Slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi so za čas samoosamitve pripravili bralne sezname, na katere se lahko obrnete za pomoč pri izbiri naslovov. Vsa knjižna dela pa so na voljo v spletnih knjigarnah.
"Ko bo vse to mimo, bo pomlad, in za njo poletje. Z njim sonce, prijatelji, vino, dolgi dnevi, poletne nevihte, posedanja pod latnikom. Če zaprete oči in globoko vdihnete, je že nekje tam, za vogalom," v enem svojih knjižnih predlogov zapiše književnica in lektorica Katarina Gomboc Čeh. Če pa želite še brati o zgoraj opisanem, priporoča roman Spovin mlade slovenske pisateljice Anje Mugerli. To je le ena od knjig, o kateri lahko preberete v spodaj nanizanih predlogih.
Spletna kampanja, pri kateri na MMC-ju združujemo moči z Javno agencijo za knjigo (Jak), bo trajala dva tedna pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in pa povabila k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.
Branje odganja tesnobnost
Direktorica Jaka Renata Zamida je ob začetku kampanje povedala, da Jak kot državna institucija s kampanjo sporoča dvoje: ostanite doma ‒ ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost. H kampanji po njenih besedah pristopajo založniki s svojimi knjižnimi predlogi, ilustratorji, ki dajejo na razpolago vizualne materiale, ki napeljujejo k branju, in številni spletni vplivneži, ki jim bodo pomagali širiti sporočila.
Vabljeni k prebiranju predlogov.
Maja Šučur, literarna kritičarka
Jana Putrle Srdić: To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (Center za slovensko književnost, 2014)
Zbirka To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje ima s prepletom za poezijo redkih tematik, kot so ekologija, biopolitika, genetika in kibernetika, potencial, da v svoj mitohondrij verzov ujame tudi vse te bralce, ki se zadnje dni navdušujejo nad poročili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Jana Putrle Srdić, katere pisavo zaznamuje tudi producentsko delo na področju intermedijske umetnosti, zmore razsežnost, da zapletene resnice v svoj jezik zajame preprosto (in nemalokrat ironično), ob čemer je dragoceno, da raje prikazuje, kot razlaga: Ti čudoviti barvni filtri, / hitre montaže, / animacije, vgrajene v resničnost, / ki ustvarjajo nove resničnosti, / kibernetika in OSi, v katere se zaljubljamo, / tehnološki vmesniki, ki nas vpenjajo / v micelijsko mrežo / in jo razpenjajo okrog planeta, // vse to potrebujemo za več miline … Tipalke radovednosti utegnete potem hitro usmeriti še proti njeni novi, nedavno izdani zbirki Oko očesu vrana.
Ana Schnabl: Razvezani (Beletrina, 2017)
Kratko prozo, zbrano v prvencu Razvezani Ane Schnabl, generira avtoričino zanimanje za človeško psihologijo in njeno sposobnost opazovanja, kako se posameznikove odločitve zapisujejo v telo, pri čemer namenja posebno pozornost ženskemu telesu. K šivanju in paranju razmerij svojih likov – tako medosebnih kot odnosa protagonista do samega sebe – pristopa izrazito humanistično, njena pisava zareže v bralca enkrat s hladnokrvnostjo realnega, drugič ga pokosi z nežnostjo. Obenem je tankočutna in duhovita, ko se upira bremenu vsakdana (moža alkoholika, matere, ki ne mara pravkar rojenega otroka, anoreksične sestre, deklice, ki prdi), v času bolj ali manj prostovoljne samoizolacije bodo torej njeni pogosto osamljeni junaki dobra družba naši lastni morebitni osamljenosti. Nemara pa tudi obetavna napoved njenega romana Mojstrovina, ki menda izide to pomlad.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji (LUD Literatura, 2017)
Roman Primerljivi hektarji je zgolj na prvi pogled humorna družbenokritična pripoved o mladi ženski, ki se po letih bivanja v tujini vrne na rodno grudo, da bi prevzela majhno kmetijo in postala klena kmetica. Na grbo si tako ne nakoplje le fizičnega in birokratskega napora, ki ga prinaša kmetovanje po strogo ekoloških metodah, temveč tudi zaplankano mentaliteto soseščine. Da bi se z omenjenima slovenskima specialitetama soočila čim bolj potrpežljivo, ji je Nataša Kramberger privoščila vsega hudega vajeno babico, ki trosi ljudske modrosti, ki dajejo romanu razveseljivo dinamičen ritem. To je namreč tudi samoironije polna pripoved o pisateljici, ki mora po novem s krampom doseči cilje, ki jih je bila poprej vajena obkljukati s peresom. Na drugi pogled je namreč to tudi humorna zgodba o boju z lastnimi nemočmi, in redko ga uspejo knjižne platnice, kaj šele življenje, uprizoriti s toliko inteligentne topline. Ker gre, kot beremo v podnaslovu, pravzaprav za Pripoved v setvenem koledarju, bi torej težje našli primernejši pripomoček za odštevanje dni v karanteni. Saj veste, kakor bomo (viruse) sejali, tako bomo želi.
Katarina Gomboc Čeh, književnica in lektorica
Urša Zabukovec: Vseživo (KUD Logos, 2017)
Zbirka esejev Urše Zabukovec slovenski esejistiki prinaša pronicljiv, prepričljiv in drugačen esejistični glas. Na teme, ki jih v svojih esejih obravnava sicer izjemna poznavalka Dostojevskega in ruske religiozne filozofije, se ozira z raznolikih in nepričakovanih zornih kotov, z njimi spretno problematizira ter jih postavlja v širši kontekst. Ob branju teh učinkovitih esejev pa se nemalokrat tudi nasmejimo, saj so začinjeni s pravo mero humorja. Obenem pa v ta kaotični in protislovni svet med vrsticami prinašajo nekakšen red, mir in lepoto. Morda vas bo v branje prepričalo tudi dejstvo, da je bila visoko izobražena ženska, piska in mama treh otrok letos s kar tremi izjavami nominirana za neslavno bodečo nežo, kar nakazuje tudi njen samosvoj način razmišljanja, ki bo nekatere pritegnil, druge pa morda odbil.
Petra Kolmančič: Tretja oseba dvojine (Založba Pivec, 2018)
Kako ostati potrpežljiva? Odgovor morda najdemo v težko pričakovani zadnji pesniški zbirki z veronikino nagrado nagrajene pesnice. Če nas ne prepriča to, nas bodo morda presunljivi opisi ljubljenja živih bitij – priložnost, da se poglobimo v prebujajočo se naravo, v kateri lahko zdaj najdemo mir in uteho.
Anja Mugerli: Spovin (Litera, 2017)
Ko bo vse to mimo, bo pomlad, in za njo poletje. Z njim sonce, prijatelji, vino, dolgi dnevi, poletne nevihte, posedanja pod latnikom. Če zaprete oči in globoko vdihnete, je že nekje tam, za vogalom. Če pa želite še brati o njem, je roman Spovin mlade slovenske pisateljice Anje Mugerli odličen način, da se znajdete v svetu med slovenskimi vinogradi in strastmi – do vina, do petja, do drugega človeka.
Anja Golob, pesnica, urednica, založnica
Kaja Avberšek: MILE <3 DISKO (Forum, Ljubljana, 2018)
To je že tako ali tako eden redkih stripov na temo nosečnosti, nakar je še narejen a la Kaja, kar je njegova največja prednost – Kaja Avberšek namreč premore redko lastnost duhovite risbe. Nekonvencionalnost v svoji najboljši podobi: naselitev in razvoj malega Mileta v duplinici, ki si jo mulc opremi z doteranim hi-fi sistemom, ker namreč nadvse rad pleše in prireja zabavice. Tole je top.
Peter Svetina in Damijan Stepančič: KAKO ZORIJO JEŽEVCI (Miš, Dob pri Domžalah, 2015)
To ni za brat, ko se gre spat; vsaj jaz se zraven vsakič znova tako krohotam, da me to popolnoma zbudi. Moj absolutno najljubši junak v tej knjigi je čriček Genadij (s plavalno čepico in očalci), prigodo Kajmebriga znam verjetno na izust. Vrhunsko: "Danes se še ne bom zakotalil, danes še ne bom vsega pomendral – jutri pa!"
Jernej Županič: TATAR (LUD Literatura, Ljubljana, 2016)
Da kolega Županič za to knjigo ni bil nagrajen, je konkretna katastrofa, gre za v vseh ozirih izjemno pesniško zbirko, ki je vrh vsega še prvenec. Sicer avtor ta čas piše in izdaja romane (Mamuti, Behemot), a Tatar ostaja eden izmed nespornih vrhuncev sodobne slovenske poezije, ki z leti samo pridobiva aktualnost.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje