Marija Kacin je na Casanovo, slovitega lomilca ženskih src, naletela med iskanjem arhivskih podatkov o Zoisu v Državnem arhivu v Benetkah.

Tam med drugim hranijo poročila, ki jih je Casanova pošiljal državnim inkvizitorjem v Benetkah. V enem od njih je Casanova omenil tudi Trst in Zoisa. Vedela je, da sta se osebno poznala in si dopisovala.

Njuna pisma so danes v Pragi
Njuna pisma danes hranijo v Državnem arhivu v Pragi. Sklepamo lahko, ravno zaradi pisem, da so bila njuna srečanja pogostejša in odnosi tesnejši. Zois in Casanova sta si med drugim izmenjavala mnenja o gledališču, saj je imel Zois stalne stike z beneškimi gledališkimi krogi, je povedala na predstavitvi knjige v Ljubljani.

Po njenih besedah lahko utemeljeno sklepamo, da je Zoisu Casanova imponiral, da je imel do njega resnično uslužen in prijateljski odnos, medtem ko je Casanova Zoisa, kot tudi toliko drugih, upošteval samo, če se je nadejal koristi.

Odsotnost vsakršnega etičnega pomisleka
Casanova je po domnevnem begu iz beneških ječ, kjer se je znašel zaradi brezboštva, in 19 let trajajočem tavanju po Evropi v Trst prišel leta 1772 in tam deloval kot informator oblasti Serenissime. Njegova poročila so po besedah Marije Kacin zanimiva, ker je iz njih mogoče razbrati tudi nekatere njegove značajske poteze. Med temi je naštela skrajno hlapčevski odnos do oblasti, odsotnost vsakršnega etičnega pomisleka, izjemno spretnost v pridobivanju informacij in zaskrbljenost, da bi ga odkrili.

V knjigi so objavljeni tudi številni izvirni dokumenti. Poleg raziskovanja po arhivu v Benetkah, kjer gradivo hranijo na kar 65 kilometrih polic, je podatke iskala še v arhivih v Bergamu in mestu Reggio Emilia.

Že njeno tretje delo o Zoisu
Marija Kacin je sicer rojena v Gorici, s Zoisom pa se ukvarja že od svojega doktorata leta 1957 na Filozofski fakulteti rimske univerze La Sapienza. Nova knjiga je njeno tretje delo o slovenskem razsvetljencu, je povedal urednik Damijan Bogataj.

Avtorica je s svojim delom, kot zapiše v uvodu, želela prikazati skrajno skopo dokumentacijo o Zoisovih stikih s Casanovo, navesti nekatera poročila, ki podajajo podobo takratnega Trsta, in predočiti neosnovanost nekaterih ustaljenih tez.

Knjigo so izdali ob letošnji 200. obletnici Zoisove smrti.