Francoski avtorici Fanny Dalle-Rive in Anne Baraou sta izdali debelo zbirko stripovskih anekdot o zgrešenih seksualnih srečanjih, nabranih iz lastnih izkušenj. Foto: Festival Tinta
Francoski avtorici Fanny Dalle-Rive in Anne Baraou sta izdali debelo zbirko stripovskih anekdot o zgrešenih seksualnih srečanjih, nabranih iz lastnih izkušenj. Foto: Festival Tinta

Od nemega stripa Nicolasa Presla do slovenskega stripovskega mojstra Tomaža Lavriča, od komičnih del do mitskega razlaganja sveta. Svoj izbor so v prvem nizu ponudili stripovska kritičarka in članica uredniške ekipe revije Stripburger Katja Štesl, ilustrator in stripar Ivan Mitrevski ter pisatelj, publicist, prevajalec, scenarist in grafični oblikovalec Žiga Valetič.

Strip Lewisa Trondheima bo na ogled v MSUM-u. Foto: Festival Tinta
Strip Lewisa Trondheima bo na ogled v MSUM-u. Foto: Festival Tinta

Zgrešena posteljna srečanja iz stripa
Festival Tinta se bo 7. oktobra začel z razstavo francoske scenaristično-risarske dvojice Anne Baraou in Fanny Dalle-Rive, ki bosta v Galeriji Equrna razkrivali zabavne anekdote o zgrešenih posteljnih srečanjih iz stripa, ki v slovenščini nosi naslov Fuč fuk. Dogodek, ki tudi letos prinaša kup slovenskih in tujih striparjev, se širi tudi v galerijo DobraVaga, kjer bo na ogled skupinski razstavni projekt Femicomix, najnovejša produkcija protagonistk mreže neodvisnega stripa Komikaze iz Hrvaške.

Ljudske pravljice in basni bodo zaživele na dogodku Stripburgerja v Vodnikovi domačiji, kjer se bo predstavilo deset domačih stripark in striparjev. V MSUM pa bo zaživelo delo enega najvplivnejših francoskih stripovskih avtorjev zadnjih desetletij, Lewisa Trondheima.


Spodaj pa prvi bralni seznam slovenskega izvirnega in prevedenega stripa:

Tomaž Lavrič: Rdeči alarm. Foto: Stripburger
Tomaž Lavrič: Rdeči alarm. Foto: Stripburger

Žiga Valetič / pisatelj, publicist, prevajalec, scenarist, grafični oblikovalec
Tomaž Lavrič
: Rdeči alarm (Forum, 2010)
Gre za vrhunski in obenem šolski primer, kako iz osebnih izkušenj ter iz izkušenj ljudi, ki jih poznaš (ali si jih poznal), ustvariti Fikcijo z velikim F – novo zgodbo, ki bo na majhni zgodbi majhnih protagonistov prikazala mnogo širši čas in veliko družbeno gibanje, v tem primeru glasbeno oziroma pank. Lavrič je večinoma sam avtor svojih stripovskih zgodb/scenarijev, a čeprav se večina njegove fikcije naslanja na takšne ali drugačne pretvorbe zgodovine, je Rdeči alarm najbolj oseben, izpoveden in izkustven. To se preprosto čuti in to je začutil tudi francoski založnik, ki je nedavno izdal Alerte Rouge. In s tem še nič nisem povedal o sami risbi, ki je pač delo največjega sodobnega slovenskega likovnika, če smem biti stripovsko pristranski.

Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič: Alma M. Karlin, svetovljanka iz province (Forum, 2015)
Obsedenost s filmskimi biografijami ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se je pri meni začela v osmem razredu osnovne šole s Formanovim Amadeusom, se je v tem tisočletju razširila na stripovsko polje. Pred kratkim (2015!) je Alma Karlin: svetovljanka iz province ponudila prvo zares temeljito stripovsko zgodbo o vrhunskem slovenskem umetniku, ki je bil – kar gre izdelku šteti v velikanski plus – umetnica! Scenarist Pušavec in risar Klemenčič sta zavzeto posegla v pomanjkanje tovrstne literature in začrtala pot za nove velike zgodbe, ki so sledile – od Cankarja do Ivana Roba in tudi drugih historično zanimiv glav. Njun strip je popoln v svoji nepopolnosti, toda film bi Almo težko upodobil bolje.

Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič: Alma M. Karlin, svetovljanka iz province. Foto: Strip.art.nica Buch
Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič: Alma M. Karlin, svetovljanka iz province. Foto: Strip.art.nica Buch

Eric Dooker: Flood! (Dark Horse Books, 2007)
Naj bo tretji strip »tuj«, sem si rekel, čeprav je v vse daljši vrsti odličnih del skoraj nemogoče narediti tako krut izbor. Nihal sem med Brodeckovim poročilom, Medeno kožo in Na božjastni poti, na koncu pa se mi je v roke zalepila Flood! (Poplava!), ki je ni treba prevajati, saj razen v odlični spremni besedi in v dodanem intervjuju (k navedeni izdaji iz leta 2007) nihče ne govori. Zgodbo o velemestni samotnosti in odtujenosti bi težko bolj verodostojno upodobil kdo drug kot stripar (mogoče pesnik ali pesnica?), toda Eric Dooker to naredi s skrajno likovno poetiko dvobarvne praskanke. Navdih je črpal pri legendarnem flamskem grafiku Fransu Masereelu in njegovih lesorezih iz časov industrijskega razcveta mest (The City). Obe zgodbi pripovedujejo podobe, kar dokazuje, da so striparji lahko vsi »domači« in da nobeden ni "tuj".


Zakaj se psi vohajo? Foto: Forum
Zakaj se psi vohajo? Foto: Forum

Ivan Mitrevski / ilustrator in stripar
Tanja Komadina: Zakaj se psi vohajo? (Forum, 2017)
Čeprav to ni najbolj informativna knjiga o vedenju psov, je skoraj zagotovo najbolj zabavna. Odgovor na naslovno vprašanje dobite v stripu, ki je narejen po istoimenski ljudski basni. Tanja je strip mojstrsko izrisala ter nam s svojo humorno risbo in jezikovnimi domislicami približala starodavno ljudsko basen. Strip je namenjen predvsem otrokom in je izšel v zbirki Ta ljudske v stripu. Posebnost te zbirke, ki v stripovski obliki prinašajo ljudske pripovedke in basni, je tudi izvirno oblikovanje. Privlačen manjši format vsebuje velike kadre, ki velikokrat segajo čez celo stran, zato lahko vse ilustracije pridejo do izraza, da se majhne oči lahko napasejo. Najbolj inovativna stripovska zbirka pri nas.

Liv Strömquist: Prepovedani sad. Foto: MMC RTV SLO
Liv Strömquist: Prepovedani sad. Foto: MMC RTV SLO

Liv Strömquist: Prepovedani sad (VigeVageKnjige, 2018, prev. Mita Gustinčič Pahor)
Težko je narisati zabaven strip, še veliko težje strip, ki je obenem zabaven in poučen. Avtorici je uspelo ravno to. Osnovno vprašanje stripa je ženski spolni organ – kaj je to? Ne dvigujte obrvi prekmalu. Vzemite raje strip v roke. Gotovo se boste naučili česa novega, saj nas strip z osnovnim vprašanjem v mislih popelje na dolgo pot neverjetnih domnev, čudaških teorij, trapastih vraž in kolosalnih zgodovinskih zmot. A ne smejmo se prednikom prekmalu. Nekatere zmote in predsodki so tako globoko zakoreninjeni, da še danes vztrajajo. Strip za naš čas. In komu je sploh namenjen tak strip? Moškim? Ženskam? Mladini? Odraslim? Odločite se sami.

Lewis Trondheim, Joann Sfar, Manu Larcenet: Graščina – Zlati časi. (Graffit; Stripolis, 2020, prev. Izar Lunaček)
Graščina je razvejana trdnjava, polna neverjetnih pošasti. V resnici gre za nekakšen zabaviščni park, kamor v upanju na slavo in bogastvo srečo hodijo skušat številni pustolovci. Redki resda odkrijejo zakladek in jim uspe najti izhod iz graščine, večina pa jih s premoženjem vred konča v grajskih blodnjakih, kjer jih pokončajo številne zelo domiselno narisane grajske kreature. Veliko heca, veliko akcije in morda zraven še kak nauk za pozornega bralca. Kaj je ena največjih odlik tega stripa? To, da bodo v njem uživali tako otroci kot odrasli, tako ljubitelji fantazijske literature kot vsi drugi. Priporočam za skupinsko branje.


Nicolas Presl: Sin očeta medveda. Foto: Stripburger
Nicolas Presl: Sin očeta medveda. Foto: Stripburger

Katja Štesl / stripovska kritičarka in članica uredniške ekipe revije Stripburger

Nicolas Presl: Sin očeta medveda (Stripburger/Forum Ljubljana, 2016)
Presunljiv stripovski roman brez besed je delo francoskega avtorja, ki se je specializiral prav za neme stripe. Gre za eno njegovih zgodnejših del, v katerem z distinktivno ekspresivnimi črno-belimi risbami pripoveduje o družinskih odnosih, pogojevanju družbene sprejemljivosti ter sobivanju človeka in živali. Strip omogoča nadvse raznolike interpretativne pristope in spodbuja čustveno vključenost bralca, predvsem pa je pomemben kot izvrsten primer za utemeljitev tematske neomejenosti stripovske forme in uveljavitev njenih umetniških potencialov.

Christophe Chabouté: Sam. Foto: VigeVageKnjige
Christophe Chabouté: Sam. Foto: VigeVageKnjige

Gunnar Lundkvist: Klas Katt (Stripburger/Forum Ljubljana, 2013, prev. Danni Stražar)
Klas Katt je serija stripov švedskega striparja, prežetih z melanholično milenijsko apatijo, ki deluje na dveh ravneh – po eni strani gre za pristno občutenje odtujenosti v nič kaj prikladnem sodobnem svetu, a obenem tudi za posmehljivo distanco do te nove oblike svetobolja. Glavni lik je osamljen maček žalostnega obraza, likovno razmeroma preprosto, a nadvse učinkovito upodobljen na večinoma ploskovitih črnih ozadjih. Kljub dialogom je strip precej tih, njegova poglavitna izrazna moč je v specifičnem ozračju absurdistične resignacije, ki jo je mogoča premagati le s smehom.

Christophe Chabouté: Sam (VigeVageKnjige, 2018, prev. Katja Šaponjić)
Brezmejnost človeške domišljije, mitski načini razlaganja sveta in pomenska večplastnost besed, ki jo lahko razbere zgolj vedoželjno, a tudi institucionalno nepopackano bitje – avtor z likom samotneža ugodi fantaziranju o tem, kako bi videli svet okoli nas, če ne bi imeli znanja, ki nam ukaluplja pogled. Toda kaj kmalu tej perspektivi tudi subtilno doda idejo, da tovrstno romantiziranje samozadostne (ne)vednosti ignorira goltajočo osamljenost, pravzaprav zavrženost, ki s tem sovpada. Delo pusti bralca grenko ganjenega ob spoznanju, da stvarnost ne more zadostiti radostnim pričakovanjem, s katerimi stopimo vanj. Strip je obenem tudi eden boljših zgledov za to, kako naj bi v stripovskem jeziku forma pomensko podpirala vsebino.