mojem filmu je to pokroviteljstvo vidno v prizoru z zdravnikom in sama sem imela takšno izkušnjo. Sklepal je, da sem prišla k njemu na skrivaj, da jemljem kontracepcijske tablete na skrivaj, njegove izjave so bile seksistične in rasistične, in mislim, da se tega sploh ni zavedal. Na neki način bi radi ohranili ta status quo, da smo prikazani kot primitivni, konservativni in podobno. Mi pa ne hodimo okoli in vpijemo: "Vidite, med nami so tudi feministike in geji", ampak le govorimo o svojih intimnih življenjih, in skozi to se vidijo vsi ti sloji. Že to, da tukaj toliko govorimo o Palestini, pove, koliko je politika del naših življenj, sicer bi se lahko pogovarjali le o umetnosti.

Saleh: Rad bi samo dodal, da je zelo očitna dinamika moči med nami. En primer tega je to, da smo se mi kot Palestinci v okupirani Palestini že kot otroci prisiljeni naučiti hebrejsko. Zaradi birokratskih opravil, opravkov v banki ali drugih vsakodnevnih dejavnosti moramo znati hebrejsko, njim pa se ni treba naučiti arabsko, še pomembneje, ne želijo se naučiti. Arabščino vidijo kot strašljiv, umazan, primitiven jezik. Mi se torej moramo učiti o vas, moramo vas spoznavati, moramo razumeti vaš jezik, vi pa nas držite v teh predalih in v okviru stereotipov. Nikoli nas nočejo videti kot enakopravne, ne želijo se niti potruditi v tej smeri. Zelo redko spoznaš Izraelca, ki se načrtno uči arabsko in se nas trudi videti kot ljudi. Ne želijo nas videti kot ljudi.

Ravno, ko govorimo o predsodkih in prepadu med generacijami: v filmu Borekas je oče starejši voznik taksija, palestinski pripadnik delavskega razreda v Izraelu, in film ga prikaže kot nekoga, ki podpira svojega gejevskega sina. Takoj ko začneta imeti smiseln, vsebinski pogovor, ne okleva pri sprejetju sinove spolne usmeritve. Je to pedagoški trenutek filma, namenjen palestinski skupnosti v Izraelu? Obenem se zdi kot antiteza izraelskemu uradnemu narativu o Izraelu kot odprti, strpni, do LGBT prijazni državi, polni nazadnjaških homofobnih Arabcev?
Saleh: Dobro vprašanje. A sploh nisem razmišljal s tega vidika. Nimam rad pridiganja, ne pišem z namenom, da bi koga česa učil. Pišem o svojih osebnih izkušnjah. Borekas sem napisal, navdihnjen s svojim življenjem, nisem, vsaj zavestno ne, nameraval na določen način prikazati Palestincev v okupirani Palestini. A ljudje nas radi držijo v teh predalih, mislijo, da smo homofobni, da istospolne usmerjenosti ne razumemo in je nočemo sprejeti. To pa je narobe. Ljudje so različni, imajo različne poglede in seveda obstaja medgeneracijski prepad, a radi bi pokazali, da moramo starejše tudi pohvaliti. Pogosto pričakujemo, da oni sprejmejo nas, včasih pa bi morali tudi mi skušati razumeti in sprejeti njih.

Oba pri svojem delu izhajata iz zelo osebnega prostora, toda od tujega občinstva verjetno obstaja neko inherentno pričakovanje od palestinskih režiserjev in umetnikov na splošno, da vaše delo preprosto mora obravnavati to perečo politično realnost, da mora biti politično angažirano. Imate takšno izkušnjo, in če jo, kako omejujoče, kako nadležno je to pričakovanje?
Samar: Vedno obstajajo pričakovanja, a jaz se jih želim pri delu osvoboditi. Mene ne motijo, zdi se mi naravno, da ljudje imajo pričakovanja. Razumem tudi, zakaj ljudje snemajo politične filme o Palestini. Zelo cenim te ljudi, ker so ti filmi pomembni. Svet mora videti različne vidike Palestine, ne samo Palestincev, ki mečejo kamne, kar ni odraz tega, kar se res dogaja, je le podoba, ki jo Zahod želi videti. Jaz bom še naprej počela to, kar počnem. Mislim, da se večja slika ustvari z manjšimi zgodbami. Najmanjše, najintimnejše zgodbe predstavijo širšo realnost.

Saleh: Ljudje se zelo različno izražamo. Vsak ima svoj način. Midva pa se najbolje izražava s svojo umetnostjo. Ko sva pisala zgodbi za filma, je bil to odraz nečesa globokega in notranjega. Nisem se preveč obremenjeval s pričakovanji zunanjega sveta. Ko sem pisal oba svoja filma, Borekas, in drugega, Alam, nisem pričakoval, da bi ju razen Palestincev še kdo razumel. Ko sem prikazal specifičen odnos med palestinskim očetom in njegovim sinom, sem mislil, da bi ga lahko res razumeli in se z njim poistovetili le Palestinci. Ko pa so film prikazovali na mednarodnih festivalih, so mi ljudje govorili: "To je natanko tako, kot je bilo z menoj in mojim očetom", in to me je presenetilo. Nisem pričakoval, da lahko ljudje drugje razumejo to dinamiko.

Kako je biti palestinski režiser ali igralec v Izraelu, mislim z vidika filmske industrije? Vemo, kako je recimo Hollywood desetletja prikazoval Arabce in jih uporabljal za zapolnitev določenih vlog v korist dominantnim političnim narativom. Kakšne pa so razmere v Izraelu, kjer je petina prebivalcev Palestincev, celo polovica, če upoštevamo še zasedena ozemlja?
Samar: Tako, kot ste dejali za Zahod in Hollywood. Predstavljajo nas v zelo določenih kategorijah, kot "drugo stran", kot sovražnika, teroriste, primitivce, tiste, ki ubijajo svoje ženske in geje, ali pa kot eksotične ljubimce. Tisočkrat so mi ponujali vlogo v predstavi, filmu ali seriji o "Romeu in Juliji", neustavljivi ljubezni med Izraelcem in Palestinko, kar seveda zavračam. Tudi, ko nas želijo humanizirati, nas vedno predstavijo kot drugačne, eksotične, ali pa so presenečeni: "O, glej, lahko so takšni kot mi". Tako sem zavrnila veliko ponudb, ki bi bile lahko zame z umetniškega vidika zelo zanimive, koristile bi moji karieri, a so bile zelo stereotipne. Če imaš kot Palestinec v okupirani Palestini načela, je skoraj nemogoče delati, zato skušaš loviti ravnotežje. Včasih se pogovorim z režiserjem, in kakšno stvar spremenimo, včasih se niti ne zavedajo, kako stereotipno razmišljajo. Ob tem mi nismo nikoli glavni igralci in zgodba ni nikoli predstavljena z našega vidika, vedno gre za to, kako nas oni vidijo.

Saleh: Nimam veliko dodati, rekel bi samo, da je zelo težko delati z ljudmi, ki ne razumejo, kdo in kaj si, ki ne razumejo, kako gledaš na življenje. Nekaj manjka v njihovem razumevanju tega, kaj pomeni biti Palestinec v okupirani Palestini. Slika, ki jo imajo o nas, je motna in zelo težko je vsakič poskušati razlagati, kdo si. Pogosto od nas pričakujejo vsebino, ki se sklada z zahodnim narativom, in zelo sem vesel, da se prebijam ven iz tega. Ko pripravljamo projekt, ni treba, da razmišljamo, kako mora biti vsebina dostopna in razumljiva zahodnemu občinstvu.

Kako pa je s podporo države? Ali vas izraelski filmski sklad ali ministrstvo za kulturo financirata?
Samar: Imamo sicer možnost dobiti sredstva, a to pomeni, da bo vaš film izraelski, ne palestinski, moraš podpisati ustrezno pogodbo, ne smeš kritizirati izraelske vojske ali Izraela. Če torej vzameš sredstva, se odrečeš identiteti svojega filma in svoji identiteti. Gre za našo dušo, in oni bi radi določali, kam spada tvoja zgodba. Cenzurirajo tudi vsebino. Ne moreš v imenu Izraela recimo govoriti o okupaciji. Na nek način bi sicer radi, da snemamo filme. Če bi se s Salehom prijavila za sredstva, bi jih takoj dobila, saj bi naju radi izkoristili za prikaz Izraela kot demokratične države, ki podpira Palestince. To je moralna, čustvena plat. Po drugi strani pa plačujemo davke. Naši davki so namenjeni za vojsko in nove naselbine, moramo pa jih plačevati. Nekateri ljudje zato pravijo, da jim sredstva pripadajo, saj plačujejo te davke. Glede na to, kako težko je povsod po svetu dobiti sredstva za film, jih razumem in ne obsojam. A potem moraš živeti s tem, da je tvoj film izraelski, in če dobiš kakšno nagrado, je to nagrada za Izrael, in postaneš del te igre. Situacija ni čisto črno-bela, a je zelo frustrirajoča.

Zdi se, da se vse vedno vrne na vprašanje identitete, ki določa vsak korak vašega dela in življenja.
Samar: Tako je, pri čemer oni izpodbijajo našo identiteto. Ne moreš brez posledic reči, da si Palestinec. Lahko rečeš, da si Arabec, čeprav je tudi to nekakšna žaljivka.

Saleh: Ne želijo priznati naše identitete, ves čas trdijo, da ne obstaja. Glede sredstev pa bi dejal, da se vsi ves čas učimo, in na koncu se odločiš, ali jih vzameš ali ne. Kot je rekla Samar, radi bi dali sredstva Palestincem, zato da izboljšajo svojo podobo in se pretvarjajo, da so stvari normalne in da ni z njimi nič narobe, namesto da bi priznali, da gre za kolonialni režim, ki je okupiral zemljo avtohtonih prebivalcev. Govorijo si: "Mi smo ok, Palestinci niso, oni so tisti, ki napadajo nas, ne obratno." Zame je zelo težko sprejeti izraelska sredstva. Ne želim namreč, da izbrišejo mojo identiteto, ne želim normalizirati teh razmer, v katerih živimo. Upam, da bomo dobili svoj lastni sklad.

Bi bilo za vas popolnoma nesprejemljivo, da se vas v tujini predstavi kot izraelskega avtorja?
Saleh: Da. To je edini odgovor, nimam kaj dodati (smeh). Ne pustim, da me označujejo za Izraelca.

V pogovoru v Kinoteki sta dejala, da sta bila oba deležna rasizma med študijem, a ne tega običajnega, agresivnega, vulgarnega, ampak drugačnega. Lahko povesta kaj več?
Saleh: Obe vrsti sta bili (smeh). Rasizem je obstajal v vseh oblikah. V svojem letniku sem bil edini Palestinec, in drugi študenti so me dojemali kot "eksotičnega" in "avtentičnega". Všeč jim je bilo, da je bil med njimi tudi Arabec, oni namreč ne rečejo Palestinec, gre za rasizem, ki se manifestira kot pretirano navdušenje nad nekom, ki ga imajo za drugačnega. Večina jih je videla Palestinca le kot tarčo, ko so bili v vojski, še nikoli niso imeli niti enega pogovora s kakšnim, zdaj pa so nenadoma sedeli poleg enega. Na fakulteti sem se pogosto počutil, kot da sem v živalskem vrtu, kot da sem neko zelo zanimivo bitje, ki so ga opazovali. Vedno so me porivali v kvirovske (queer) zgodbe, ker to je zanje nekaj najbolj divjega, češ "o, Palestinci so lahko tudi kvir in tudi Palestinci lahko pišejo kvirovske zgodbe". To pa je bilo zelo utrujajoče. Včasih opisujem zelo določene, vsakdanje, dolgočasne situacije, profesorji pa so me spraševali, zakaj glavni lik ni očitno kvir, in moral sem pojasnjevati, da pač to ni del zgodbe.

Samar: Jaz sem imela zelo podobne izkušnje. Kot ženska naj bi ves čas govorila le o ženskih vprašanjih. Vedno me je sicer zanimal ženski boj, brala sem o feminizmu, vem, kaj se dogaja po svetu, zato sem jih vedno spraševala, ali mislijo, da je arabska družba res bolj konservativna od drugih držav. In ja, utrujajoče je, ko moraš vedno nekaj dokazovati in pojasnjevati ter biti v defenzivnem položaju. A rasizem se pojavlja v vseh oblikah, od tega, da so dobesedno pljuvali na ulici, ker sem govorila arabsko, da so ljudje prestrašeno obračali glave, ko so slišali eno samo arabsko besedo, do konceptov filmov.

Saleh: Tudi name je nekdo v Tel Avivu pljunil.

Kakšne pa so razlike v odzivih judovskih Izraelcev in Palestincev na vajine filme? Ko se v filmu Borekas sin pritožuje nad dodatnimi pregledi in zamudami na letališču, ali izraelsko občinstvo razume, kaj s tem misli?
Saleh: Hm, zelo dobro vprašanje. Nisem prepričan, ali razumejo, saj je to zelo posebna izkušnja, ki je oni nimajo. Iskreno pa moram reči, da ne vem, saj filma niso dovolj predstavljali izraelskemu občinstvu, da bi lahko primerjal odziva. Na drugi strani pa Palestinci takšne male stvari takoj razumejo, nič mi ni treba razlagati.

V Izraelu so v zadnjih mesecih potekali množični protesti proti načrtovani reformi pravosodja, ki se jih je udeležilo sto tisoče ljudi, ki so izražali zaskrbljenost glede demokracije v Izraelu. Kako sta videla te proteste in skrbi protestnikov? Sta se protestov udeleževala? Ste se Palestinci v Izraelu počutili vključene v protestno gibanje?
Samar: Nikoli nismo vključeni.

Saleh: Nisem se udeležil protestov. To se nas ne tiče. Tudi če zamenjajo svoje voditelje, ostaja isti kolonialni režim. Mislim, da en stavek, ki sem ga zasledil, dobro povzame vse skupaj: "selektivna demokracija ni demokracija". Oni sicer radi govorijo o demokraciji, a gre za demokracijo samo zanje. S temi protesti nočejo zares končati okupacije (izraz se nanaša na celotno ozemlje historične Palestine, vključno z današnjim Izraelom, op. a.) ...

Samar: … skušajo le ohraniti status quo, a mi ne veljamo za del tega. Ne samo to, mi smo vedno tisti, ki plačamo ceno. Zdaj so vsi ogorčeni in jezni, nenadoma razumejo, kako je čutiti, da ni pošteno, kar se dogaja. Veliko te energije zdaj sproščajo na Zahodnem bregu, kjer napadajo Dženin, Ramalo, Nablus. Kdo so torej žrtve? Palestinci. Ne gre torej samo za to, da nismo vključeni, ampak smo mi vedno tisti, ki plačamo ceno. Ko so na ulicah in protestirajo, so tako ponosni nase. Seveda imajo pravico protestirati, vsi se hočemo boriti za svoj dom, a borijo se za demokracijo, ki ni nikoli obstajala. Svoj boj za pravice in dostojanstvo dojemajo kot odpor, ko pa se Palestinci uprejo v obrambo svojih domov, je pa to terorizem. Ves čas govorijo, da so Palestinci nasilni, tako nas vidijo tudi na Zahodu, zažigajo stvari, mečejo kamne in podobno, kot da tanki niso nasilni.

Saleh: Mimogrede, zdaj oponašajo naš način protestiranja (smeh).

Samar: Ko se boriš za svoje otroke, postaneš borec. In zdaj jim je popolnoma sprejemljivo to, kar počnejo na ulicah, medtem ko nam te pravice ne priznajo. To je popolnoma dvolično. Kje so bili vsi ti protestniki, ki pravijo, da nasprotujejo okupaciji in izraelskim politikam do Palestincev, zakaj niso bili na ulicah tako kot zdaj? Ker se ji to ni dotikalo, želeli so status quo. Mislili so tudi, da jim okupacija zagotavlja varnost. Zdaj pa ugotavljajo, da jih ogroža njihov lastni režim, saj ne moreš biti svoboden, dokler okupiraš drugo ljudstvo.

Pa vendarle, ali mislita, da ti protesti imajo potencial, da sprožijo razpravo o teh vprašanjih?
Samar: Zdaj? Nikakor. Popolnoma vseeno jim je za Palestino. Zdaj se ogrožene počutijo Aškenazi Judje (Judje po rodu iz srednje in vzhodne Evrope, op. a.), tisti, ki so okupirali ozemlje in zgradili državo. Vsa ta leta so se počutili nedotakljive, zdaj pa se počutijo ogrožene. Za vse drugo jim je vseeno, radi bi se vrnili v čas, ko so bili glavni, ko so vladali državi na vseh področjih, od gospodarskega do političnega in vseh preostalih.

Saleh: Na koncu koncev je sionizem sionizem. Ves koncept države, ki so jo zgradili, je živeti na račun Palestincev. Zelo zavestno sem se odločil, da ne spremljam dogajanja v parlamentu. Ta institucija tu ni zame, vlada tudi ne, ravno nasprotno, vzpostavljeni sta bili proti meni. Govorijo sicer, da so razlike med levimi in desnimi strankami, a vse imajo enak koncept, vse so sionistične stranke, vse želijo ohranjati okupacijo.

Samar: Moram dodati, da niso vsi Judje sionisti. To moram jasno poudariti. Imam izraelske prijatelje, ki so protisionisti. Ti ljudje so sicer zelo redki. Zgodovina nas uči, da zatirani v revoluciji potrebuje tudi podporo ljudi iz vrst zatiralcev. Ko so se ženske skušale osvoboditi, so potrebovale podporo moških, ki niso bili patriarhalni, temnopolti Američani so potrebovali tudi pomoč belcev, ki so verjeli v njihove pravice. Na žalost je v Izraelu zelo malo protisionističnih Judov, mislim, da jih je več v tujini. Sionisti sicer po svetu govorijo, da se jim upiramo zato, ker so Judje. To sploh ni res. Problem niso Judje, ampak sionisti, ki me ne želijo niti priznati kot človeško bitje.