"Največja nagrada je sicer, če ti uspe napisati knjigo, ki je potem vredna nagrade. To je bolj nagrada knjigi kot meni," pravi Gombač, ki ocenjuje, da so bile letošnje nominirane pesniške zbirke odlične, razveselila pa ga je že sama nominacija.

Pesmi Boruta Gombača so včasih tudi namerno grobe in fizikalne, pogosto vzbujajo tesnobna občutja in priklicujejo bolečino, vendar pa se vedno znova iztečejo v pomirljive tone, ki vzbujajo upanje, beremo v obrazložitvi. Foto: Janez Bogataj/Vetrinjski dvor
Pesmi Boruta Gombača so včasih tudi namerno grobe in fizikalne, pogosto vzbujajo tesnobna občutja in priklicujejo bolečino, vendar pa se vedno znova iztečejo v pomirljive tone, ki vzbujajo upanje, beremo v obrazložitvi. Foto: Janez Bogataj/Vetrinjski dvor

Njegova nagrajena zbirka po mnenju žirije znova spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov in oblikovanja različnih, nasprotujočih si resničnosti. Jezika, ki ne sporoča, kakšen je svet, ampak pesnika in bralca umešča v svet, meni žirija.

V pesmih Boruta Gombača ne bomo našli dosti navezav na konkretno družbeno stvarnost in tudi ne liričnih osebnih izpovedi, zato pa nas vračajo k temeljni človekovi umeščenosti v svet in alkimiji jezika. Gombačev pesniški subjekt ves čas ostaja tisti, ki govori, in je hkrati zunaj sebe, z jezikom eksperimentira, išče pomenske robove, ga razgrajuje, besede trga na zloge, črke, pračrke, da bi našel možnosti za nadaljnjo pot in da bi v njem zasijale nove podobe, piše v utemeljitvi.

Veronikina nagrada Borutu Gombaču
Borut Gombač: S konico konice jezika

Te pesmi so včasih tudi namerno grobe in fizikalne, pogosto vzbujajo tesnobna občutja in priklicujejo bolečino, vendar pa se vedno znova iztečejo v pomirljive tone, ki vzbujajo upanje. Temeljna disonanca, napetost med disharmonijo in harmonijo je vidna tudi na formalni ravni, saj vsako daljšo pesem v prostem verzu uvede krajša, ritmizirana in pogosto rimana pesem.
Gombačeve pesmi so po oceni žirije pesmi fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna.

Borut Gombač

"Zaustavljeni čas, ki nam je odmerjen, je dragocen, v njem sobivamo, in zato lahko v Gombačevem eksperimentu in drobni pesniški čarovniji – zaustavljanju časa in ozaveščanju naše krhkosti in minljivosti – prepoznamo tudi poziv k polnokrvnejšemu in bolj miroljubnemu sobivanju," je še zapisala žirija.

Borut Gombač je poleg denarne nagrade v znesku 4000 evrov bruto prejel še listino celjske občine, ki od leta 1997 podeljuje eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji.

Do zdaj so Veronikino nagrado prejeli Iztok Osojnik, Aleš Šteger, Josip Osti, Ciril Zlobec in Marjan Strojan, Milan Jesih, Miklavž Komelj, Milan Dekleva, Erika Vouk, Ivo Svetina, Ervin Fritz, Taja Kramberger in Tone Pavček, Milan Dekleva, Jože Snoj, Andrej Medved, Barbara Korun, Primož Čučnik, Karlo Hmeljak, Petra Kolmančič, Meta Kušar, Ana Makuc, Boris A. Novak, Tone Škrjanec in Alenka Jovanovski.

Foto: Nika Koršič
Foto: Nika Koršič

Najžlahtnejši pesniški zagovor narave
Geister je zlatnik poezije prejel "za strasten, najžlahtnejši pesniški zagovor narave", nagrado mala Veronika pa je letos prejel dijak Gimnazije Celje – Center Aljaž Primožič za pesem Vsak dan smo večji.

Žirijo za Veronikino nagrado so sestavljali Igor Divjak kot predsednik in članici Petra Kolmančič, Veronikina nagrajenka, in Maja Šučur, literarna kritičarka. Ti so med pet nominirancev uvrstili še zbirke Roko razje Vesne Liponik, Oko očesu vrana Jane Putrle Srdić, Točke izginjanja Lucije Stupica in Sanjska knjiga Uroša Zupana.