Leta 1922 je pesničin portret naslikal Kuzma Petrov-Vodkin. Foto: Wikipedia

Pesmi je začela pisati pri enajstih letih. Pred revolucijo je bila predstavnica akmeizma, ruskega pesniškega izraznega sloga, ki je po letu 1912 v nasprotju s simbolizmom skušal predstaviti realni svet, pisala je tudi žalostno ljubezensko poezijo. Po oktobrski revoluciji je ustvarjala poglobljeno, razmišljujočo liriko, v kateri je tudi veliko religioznih in vizionarskih elementov.

Večkrat je dejala, da je pesnik človek, ki mu nihče ne more ničesar vzeti in mu zato tudi nihče ne more ničesar dati.

Rodila se je blizu Odese kot hči častnika trgovske mornarice v "srebrnem obdobju" ruske poezije, to je pred oktobrsko revolucijo. Šolala se je v Sankt Peterburgu in Kijevu ter se poročila s pesnikom Nikolajem Gumiljovom, ki so ga po revoluciji ustrelili kot "sovražnika države". Njen sin Lev Gumiljov je bil večkrat zaprt.

Ana Ahmatova z Nikolajem Gumiljovom in Levom Gumiljovom. Foto: Wikipedia

Poetesa se je uprla Stalinu, dolga leta preživela v samoti, njena dela so bila strogo cenzurirana. Trpela je in preživela, medtem ko so bili njeni bližnji obsojeni na smrt ali poslani v gulage. Šele leta 1953, po Stalinovi smrti, so se njene pesmi počasi začele vračati k bralcem. Šele zatem je sledilo priznanje njeni literaturi. Leta 1964 je dobila prestižno mednarodno literarno nagrado Etna Taormina, leto pozneje pa je na Univerzi v Oxfordu prejela častni doktorat iz literature. Umrla je 5. marca 1966.

Med pomembnejšimi deli so njene zbirke Večer, Bela jata, Anno Domini MCMXXI, Iz šestih knjig in Beg časa, pesnitev Rekviem, lirični cikel Iva ter Pesnitev brez junaka. Iz drugega njenega velikega dela, Pesnitev brez junaka, vejejo podobe, razpoloženja in zvoki Leningrada, današnjega Sankt Peterburga, ki je bil več desetletij njen dom.

V Rekviemu pa je postavila "spomenik" vsem ruskim materam, ki so obupane trepetale za svoje sinove, zaprte v kazenskih taboriščih. Spodaj lahko preberete uvod v Rekviem.


NAMESTO PREDGOVORA

V strašnih letih ježovščine sem prebila
sedemnajst mesecev v jetniških vrstah
v Leningradu. Zgodilo se je, da me je nekdo
nekoč prepoznal. Tedaj je ženska s sinjimi
ustnicami, ki je stala za menoj in ki zagotovo
nikoli v življenju ni slišala za moje ime,
trznila iz nam vsem znane otrplosti in me na
uho vprašala (tam so vsi govorili šepetaje):
- Ali vi morete to popisati?
In odgovorila sem:
- Morem.
Tedaj je nekaj podobnega nasmehu zdrsnilo
po tistem, kar je bil nekoč njen obraz.

Leningrad, 1. april 1957


VII
O b s o d b a

In beseda kamnata je pala
na še žíve prsi mi težkó.
Nič ni, saj sem to pričakovala.
Zbotala se s tem bom že kako.
Danes čaka me veliko dela:
ubiti moram sleherni spomin,
moram, da bo duša skamenela,
da živeti spet se naučim.
A ni to . . . Šumot poletja vroči
je za oknom kot na praznik zvon.
Davno sem slutila, da napoči
dan ta svetli in ta opusteli dom.

Poletje 1939