Režiser je celovečerni igrani prvenec, v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške in Nemčije, posnel v 18 snemalnih dneh v enem od odmaknjenih gorskih hotelov, v katerem zunaj sezone skupina veteranov različnih narodnosti in veroizpovedi na pobudo mirovne organizacije predeluje svoje travme. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Režiser je celovečerni igrani prvenec, v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške in Nemčije, posnel v 18 snemalnih dneh v enem od odmaknjenih gorskih hotelov, v katerem zunaj sezone skupina veteranov različnih narodnosti in veroizpovedi na pobudo mirovne organizacije predeluje svoje travme. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Moški ne jočejo
Film Moški ne jočejo na individualni ravni protagonistom ponudi katarzo, ki je družba v kolektivnem smislu na Balkanu še ni doživela. Foto: Kinodvor

Patriarhat je del tradicije na Balkanu - no, ne samo na Balkanu, ampak po vsem svetu še velja, da so moški tisti, ki morajo biti močni, ki morajo braniti čast države, naroda, vere, družine ... To je v resnici zelo težko breme, ki ga morajo prenašati.

Film je bil lanski kandidat Bosne in Hercegovine za tujejezičnega oskarja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Svet se je v zadnjih letih tako radikaliziral, da ljudje preprosto razumejo osnovni razkol - tudi, če ne vedo, kaj pomeni beseda četnik.

Moški ne jočejo
Nekatere biografije likov so napisane po predlogi resničnih izkušenj igralcev, ki jih upodabljajo: na primer lik Hrvata Valentina je nastal na podlagi tega, kar je v vojni doživel Leon Lučev (na fotografiji). Foto: Kinodvor

Ogromno ljudi živi s posttravmatsko stresno motnjo, čeprav mnogi sploh ne vedo, da jo imajo - še posebej v Sarajevu. Mesto je bilo oblegano in redno bombardirano dolga štiri leta; večina ljudi, ki so bili takrat tam, imajo vsaj blag PTSM, ne glede na to, ali so bili vojaki ali civilisti.

Film Moški ne jočejo se ponaša z več nagradami. Nagradili so ga med drugim z nagrado zlati voziček za najboljši film 15. zagrebškega filmskega festivala, na festivalu v Karlovih Varih je poleg posebne omembe žirije prejel tudi nagrado mednarodne mreže Europa Cinemas za najboljši evropski film, nagrado za najboljši film na 19. mednarodnem filmskem festivalu v Bratislavi. Na festivalu v Sarajevu je dobil nagrado mladega občinstva, Drljević pa je na Liffu za svoj režijski prvenec prejel nagrado mednarodne žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev FIPRESCI, na festivalu v Göteborgu na Švedskem pa so mu namenili nagrado za najboljši mednarodni film. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Nemčija je potrebovala dvajset let, preden se je začela zares spoprijemati s svojo vlogo v drugi svetovni vojni. Na Balkanu je zdaj minilo dvajset let, in mislim, da smo končno pripravljeni na poglobljen, iskren razmislek o nas samih in vsem, kar se je zgodilo.

"Ni treba nekaj velikega, da bi razumel drugega," je po ljubljanski projekciji pripomnil Ermin Bravo (tretji z leve). Foto: Kinodvor

Državi ni v interesu, da bi se veterani pogovarjali o miru, o tem, kako poskrbeti, da se njihovim otrokom kaj takega ne bo zgodilo. Raje ima vzdrževanje napetosti in obujanje konfliktov.

Kot asistent režije je Drljević med drugim sodeloval pri filmih Grbavica Jasmile Žbanić (zlati medved v Berlinu) in Gori (Gori vatra) Pjera Žalice. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Drljević je najprej nameraval posneti dokumentarni film o vojnih veteranih iz BiH-a, Srbije in Hrvaške. S tem namenom se je udeležil ene od terapevtskih delavnic, da bi ugotovil, kaj na njih sploh počnejo. Ko je videl, da na njih preko igre drug na drugega streljajo, je ugotovil, da bi bila tema primernejša za igrani film. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
"Primož Petkovšek je izjemen človek in igralec, in res sem si zelo želel delati z njim. Mislim, da to ni bila slaba odločitev." Foto: Kinodvor
Cavazza je na ljubljanski premieri poudaril, da vsaka vojna, tudi če je neka generacija ni doživela, kot v neki megli lebdi nad družbo v skupnem nezavednem: "Če starši nosijo to izkustvo in s tem niso razčistili, boš tudi ti tega deležen, kar ima posledice za celo družbo." Foto: Kinodvor
Dokler ne odpustiš sebi, tudi bližnjemu ne moreš izkazati te dobrote, s filmom ugotavlja Drljević. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Možje, ki so v enem prizoru na robu fizičnega nasilja, že nekaj ur pozneje skupaj praznijo rakijo in mrmrmrajo besedilo Zbog jedne crne žene - protislovje cele balkanske družbe. Foto: Kinodvor
Premiera filma Moški ne jočejo

kopja na nacionalnih in verskih vprašanjih, nihče ne zastavlja tistih zares pravih vprašanj o korupciji in revščini na Balkanu, opozarja bosanski režiser Alen Drljević. "Politiki vojno še vedno izkoriščajo: s preplašenimi ljudmi je lahko manipulirati." Drljevićev film Moški ne jočejo na iskren način tematizira globoke psihološke rane vojne in možnost sprave.

S premiero v Kinodvoru je pot po slovenskih kinematografih začel že na Liffu nagrajeni celovečerni film Alena Drljevića. Koprodukcija, v kateri je imela manjšinski delež tudi Slovenija, je pripoved o skupini vojnih veteranov, ki v okviru skupinske terapije podoživljajo dogodke izpred dvajsetih let. "Vojna se je končala pred dvajsetimi leti, v vaših glavah pa še vedno traja," jim pojasni terapevt, ki je po Drljevićevih besedah preprosto moral biti Slovenec (igra ga Sebastian Cavazza). Ločeni, zapiti, odvisni od tablet, cinični in zaprti vase – če hočejo preživeti, bodo morali vsak zase doživeti preboj in katarzo, do katerih na kolektivni ravni na Balkanu nikoli ni prišlo. Na posreden način scenarij raziskuje tudi negativne posledice in breme mačizma in patriarhata, ki je škodljiv za oba spola.

Eden od neprecenljivih adutov filma, ki resnično stavi na kolektiv pred posamezniki, je "all-stars" balkanska zasedba izjemnih igralcev, samih prepoznavnih obrazov: v prvi vrsti sijeta Leon Lučev in Boris Isaković, močan vtis pa pustijo tudi Emir Hadžihafizbegović, Boris Ler, Ermin Bravo, Ivo Gregurević ter omenjeni Sebastian Cavazza in Primož Petkovšek. Skupaj preigravajo starodavne balkanske arhetipe alfa samcev, pa tudi cel spekter občutij, od tihe jeze do nelagodja in ranljivosti. Čeprav ne manjka vpitja, solza in celo fizičnega nasilja, po zaslugi igre film nikoli ne zdrsne v sentimentalnost ali melodramo.

Celovečerec Moški ne jočejo že lahko ujamete na rednem sporedu slovenskih kinematografov, več o njegovem nastajanju pa preberite v spodnjem intervjuju.

Koliko je vojna še prisotna na Balkanu? Takoj po vojni se je seveda vedelo, koliko je bilo žrtev in kakšne so gmotne posledice - dvajset let pozneje, ko se je življenje na videz vrnilo v stare tirnice, pa je zelo lahko pozabiti, kaj se v resnici dogaja v ljudeh. Ali obstajajo kakšne statistike o razširjenosti posttravmatske stresne motnje, o odvisnostih in ločitvah, ki so posledica preteklih travm?
Res je. Na zunaj je videti, kot da je bila vojna že zdavnaj in se je komaj kdo še spominja - govorim lahko predvsem za Bosno in Hercegovino, ker tam živim, ampak mislim, da je tudi na Hrvaškem in v Srbiji podobno. Dejstvo je, da se vsi še vedno ukvarjamo s posledicami vojne: ne samo s tem, kar se dogaja v nas, ampak tudi s tem, kar se dogaja okrog nas - v medijih, v politiki. Najhuje je to, da politiki to vojno še vedno izkoriščajo za grožnje z možnostjo novih konfliktov, za manipulacijo in doseganje lastnih ciljev. Zaradi tega si javnost ne more zastavljati pravih vprašanj, vprašanj, ki se tičejo korupcije, revščine, izobraževanja, ... Vedno se tema takoj preusmeri na nacionalna in verska vprašanja, torej na popolnoma iracionalne stvari. Če je ljudi strah, je z njimi lahko manipulirati. To je po mojem mnenju največji problem.

Po drugi strani pa seveda ogromno ljudi živi s posttravmatsko stresno motnjo, čeprav mnogi sploh ne vedo, da jo imajo - še posebej v Sarajevu. Mesto je bilo oblegano in redno bombardirano dolga štiri leta; večina ljudi, ki so bili takrat tam, imajo vsaj blagi PTSM, ne glede na to, ali so bili vojaki ali civilisti. V Srbiji je težava v tem, da država uradno niti ne priznava, da je bila v vojni, da je v njej sodelovalo vsaj 500 tisoč ljudi. Kako naj ljudje torej dobijo benificiran staž in zdravljenje, ki ga potrebujejo, če država niti ne registrira njihove stiske? Vem, da je to ogromna težava za srbske vojne veterane. Na Hrvaškem je položaj nekoliko boljši, a prav tako vem, da ima zelo malo ljudi benificiran staž in da resnični vojni veterani zelo težko živijo.

Ste v zadnjih dvajsetih letih opazili kakšno spremembo v tem, kako filmska industrija tega območja tematizira vojno? V zadnjih letih smo videli nekaj zelo niansiranih portretov dolgoročnih posledic vojne izkušnje, ki nočejo biti navijaško zagovarjanje te ali ene strani - od Krogov do Obrambe in zaščite, Zenita itd.
Vem, da vsaj v Bosni ljudje pogosto govorijo, da so že siti vojnih filmov oz. filmov, ki tako ali drugače tematizirajo vojno. V resnici pa mislim, da nam pravzaprav še celo manjka kakovostnih filmov, ki bi se na poglobljen način ukvarjali z našo preteklostjo - in ne samo filmov, tudi književnosti in vizualne umetnosti. Umetnost se mora spraševati, kaj je pripeljalo do vsega tega in kakšne so bile posledice. Po drugi strani pa se mi zdi, da to tudi ni tako neobičajno: Nemčija je potrebovala dvajset let, preden se je začela zares spoprijemati s svojo vlogo v drugi svetovni vojni. Pri nas je zdaj minilo dvajset let, in mislim, da smo končno pripravljeni na poglobljen, iskren razmislek o nas samih in vsem, kar se je zgodilo.

Je sama premisa zgodbe utemeljena na resničnih dogodkih? Torej: ali obstajajo v Bosni ali kje drugje na Balkanu terapevtske delavnice, ki nudijo pomoč skupinam vojnih veteranov iz različnih držav? Se državne institucije dovolj ukvarjajo s posttravmatsko stresno motnjo?
Na idejo za scenarij sem prišel po zaslugi resničnih skupinskih delavnic za vojne veterane, ki so se nekoč bojevali na nasprotnih straneh fronte. Ene od teh delavnic sem se udeležil, ker sem imel idejo, da bi o tem snemal dokumentarec, in tako se je vse začelo.
Obstajajo tudi drugačne delavnice, ki se ukvarjajo s terapevtsko platjo spoprijemanja z vojno, in mi smo namerno poudarili te elemente, prijem psihodrame. Po navadi teh delavnic ne financirajo državne institucije, ampak nevladne organizacije. Državo vse to bolj malo zanima. Kot sem že prej rekel: ni jim v interesu, da bi se veterani pogovarjali o miru, o tem, kako poskrbeti, da se njihovim otrokom kaj takega ne bo zgodilo. Raje ima vzdrževanje napetosti in obujanje konfliktov. Seveda obstaja tudi uradni intervencijski center, a ima zelo majhen oddelek za ukvarjanje s PTSM-jem. Na koncu je vse odvisno od prizadevanj posameznikov in nevladnih organizacij.

Je bilo težko dobiti financiranje za ta film? Ne samo zato, ker je bil to vaš prvi samostojni celovečerni film, ampak tudi zato, ker je bil kratki sinopsis najbrž videti nekako takole: Skupina moških se pogovarja. Niste se oprli na spominske prebliske ali kako drugo vrsto akcije - večina prizorov se vrti okrog delavnic s terapevtom.
No, v Bosni je načeloma težko dobiti denar za kakršen koli film: posnamemo enega do dva filma na leto. Seveda je težko dobiti sredstva, še posebej za debitantski film. Vsi bosanski filmi so zato "obsojeni" na koprodukcijo s Hrvaško, Slovenijo, Srbijo in Nemčijo. No, to je seveda glavni način snemanja filmov na celem območju. Seveda je vedno težko dobiti ljudi na svojo stran, še posebej za projekt, za katerega je vprašanje, ali bo res zanimal širšo javnost, ali ga bodo šli ljudje gledat v kino. Zame je bilo ukvarjanje s tem scenarijem globoka notranja potreba in na koncu je bilo, upam, vredno truda.

Predpostavljam, da ste med pisanjem scenarija sodelovali s psihoterapevtom, ki se ukvarja s posttravmatsko stresno motnjo. Kakšna je funkcija igranja vlog, ki ga vidimo v filmu? Na začetku gre za humorne, preproste situacije (oponašanje pelikanov in pingvinov), pozneje pa za podoživljanje najbolj travmatičnih trenutkov vojne. Zakaj je treba te stvari odigrati?
Postopek, ki ga vidite v filmu, se imenuje psihodrama. Z ekipo je že med nastajanjem scenarija in pozneje med snemanjem sodeloval beograjski psihoterapevt Vladimir Milošević, ki sicer živi in dela v Sloveniji. On je bil tudi začetnik delavnic psihodrame na območju nekdanje Jugoslavije. Prve vaje z igralci so se začele že leto in pol pred snemanjem in Vladimir je bil ves čas poleg. Na začetku niti nismo vadili prizorov iz scenarija, ampak so bile to čisto osebne psihodrame, da smo šli lahko tudi sami skozi proces, ki ga doživijo liki v filmu. Psihodrama je seveda lahko zelo katarzična, če jo vodi kdo, ki ni strokovnjak, pa ima lahko tudi zelo hude neželene posledice. Strokovnjak mora znati ljudi na koncu vrniti v njihovo trenutno resničnost. Vseeno pa je pristop psihodrame meni osebno ogromno prinesel in bo verjetno tudi del mojih prihodnjih projektov, če jih bom snemal.

Kako ste razdelali preteklost, zgodbo vsakega posameznega lika? Ste vključili tudi stvari, ki ste jih na lastni koži izkusili v vojni, ali pa morda resnične izkušnje katerega od igralcev?
Bil sem v vojni in v scenariju je ogromno mojih osebnih izkušenj. Namerno sem poleg poklicnih igralcev v dogajanje vključil nekaj naturščikov, resničnih vojnih veteranov, ki so v filmu del terapevtske skupine. Nekatere biografije likov so napisane po predlogi resničnih izkušenj igralcev, ki jih upodabljajo: na primer lik Hrvata Valentina je nastal na podlagi tega, kar je v vojni doživel Leon Lučev (seveda z določenim dramaturškim odmikom od resničnih osebnosti). V scenarij smo sproti dodajali detajle, do katerih smo prišli na skupnih delavnicah, ki sem jih prej omenjal. Igralci so s svojimi izkušnjami tako v resnici soscenaristi zgodbe; v pristopu sem hotel ohraniti dokumentarizem, ki je bil del izhodiščnega koncepta.

Kakšno je bilo torej vzdušje na snemanju? Predstavljam si, da je moralo biti skrajno intenzivna izkušnja. Ste se po koncu vsakega snemalnega dneva sploh lahko "izklopili" - se smejali, družili, se pogovarjali o banalnostih?
Približno mesec dni smo preživeli v popolni izolaciji v hotelu, ki ga vidite v filmu. Deset dni so trajale intenzivne igralske priprave, samo snemanje pa je bilo v resnici zelo kratko - opravili smo v 18 snemalnih dneh. Ekipa je bila seveda nabrana iz vseh držav nekdanje Jugoslavije in za vse je bila to čudovita izkušnja. Kadar se zdaj spominjamo tega časa, imamo same dobre spomine - vsi smo stoodstotno živeli samo za ta film, intenzivno smo se družili in ves čas preživljali skupaj. Ne glede na to, da je tema filma težka in da so bili nekateri prizori res izčrpljujoči, mislim, da smo bili vsi veseli, da lahko prisostvujemo. Vsaj upam, da bi mi drugi pritrdili.

Slovence v zgodbi zastopa lik psihoterapevta Ivana, ki ga igra Sebastian Cavazza. Koliko je njegov položaj simboličen? Slovenci smo bili situaciji dovolj blizu, da jo razumemo bolj kot popolni avtsajderji, obenem pa nimamo enako hude izkušnje z vojno kot Hrvati, Srbi ali Bosanci.
Pomembno se mi je zdelo, da mora biti lik terapevta Slovenec - točno iz razlogov, ki ste jih našteli. Slovenija je bila del nekdanje skupne države in je na samem začetku vojne imela izkušnjo z oboroženim konfliktom. Po eni strani je lik Ivana vključen v dogajanje, ni čisti avtsajder, po drugi strani pa seveda obstaja distanca med njim in veterani, ki so cela leta preživeli v vojni. Vedno je nekje na meji: obenem blizu in daleč.
Kako to, da ste vlogo Hrvata Andrije zaupali Primožu Petkovšku? Narodnost samih igralcev torej ni bila ključen dejavnik? Ali pa so pogoji koprodukcije narekovali tolikšno udeleženost slovenskih sodelavcev?
No, seveda je obstajal dejavnik koprodukcije, a to ni bil odločilni razlog. Primož Petkovšek je izjemen človek in igralec in res sem si zelo želel delati z njim. Mislim, da to ni bila slaba odločitev.
Seveda lahko o posttravmatski stresni motnji govorimo v zvezi z vsako vojno. Kakšne pa so njene specifike na Balkanu? Govorim seveda o izraziti patriarhalnosti družbe. Od moških se pričakuje, da so močni, da ne kažejo svojih čustev, skratka, da "ne jočejo". Se vam zdi, da se to v zadnjih časih počasi spreminja ali pa so vloge spolov še vedno precej strogo razdeljene in ločene?
Patriarhat je del tradicije na Balkanu - no, ne samo na Balkanu, ampak po vsem svetu še velja, da so moški tisti, ki morajo biti močni, ki morajo braniti čast države, naroda, vere, družine ... To je v resnici zelo težko breme, ki ga morajo ljudje prenašati. Jasno, da so tudi moški ranljiva bitja, bitja s čustvi, ki jim patriarhat ne pusti na plano. Naslov filma je seveda ironično preizpraševanje stereotipov: moški jočejo, pa še kako. Najzanimivejše se mi je zdelo, ko je neka gledalka po projekciji na sarajevskem filmskem festivalu komentirala, da se ji je zdel Moški ne jočejo feminističen film.

Zakaj ste se odločili, da boste svoje protagoniste zaprli v odročno, zapuščeno letovišče, ki na trenutke spominja na zloglasni hotel Overlook iz Sijanja? Na ta način poudarite tudi skoraj aristotelovsko enotnost časa, kraja in dogajanja.
No, nisem ravno izrecno razmišljal o teoretskem vidiku enotnosti, je pa to res. Preprosto dejstvo je, da se je tista delavnica, ki sem jo omenjal na začetku, odvijala prav v hotelu, ki ga vidite v filmu. To je hotel Bistrica na Jahorini, ki je bil zgrajen za olimpijske igre leta 1984; imel sem ga pred očmi, ko sem pisal scenarij. V etapi predprodukcije smo iskali tudi druge hotele in lokacije, ampak na koncu sem dojel, da potrebujemo prav Bistrico. Hotel sicer ni tako odmaknjen od sveta, kot se zdi na filmu: obstajajo tudi okoliški objekti, ki jih namenoma nismo posneli. Klavstrofobičnost, zaprtost hotela, ki ponazarja zaprtost ljudi v njihove lastne travme, ima protiutež v prostranosti in miru narave, ki ga obdaja; zaradi nje film lahko zadiha.

Direktor fotografije pri filmu je bil Erol Zubčević; njegovo delo smo videli v številnih odličnih filmih s tega območja, od Dobre žene do Epizode v življenju nabiralca železa. Kaj je bila izhodiščna točka vajinega sodelovanja, o čem sta se pogovarjala pred snemanjem? Gledalec dobi občutek, da kamera ves čas zelo tesno spremlja like, da pomaga graditi napetost z vstopanjem v njihovo intimo.
Erol je v resnici fantastičen direktor fotografije, čudovito je bilo delati z njim. Hotela sva ujeti občutek dokumentarizma, o katerem sem govoril prej, sočasno pa se od njega tudi odmakniti: nisva hotela uporabljati tresoče kamere iz roke. Približno leto in pol pred snemanjem sva v hotel odpeljala skupino statistov in jih snemala na lokacijah, ki jih zdaj vidite v filmu - hotelske sobe, bazen, restavracija ... Postopoma sva ugotovila, da film potrebuje tako bližnje posnetke kot tudi veliko širokih kadrov. Glavne prizore psihodram sva posnela v sekvencah (čeprav so bili pozneje seveda montirani).

Film je na zelo dober sprejem naletel tudi v tujini. Vas je to pred premiero skrbelo? Gledalci s tega območja seveda lahko iz konteksta razberemo nacionalnost in versko pripadnost posameznih likov ter vse implikacije antagonizmov, ki iz tega izhajajo. Vas je skrbelo, da povprečen gledalec na festivalu v Palm Springsu vsega tega ne bo dojel? Da ne bo razumel, kaj natančno pomeni, ko eden drugega obkladajo s "četnikom", "ustašem" ali "balijo"?
Seveda, še ko sem pisal scenarij, sem razmišljal o tem, kako naj zgodbo naredim kar najbolj jasno. Nisem se hotel obremenjevati s tem, da bi moral na ekspliciten način zrecitirati vse biografske podatke, nisem pa se seveda mogle popolnoma izogniti razmišljanju o tem, kako se bo vse neizrečeno "prevedlo" v tujini. Zdi se mi, da je osnovna nit zgodbe jasna - predvsem zato, ker so posamezni liki močni. Ko preživiš nekaj časa v njihovi družbi, ne razmišljaš več o tem, kdo je musliman, kdo Hrvat in kdo Srb. Sicer pa se je svet v zadnjih letih tako radikaliziral, da ljudje preprosto razumejo osnovni razkol - tudi, če ne vedo, kaj pomeni beseda četnik. Film smo predvajali v Evropi, Ameriki, Afriki in Aziji in mislim, da nikjer ni bilo nepremostljivih težav z razumevanjem.

V zadnjem prizoru naši protagonisti sedijo pred lokalom in opazujejo skupino mladih nogometašev, ki se na parkirišču zafrkavajo z žogo. Kako naj interpretiramo ta detajl? Po eni strani lahko mladi ljudje poosebljajo prihodnost, ki ne bo obremenjena s starimi travmami, po drugi strani pa je težko spregledati kontrast med njimi in moškimi v srednjih letih, ki se nikoli več ne morejo vrniti v svet brezskrbnosti in nedolžnosti. Katera je vaša - optimistična ali fatalistična interpretacija?
Všeč mi je, da ste tako razumeli (Smeh.) Konec sem hotel pustiti odprt. Mladi ljudje seveda predstavljajo prihodnost, naraščaj, ki bo živel drugače od svojih staršev. Po drugi strani pa lahko njihovi nogometni dresi asociirajo na neke nove uniforme. Na žalost je mogoče eno in drugo. Rad bi bil bolj pozitiven, ampak če bereš časopise in spremljaš poročila, je to težko.

Patriarhat je del tradicije na Balkanu - no, ne samo na Balkanu, ampak po vsem svetu še velja, da so moški tisti, ki morajo biti močni, ki morajo braniti čast države, naroda, vere, družine ... To je v resnici zelo težko breme, ki ga morajo prenašati.

Svet se je v zadnjih letih tako radikaliziral, da ljudje preprosto razumejo osnovni razkol - tudi, če ne vedo, kaj pomeni beseda četnik.

Ogromno ljudi živi s posttravmatsko stresno motnjo, čeprav mnogi sploh ne vedo, da jo imajo - še posebej v Sarajevu. Mesto je bilo oblegano in redno bombardirano dolga štiri leta; večina ljudi, ki so bili takrat tam, imajo vsaj blag PTSM, ne glede na to, ali so bili vojaki ali civilisti.

Nemčija je potrebovala dvajset let, preden se je začela zares spoprijemati s svojo vlogo v drugi svetovni vojni. Na Balkanu je zdaj minilo dvajset let, in mislim, da smo končno pripravljeni na poglobljen, iskren razmislek o nas samih in vsem, kar se je zgodilo.

Državi ni v interesu, da bi se veterani pogovarjali o miru, o tem, kako poskrbeti, da se njihovim otrokom kaj takega ne bo zgodilo. Raje ima vzdrževanje napetosti in obujanje konfliktov.

Premiera filma Moški ne jočejo