Svetilnik mu pomeni marsikaj – v njem vidi simbol pristana in tudi orientacijo v življenju, ki določa smer, v katero bi se radi zapeljali, pravi ilustrator. Tudi Svetilnik v središče postavlja dečka, ne umanjkajo pa niti Stepančiču ljube pošasti.

Za Zgodbo o sidru (Mladinska knjiga, 2010) je Stepančič osvojil priznanje Hinka Smrekarja na 9. slovenskem bienalu ilustracije ter Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije. Knjiga je bila uvrščena tudi v zbirko silent books, ki jo je zasnovala italijanska sekcija Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.

Pri založbi Miš je zdaj izšla druga Stepančičeva slikanica brez besed – Svetilnik. Kot pravi ilustrator, mu pri ustvarjanju tovrstnih slikanic izziv predstavlja, kako zgodbo podati zgolj skozi slike: "Te slike je treba nizati v neko zaporedje in razvijati zgodbo, hkrati pa bralcu prek ilustracij pravočasno dozirati nove informacije ter ga skoznje popeljati do konca." Naracija v takšni knjigi je po svoje stripovska, hkrati pa je vsaka ilustracija tako avtonomna in samozadostna, da stoji sama zase, je pojasnil.

Slikanico Svetilnik je povezal s svojim navdušenjem nad obmorskimi vasmi in mesteci. Svetilnik je v osredje slikanice postavil kot močan simbol, saj omogoča mornarjem nočno plovbo oziroma jim pomaga pri orientaciji v temi, hkrati pa svetilnik predstavlja luč, ki osvetljuje dogajanje. Zgodba v slikanici namreč poteka ponoči, od sončnega zahoda do sončnega vzhoda.

Stična točka med Zgodbo o sidru in Svetilnikom je glavni junak – deček, ki pomaga mornarju na nočni plovbi. V zgodbi se zdi ilustratorju pomembno naslednje: "Vsak izmed nas se mora v nekem trenutku v življenju, ko je nekomu potreben, zelo hitro odločiti, kako bo reagiral. Vsak ima najbrž izkušnjo, da je moral nekomu na hitro pomagati, za drugega nekaj narediti ali celo nekoga reševati. Pri otrocih pa so ti trenutki še toliko bolj izraziti, neegoistični."

Avtorja so od nekdaj zanimale teme morja, morskih pošasti in drugih bitij. "Pošasti sem si vselej predstavljal kot bitja, ki prihajajo iz temnih globin voda in votlin ali pa so produkt osebnega nezavednega. V tem prepoznavam sebi zelo ljubo tematiko, tudi v navezavi s strahom pred pošastmi, ki nas večinoma s svojo veličino presegajo," pravi ilustrator.

V Svetilniku je avtor želel skozi pošasti predstaviti simbole štirih elementov – kozorog predstavlja zemljo, riba vodo, orel zrak in salamander ogenj. "Nekako sem jih skušal povezati v skupno igro, v skupno zgodbo. Seveda se lahko zgodba v Svetilniku bere zelo dobesedno ali pa ravno skozi te simbole v prenesenem pomenu," je pojasnil. Ilustrator se namreč pri ustvarjanju želi "gibati v dvojnosti resničnosti in imaginacije, med dogodki, ki se lahko potencialno zgodijo, in med simboličnimi dogodki".

Smo del nečesa večjega, a tudi tisto večje je prisotno v nas
Svetilnik spremlja misel iz enega najstarejših znanih alkimističnih besedil Tabule smaragdine, v katerem so po besedah ilustratorja navedene misli, ki povezujejo mikro- in makrokozmos v eno: "Pri tej zgodbi sem imel to ves čas v mislih. Na eni strani smo ljudje, naše majčkene človeške usode, na drugi pa dogodki, okolje in univerzum, ki nas popolnoma presegajo. Mi smo del nečesa večjega, a po drugi strani je tudi tisto večje prisotno v nas."