Sebastijan Pregelj pa v Elvisovi zgodbi premišljuje, kaj se zgodi, ko začnejo "slabe stvari vdirati v relativno varna življenja".

Funny je po Mazzinijevih besedah z angleškim humorjem prežet roman o spolnem turizmu. Foto: BoBo

Pisatelja bosta o novih knjigah jutri spregovorila na sejmu knjig Goga na Vodnikovi domačiji v Šiški. Ta bo potekal še v sredo, obakrat od 17.00 do 22.00. V sredo bo na vrsti Palestinski večer, ko bo iztočnica za pogovor roman Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano avtorja Andraža Rožmana, Miklavž Komelj pa bo bral iz izdaje v dveh knjigah Vsem naj bom neznan, kjer so zbrani vsi doslej neobjavljeni zapisi iz zapuščine Srečka Kosovela.
Miha Mazzini o svojem zadnjem romanu Funny pravi, da je knjiga prežeta s humorjem, ki ga je vedno občudoval pri Angležih in ga Slovenci po njegovem prepričanju slabo obvladajo. S tem je, kot je dodal, tvegal. Ta humor po njegovih pojasnilih ne izzove blaznega krohotanja, ampak se izgrajuje postopoma.

Ne gre za spolni turizem, ampak za občutek pripadnosti
Čeprav gre za s humorjem prežeto knjigo, obravnava v njej težke in občutljive teme. Zgodba romana se je duhovitemu vsestranskemu doktorju antropologije rodila iz njegovega zanimanja za razširjenost spolnega turizma. Zahodni moški spolne pustolovščine, denimo, iščejo na Tajskem, zahodne ženske pa v Afriki, pri čemer je opazil, da so moški na Tajskem oviti v žalost in precej komorni, medtem ko ženske v Afriki eksplodirajo v radost in tam doživijo ljubezen svojega življenja. O tem se je pogovarjal z več ženskami.

Čeprav roman V Elvisobi sobi ni povsem avtobiografski, se Sebastijan Pregelj v njem poklanja svojemu otroštvu. Foto: IMDb

Ugotovitev, da je ljubezen njihovega življenja poročena in ima tri otroke, je še učvrstilo zvezo, je o izkušnji ene od njih povedal Mazzini in ob tem dodal, da na koncu koncev ne gre za spolni turizem, ampak za občutek pripadnosti. Roman je tako po Mazzinijevih besedah zgodba o smislu življenja in krizi zahodne civilizacije. Glavna junakinja zgodbe iz zakona, ki očitno propada, ubeži v Afriko, njen soprog pa ji tja sledi. "V Afriki se izgubljata in iščeta," je poudaril Mazzini, ki rad piše o skritih temah, od izbrisanih do mehiških popevkarjev v 50. letih.

K v življenje zareže krut svet s konca osemdesetih let
V Elvisovi sobi je roman o odraščanju, in kot zapišejo v založbi, tudi prvi slovenski roman, ki skozi osebno pripoved prepričljivo prikaže obdobje osamosvajanja naše države. Protagonist je Jan, povsem običajen otrok, ki hodi v šolo v osemdesetih. Tu so prvo kolo, nato prve ljubezni, težaki pred šolo, skrbni starši in kup drobnarij, ki gradijo življenje, od prvih epizod Vojne zvezd do barvnega televizorja. Jan v vojsko odide tik pred razpadom Jugoslavije, v času, ko nekoč nepomembne stvari postanejo pomembne, denimo, kakšne vere je makedonska družina njegovega sošolca Elvisa. In ko razpade država, se zaprejo tudi vrata Elvisove sobe, so zapisali v založbi.

Zgodba se dogaja na prehodu iz dokaj predvidljivega, udobnega, varnega in lepega otroškega sveta, kot ga doživlja Jan, v čas sprememb in plaza dogodkov, ki na koncu pripeljejo do razpada skupne države, pravi Pregelj. Jan je iz slovenske družine, Elvis iz makedonske, razlike med njimi sprva niso pomembne, nihče jih ne opazi, nihče o njih ne govori. Potem pa "bolj ko udira krut svet s konca osemdesetih v zgodbo, bolj postane pomembna nacionalna in verska pripadnost in prepad med družinama postaja vedno večji". "Vedno bolj vidimo, da se pravzaprav ne razumejo," pravi Pregelj.

Pregelj se z romanom poklanja svojemu otroštvu, vendar, kot pravi, ne gre za popolnoma avtobiografski roman. Opisuje čas svojega odraščanja in kot v predhodnih romanih je tudi v tem veliko njega samega. "Pomembno se mi je zdelo zapisati en delček nekega obdobja, ki smo ga doživeli in kako smo ga takrat doživljali. V Janu sem strnil občutke, ki so se porajali na začetku 80. let, ko je bilo še vse lepo in prav, in nato, ko so slabe stvari začele udirati v relativno varna življenja."