Ela Peroci (1922–2001), rojena v Svetem Križu pri Rogaški Slatini, je po končani drugi svetovni vojni poučevala in delovala kot novinarka pri mladinskih revijah Pionir (današnja Gea), Ciciban in Mladi svet. Nato se je zaposlila v mladinskem izobraževalnem programu Radia Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola od leta 1962 do upokojitve leta 1978. Več zgodb je najprej objavila v reviji Ciciban, ki je od leta 1945 dalje odpirala vrata mladim piscem in likovnim ustvarjalcem.

Moj dežnik je lahko balon je bila njena prva objavljena pravljica, ki je izšla leta 1955 z ilustracijami Marlenke Stupica. Z več kot 120.000 natisnjenimi izvodi je postala ena najbolj priljubljenih slovenskih pravljic, morda še bolj priljubljena Muca Copatarica iz leta 1957 s podobami Ančke Gošnik Godec pa je bila natisnjena v skoraj 150.000 izvodih. Prepoznavna je tudi po Hišici iz kock z ilustracijami Lidije Osterc, ki je izšla leta 1964.

Leta 1964 so njene zgodbe izšle v zbirki najlepših pravljic Za lahko noč, ob letošnjem jubileju pa so pri Mladinski knjigi pripravili novo zbirko, s katero vabijo v svet devetih njenih pravljic. Knjiga Med pravljice bo izšla v kratkem, za zdaj velja, da 18. februarja, nekatere pravljice v njej pa bodo ilustrirane na novo.

V samem vrhu evropskega povojnega pravljičarstva
Pesnik in pisatelj ter poznavalec mladinske in otroške literature Peter Svetina je v spremnem besedilu zapisal, da "se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije".

Po njegovi oceni pisateljica s svojim delom za otroke skupaj z nekaterimi avtorji svoje generacije, kot so Gianni Rodari, Miloš Macourek in Josef Guggenmos, sodi v vrh evropske povojne avtorske pravljice. Njena dela so prevedena v več jezikov, po njih so nastale tudi lutkovne predstave.

"Ela Peroci v slovensko otroško literaturo ni vpeljala izrazito samo mestnega okolja, ampak tudi nekatere pripovedovalske postopke, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej pozneje, šele v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji ipd.). Subverzivnost (namerno ali nehoteno) njenih pravljic pa se lahko prepoznava v odsotnosti tako rekoč vsakršnih elementov, ki skoraj morajo v 50., 60., 70. in 80. letih v jugoslovanskem okolju spremljati otrokovo odraščanje – državni prazniki, tematizacija partizanov in kurirčkov pa Titovega življenja itn." še zapiše Svetina.

Tudi po oceni Irene Matko Lukan, aktualne urednice za otroško leposlovje pri Mladinski knjigi, ima Ela Peroci prav posebno mesto v novejši slovenski prozi za otroke. "Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo."

Ela Peroci je prejela številne nagrade, med drugim dve Levstikovi nagradi, leta 1955 za Moj dežnik je lahko balon in leto pozneje za pravljice Tisočkrat lepa, ter leta 1971 nagrado Prešernovega sklada za knjigo kratkih zgodb Na oni strani srebrne črte. Trikrat je bila uvrščena na častno listo Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY).