"Pri njegovih romanih gre zmeraj za neke vrste intimno izpoved, v kateri se na ravni simbolov in medbesedilnosti neizogibno pojavljajo odsevi velikih zgodovinskih in političnih dogodkov," zapiše članica žirije dr. Jutka Rudaš v utemeljitvi nagrade mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ki je letos pripadla Draganu Velikiću.

Od junija 2005 do novembra 2009 je bil Dragan Velikić na predlog takratnega zunanjega ministra, tudi pisatelja, Vuka Draškovića, veleposlanik Republike Srbije in Črne gore v Avstriji. Bil je eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, danes pa svoja kritična mnenja objavlja v številnih tujih časopisih in revijah. Živi v Beogradu kot svobodni umetnik. Foto: Milovan Milenković/Milovan Milenković

Vse, kar sem si izmislil, je resničnost
O svojem pisanju je eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev pred kratkim na literarnem srečanju v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani povedal: "To ni izpoved. Izpoved sama po sebi nima literarnega pomena, če se ne zgodi sublimacija. Kaj dela literatura? Literarizira izkušnje. Avtorju verjameš, če piše avtentično oziroma o tem, kar je nastalo iz njegovega osebnega doživetja. Književnost si izmišljuje, ampak ne laže. Vse, kar je izmišljeno, je spremenjeno v eno od oblik, ki potem deluje kot nova resničnost. Vse, kar sem si izmislil, prihaja iz moje izkušnje in če je izkušnja, potem to ni izmišljeno, to je resničnost."

Vilenica letos veliko nagrado namenja srbskemu pisatelju Draganu Velikiću

Dragan Velikić je avtor enajstih romanov, treh kratkoproznih in šestih esejističnih zbirk. Najnovejši z naslovom Adresa (Naslov) je izšel aprila letos. Roman Islednik (Preiskovalec) so doslej prodali v petdeset tisoč izvodih. Pisatelj je za svoja dela prejel najpomembnejše srbske literarne nagrade ter nagrado avstrijskega Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo. Že od otroštva je živel v različnih evropskih mestih: v Beogradu, Pulju, Budimpešti, Berlinu, na Dunaju.

Kakor je zapisala Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenica, sta rdeča nit njegove literature vračanje v otroštvo v Pulju in izkušnja poti: "Literarni protagonisti, družinski člani ali fiktivni anonimneži pogosto potujejo, krožijo med znanimi srednjeevropskimi mesti, vse z namenom, da bi se nazadnje, obogateni z izkušnjo in spoznanjem, vrnili na svoje izhodišče."

Mislim, da je gibanje zakon življenja. Ko se gibanje ustavi, takrat tudi človek psihično začne umirati.

Dragan Velikić

"Mislim, da je gibanje zakon življenja. Ko se gibanje ustavi, takrat tudi človek psihično začne umirati. Če imate željo, imate tudi cilj, želite uresničiti svoje želje. Ko človek nima več želje, to pomeni, da nima več cilja in počasi umira. Zelo logično je, da je gibanje oziroma potovanje glavna, življenjska tema in temeljna življenjska dejavnost. Moji predniki so me tudi določili v tem smislu. Moj dedek je bil železničar, moj oče pa mornariški častnik. Njuna poklica sta bila poklica gibanja," je povedal avtor.

Zanima me, kakšen je bil navaden dan nekega človeka v nekem mestu v Evropi v petnajstem stoletju. Tudi takrat sta obstajala dan in neki ritual. Danes je to kava, časopis ... Kako je bilo takrat? To so mala, navadna življenja, ki me navdihujejo. Ne želim si izmišljati.

Dragan Velikić

Velikićeva proza je prehajanje med avtobiografskim in fiktivnim, med intimnim in družbenim, med vsakdanom in zgodovino. "Zanima me vsakdan. Veliko berem zgodovinske knjige. Zanima me, kakšen je bil navaden dan nekega človeka v nekem mestu v Evropi v petnajstem stoletju. Tudi takrat sta obstajala dan in neki ritual. Danes je to kava, časopis ... Kako je bilo takrat? To so mala, navadna življenja, ki me navdihujejo. Ne želim si izmišljati. Od tega, kar sem videl in doživel, poskušam narediti literaturo in svet. Zelo pomembno je za mlade pisatelje in pisateljice, da zapišejo, ko nekaj slišijo. To, kar govorijo starejši, kar ponavljajo ... Na primer moja mati je imela izkušnjo druge svetovne vojne in vedno je govorila (s tem stavkom sem odraščal): ko pride vojna, ni soli in ni kovancev. Veliko let pozneje, leta 1991 v Beogradu, nisi mogel dobiti kovancev. Če si hotel zmenjati sto mark, da bi dobil po deset, si moral plačati. To so stvari, ki si jih ne izmisliš."

Dragan Velikić: Ne moremo se vrniti v nekdanje življenje

Lahko bi živel brez pisanja, brez branja pa ne
O sebi pravi, da je "pesnik, ki piše prozo" in da mu poezija, ritem in glasba veliko pomenijo. "Veliko mojih kolegov pisateljev ne bere, ko piše. Pri meni je nasprotno, ko pišem, šele takrat berem. Zelo rad berem poezijo. Dobra pesem je neizgovorjeni roman. V pesmi dobiš nukleus, zgoščeno zgodbo, ki jo potem po svoji domišljiji razkrojiš. Kavafijeve pesmi so romani. Kaj vse lahko pove z enim verzom! Kako pomemben je zvok! Veliko berem, in to zlasti ko pišem. Berem vzporedno od šest do deset knjig. Najprej berem eno, potem drugo, da se spočijem, in tako naprej. Mislim, da bi lahko živel brez pisanja, brez branja pa ne."

Roman Dragana Velikića je Cankarjeva založba vključila v prestižno zbirko Moderni klasiki. Foto: Mladinska knjiga

V slovenščino so prevedeni Velikićevi romani Astrahan, Dantejev trg, Rusko okno, Bonavia, Preiskovalec, zbirka esejev Glas iz razpoke, tik pred izidom pa je še ena esejistična zbirka O pisateljih in mestih. O uživanju v pisanju Velikić razloži takole: "Uživam le na začetku in na koncu pisanja knjige. Na začetku, ko govorim o tem, kar bom pisal. To je nekaj najlepšega, ker je lahko, torej govoriti o tem, ko še ni težav, ki jih boš imel skozi pisanje. In na koncu, ko delam štukaturo. Knjiga je že narejena. Treba je še narediti drobcena dela. In konec. Nikoli ne vem, kaj bo na koncu. Saj konec logično pride."

Kristina Sluga za konec predstavitve Dragana Velikića, letošnjega dobitnika Vilenice, še zapiše: "Še vedno je neuklonljiv glas razuma, strpnosti, trdnih etičnih prepričanj ter oster kritik srbske in mednarodne politične resničnosti; je torej eden tistih evropskih literarnih glasov, ki ga v času, ko je nacionalizem spet na pohodu, ne samo Evropa, temveč ves svet krvavo potrebujeta. Še vedno je glas iz razpoke."