Andrej Morovič – Moro se je rodil leta 1960 v Ljubljani, osnovno šolo in gimnazijo pa obiskoval v Kopru. Po končani gimnaziji je v Ljubljani študiral najprej filmsko režijo, pozneje pa se vpisal na primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti. Kmalu zatem je za 15 let odšel v tujino in nekaj časa živel v Italiji, Franciji, Avstraliji, ZDA, Veliki Britaniji, Španiji, severni Afriki, najdlje pa se je ustalil v Nemčiji, v zahodnem Berlinu. V tamkajšnji alternativni kulturi je našel ključen navdih svoje proze. Vsaj del njegovega pisanja bi tako lahko uvrstili v sodobno urbano prozo o družbenih marginalcih in upornikih.

Leta 1993 se je vrnil v Ljubljano. Bil je dejaven v AKC-ju Metelkova mesto, kjer je ustanovil klub Gromka oziroma teater Gromki, znan tudi po številnih gostovanjih doma in v svetu.

Morovič je objavljal v domačih in tujih literarnih revijah, sodeloval na literarnih branjih in pri številnih drugih umetniških projektih doma in v tujini. Njegova dela so uvrščena v več kot deset domačih in tujih proznih antologij. S svojo prozo, zlasti romanom Bomba la petrolia (1989), je bil v 80. letih na literarnem področju eno večjih presenečenj.

O prvoborcih na Metelkovi in drugih avtobiografskih junakih
Izoblikoval je prepoznaven razkošen, inovativen in zafrkljiv jezik. Junaki njegovih del so pretežno avtobiografski in podobno kot avtor radi odhajajo iz domovine ter preživljajo svoja leta v Benetkah, New Yorku in Berlinu. Izrazito nomadski je pripovedovalec romana Seks, ljubezen in to (2006), v poznejših delih pa tudi na morju in v puščavi (zbirka kratke proze Okoliščine, 2008). Nekateri so med prvoborci na Metelkovi (Progres, 2008) in del živega ščita v Iraku (Tisoč in ena moč, 2005). V njegovem literarnem opusu najdemo med drugim še dela Priložnosti na ulici (1985), Prosti tek (1986), Padalci (1991), Potapljači (1992), Tekavec (1994), Olujna vremena (1996, prevedel Josip Osti), Vladarka (1997) in Die Herrscherin (soavtor Uwe Hassler).

Za svoje delo je bil tudi nagrajen – leta 1987 je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma in leta 1992 nagrado zlata ptica.

Posvečal se je tudi eksperimentalnemu filmu in kot soavtor podpisal več dokumentarnih filmov. Ukvarjal se je še s fotografijo, bil je reportažni novinar, organizator kulturnih dogodkov in festivalov (med drugim Živa književnost, Slovenski dnevi knjige, Karantena, Kontradibidon, Trabakula, Gromki festival, Festival v okviru Evropskega meseca kulture 1997 in festivali ob obletnicah AKC-ja Metelkova mesto).