Leta 2014 je Marko Radmilovič za svoje delo prejel Ježkovo nagrado. Žirija je v utemeljitvi tedaj med drugim zapisala, da avtor
Leta 2014 je Marko Radmilovič za svoje delo prejel Ježkovo nagrado. Žirija je v utemeljitvi tedaj med drugim zapisala, da avtor "ustvarja zvrst, ki zahteva široko razgledanost in izobraženost in zagotovo ga lahko štejemo med avtorje, ki še premorejo notranjo svobodo in velik smisel za samoironijo". Foto: Anže Vrabl

To je tudi en od razlogov, da se njegovemu dolgoletnemu radijskemu kolegu Mihi Šaleharju zdi roman tako zelo prepričljiv. V fabuli ni ene same napake, prebere pa se na dušek, pravi. Radmilovič in Šalehar sta se o knjižni novosti pogovarjala v virtualnem pogovoru, ki ga kot prvega v nizu v času pandemije pripravlja založba Beletrina.

Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Iz zavetja svojih domov sta spregovorila o Kolesarju, kot rečeno, romanesknem prvencu v vezani besedi, ki ji je sicer že dolgo zapisan avtor. Resda je to njegovo prvo delo v tej formi, vendar je Radmilovič pisatelj že dolgo, le romana se je – tudi iz strahospoštovanja do forme – pozno lotil. Opogumili so ga veliki avtorji skandinavskega noirja, ki so s svojimi deli pokazali, da je kriminalka "vredna tudi resnega in odraslega človeka", ter dali verodostojnost pisanju, ki je dotlej veljalo za pogrošno, po Stiegu Larssonu, Joju Nesbøju in drugih pa je resne literarne debate vendarle niso mogle ignorirati, tako kot denimo v času Agathe Christie, pravi.

Bralci Radmilovičevih kolumn ne bodo razočarani – čeprav gre za drug format in drugačno vsebino, avtor v delu ohranja tisti prepoznaven živ slog in ritem. "V toliko letih si neki stil prisvojiš, ti postane lasten, se v njem dobro počutiš. Je inštrument, kot motika, in znaš se z njim izražati. To sem prenesel sem."

Mislim, da so Skandinavci dali neko verodostojnost temu pisanju, ki jo tudi resne literarne debate ne morejo več ignorirati, kot so jo lahko recimo v času Agathe Christie.

Marko Radmilovič

Resnični dogodki s protagonistom, ki ga vsi poznamo
Če je bilo pisanje o tistem, kar je sam dejansko izkusil, del tega, kar je prispevalo k prepričljivosti romana, mu je bila pri sami zgodbi v pomoč resničnost dogodkov, na katerih je delo zasnoval. Napeto zgodbo o Krepsu je navdihnila usoda Janeza Godca, pozabljenega slovenskega partizana, izdajalca, interniranca, o katerem je pred desetletjem posnel dokumentarni film. Nastala je napeta pripoved, ki popelje med nenavadne človeške usode, izživete med drugo svetovno vojno, v središču pa je protagonist, ki je vsem nekako znan, skoraj domač. Vsak od nas lahko iz sebe ali iz treh prijateljev sestavi Krepsa, pravi Radmilovič, Šalehar pa doda, da je v vsakem izmed nas del Krepsa.

Več pa v spodnjem pogovoru:

Marko Radmilovič o svojem novem romanu Kolesar