"Pisatelj Luis Sepúlveda je umrl v Oviedu," so v izjavi za javnost zapisali pri barcelonski založbi Tusquets. "Njegovo slovo globoko obžalujemo," so še zapisali.

Najbolj prodajanega čilskega avtorja in aktivista, ki je večino svojega življenja preživel v azilu v Evropi, so v bolnišnico odpeljali 25. februarja. Bil je prvi zaznani bolnik z novim koronavirusom v pokrajini Asturija, okužil pa se je na literarnem kongresu na Portugalskem.

Lokalni časopis je 10. marca poročal, da je pisatelj v kritičnem stanju in da je zaradi odpovedi ledvic in pljuč priklopljen na respiratorno napravo. Zdravili so ga v bolnišnici v Oviedu, več pa na željo družine javnosti niso sporočili.

Predsednik asturijske pokrajine Adrian Barbon je v tvitu zapisal, da je zdravstveno osebje dalo vse od sebe, da bi rešili njegovo življenje, vendar si ni opomogel. "Moje sožalje ženi in družini," je še dodal.

Oporečnik, ki je potoval od enega žarišča do drugega
Luis Sepúlveda se je rodil leta 1949 v kraju Ovalle, ki leži severno od čilske prestolnice Santiago. Že v mladih letih je bil goreč aktivist. Po državnem udaru Augusta Pinocheta leta 1973 je bil za dve leti in pol zaprt in mučen, zatem pa je bil po posredovanju organizacije Amnesty International poslan v domači pripor, od koder se je umaknil v podzemlje.

Potem ko je bil leta 1977 izgnan, je veliko potoval – kot aktivist je med drugim deloval Braziliji, Paragvaju in Ekvadorju, kjer je bil del Unescove ekspedicije med staroselce ljudstva Shaur – nato pa se je ustalil v Evropi, kjer se je naučil tekoče govoriti francoščine, italijanščine in angleščine, že prej pa je znal nemško (jezika se je naučil v zaporu). Najprej se je iz ljubezni do Novalisa in Hölderlina naselil v Hamburgu. Med letoma 1982 in 1987 je bil član Greenpeacea in delal na eni od njihovih ladij.

Vsakdanje življenje, ujeto s poetiko jezika
Mednarodno slavo je doživel v 80. letih 20. stoletja z romanesknim prvencem Starec, ki je bral ljubezenske romane, v katerem opisuje usodo Antonia Joséja Bolívarja Proaña, ki se je kalil med Indijanci, njegova največja sreča pa je bilo dejstvo, da zna brati. Po romanu iz leta 1988 so posneli tudi istoimenski film, v katerem je nastopil Richard Dreyfuss.

Po tej še danes najbolj poznani pisateljevi uspešnici je sledilo še kakšnih 20 romanov, zbirk kratkih zgodb in knjig za otroke. Njegova dela, ki jih zaznamuje poetičnost, preprost humor in slikanje vsakdanjega življenja v Latinski Ameriki, so prevedena v številne jezike.

V slovenščini lahko po zaslugi Vesne Velkovrh-Bukilica beremo še Zgodbo o polžu, ki je odkril pomen počasnosti; Zgodbo o mačku, ki je naučil galebko leteti pa je, tako kot Starca, prevedla Blažka Müller Pograjc.