Spremenjene razmere in karantena pa so k ustvarjanju spodbudili tudi ustvarjalce mladinske oddaje Osvežilna fronta. Lotili so se prilagojenega formata oddaje, ki so ga tudi sami v celoti pripravili v karanteni, namenjen pa je letošnjim maturantom.

V oddaji Koronamatura so zbrali nasvete, kako napisati dober maturitetni esej, spoznavali življenje Ivana Cankarja in njegovo dramatiko ter preverili, kakšni so ukrepi, ki jih morajo pri pisnem opravljanju mature upoštevati letošnji maturanti. Da pa bi maturante v napetem tednu pred maturo vsaj malo sprostili, so oddajo začinili tudi s svojim značilnim humorjem.

Kako napisati dober maturitetni esej?
Med najbolj pogostimi vprašanji, s katerim se te dni ubadajo maturanti, je zagotovo, kako napisati dober maturitetni esej. Ali je mogoče navodila strniti v nekaj korakih?

"Prvič, natančno preberi navodila, drugič, naredi si miselni vzorec, napiši zanimiv uvod, poveži ga z naslovom in zelo učinkovito zaključi esej. Piši lepo, čitljivo, natančno sledi navodilom, korektno odgovarjaj, utemeljuj, razlagaj, dokazuj, uporabljaj bolj zapletene stavčne strukture. Kar je pa bistveno, pazi na slovnično in slogovno pravopisnost ter zgradbo. Zadnji korak, še enkrat preberi esej in popravi kakšno napako," je kratko in jedrnato strnila osnovne napotke Martina Lušina Basaj, profesorica slovenščine in ocenjevalka na maturi.

Trači, teorije zarote in resnica o življenju Ivana Cankarja
"Bil je zelo sramežljiv do žensk, a posebej sramežljiv, kadar je šlo za njegovo pisanje, ni bil. Dobro je vedel, da piše za večnost in mislim, da zdaj prav uživa v tem, da se morajo dijaki skoraj na pamet učiti njegove replike," odgovarja Aljoša Harlamov, soavtor knjige Ivan Cankar: Literarni revolucionar, na hipotetično vprašanje, kako bi Cankar, če ne bi počival v onostranstvu, doživljal dejstvo, da morajo maturanti poglobljeno predelovati njegova dela za maturitetni esej.

Precej ironično je, da Cankar ni naredil zaključnih izpitov v prvo, a je imel dobro opravičilo, naravno katastrofo. 14. aprila 1895 je bil znameniti ljubljanski potres in to je spremenilo marsikaj, kot korona marsikateremu dijaku, pojasnjuje Harlamov. "Cankar je bil že pred potresom na dnu družbe, revež, komaj se je prebijal iz meseca v mesec. In potres je vse to samo še okrepil, skupaj z Dragotinom Kettejem sta živela v zasilni baraki, ki jo je ljubljanska občina pripravila za vse mestne reveže, tam je staknil tudi garje, tako da mi lahko verjamete, da se mu ni bilo lahko učiti."

Kot je značilno za slovensko literaturo, vse se začne z "bed" zgodbo. Potem je šlo samo navzgor in vmes malo navzdol. "Cankar je bil človek majhnih in zelo človeških užitkov." Njegova prva izdana knjiga je po zaslugi škofa Jegliča dobesedno pogorela. A to je bil za Cankarja tudi uspeh! O Cankarju obstaja veliko anekdot, celo teorije zarote o njegovi smrti.

Aljoša Harlamov pa meni, da bi prvi slovenski profesionalni pisatelj ta koronačas izkoristil za pisanje in bi tudi veliko napisal. "Cankar je bil znan po tem, da je svojemu založniku Schwentnerju (Lavoslav Schwentner, založnik in knjigotržec, 1865–1952) neprestano sitnaril za denar. Hkrati mu je obljubljal dela, ki se jih ni še niti približno lotil. In to je navadno pomenilo to, da ko je obljubil neko delo in je dobil denar zanj, je najprej zapravil ta denar, prosil še enkrat za nov denar, in ko je dobil tistega, se je stvari lotil. In ko se je stvari lotil, je res samo pisal in slabo pazil na svoje zdravje."