"Ker pa ne gre za zgodovino, ampak za književnost, sem vse to pustil ob strani in začel s 'pomembnima truploma', ki prihajata k patologu, da bi jima vzel posmrtni maski … In potem se zgodi čudež: trupli spregovorita," o neobičajnem uvodu svojega romana Velika vojna pove srbski pisatelj Aleksandar Gatalica. Zgodba se namreč začne z atentatom na Franca Ferdinanda in njegovo ženo, vendar se bralec z njima prvič sreča, ko sta že mrtva, točneje, z njunima golima truploma na patologovi mizi.

Roman Vélika vojna je izšel v zbirki 100 slovanskih romanov pri Forumu slovanskih kultur. Foto: Forum slovanskih kultur

Srbskega literata in prevajalca so gostili v oddaji Razgledi in razmisleki. Podpisal je petnajstih knjig, med katerimi je s 50.000 izvodi največ uspeha doživel roman Velika vojna. Roman je pred kratkim v prevodu Mateje Komel Snoj izšel tudi v slovenščini.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Predlagam, da začnemo na začetku, v zibelki evropske civilizacije, stari Grčiji. Prevedli ste vrsto starogrških dramskih besedil, vaš najnovejši roman ima v naslovu argonavte, v romanu Evripidova smrt pa ste sopostavili antiko in 20. stoletje. Kakšni so rezultati te primerjave.
Naša sodobna civilizacija temelji na grški in antični civilizaciji. V Evropi sicer obstajajo zelo velike razlike med kulturami, toda če razmišljanje, umetnost in podobno primerjate z neevropskimi izkušnjami, lahko vidite, kako zelo smo si podobni in koliko izhajamo iz Grčije in Rima. Naša kultura, naša umetnost je na primer merljiva, ima začetek in konec. Ko sem prvič videl kitajsko opero, me je osupnilo, da nima jasnega ne začetka ne konca, niti ni jasen potek. Ne gre za vrednostno sodbo, to je lahko velika umetnost, vendar jo mi težko razumemo, naša dela imajo začetek, razvojni potek in konec. Tudi če na primer obiščete sitarski koncert v Indiji, je začetek sicer napovedan, vendar ne veste, kdaj se koncert v resnici začne. Se začne ob 9h zvečer ali ob 11h? Mogoče opolnoči? Poleg tega ti dogodki trajajo precej dlje kot pri nas, tudi deset ur in več. Tudi to kaže, kako so druge kulture drugačne oziroma koliko je grško-rimska civilizacija globinsko vplivala na vse Evropejce.

Velika vojna Aleksandra Gatalice je najbolj bran srbski roman v tem tisočletju in hkrati ena najbolje prodajanih knjig, ki je od izida leta 2012 doživela kar osemindvajset ponatisov. Foto: Forum slovanskih kultur

V slovenščino je preveden le vaš najuspešnejši roman Velika vojna. Od klasične enotnosti dogajanja in prostora ni ostalo veliko, mitološke in aristokratske junake so nadomestili navadni ljudje, več kot 70 jih je. (Evripid je torej mrtev). Tako je nastala veličastna mozaična panorama 1. svetovne vojne brez glavnega junaka (niti kolektiv ni glavni junak), z razpršenimi, izmišljenimi biografijami. V seštevku pa teh 74 posameznikov daje precej objektivno sliko, panoramo nekega časa.
Živimo v postmodernem času, ko je enotna podoba sveta razbita, nadomestila jo je mozaična slika. S tem nimam v mislih le umetnosti, ampak način razmišljanja. Tako v književnosti kot v življenju po navadi naletimo na neke dele, na mozaične kamenčke, in jih zlagamo v slike. Takšna krpanka je tudi splet, ki je postal osnova našega informiranja. Seveda lahko tudi sodobni roman napišete na Tolstojev način, a komu bi bilo to namenjeno? Današnji bralci se bolj odzivajo na manjše dražljaje, na mikrozgodbe, hitro menjavanje pripovednih oblik. Živimo v hitrem času, kjer vse spominja na Altmanov film Short cuts – Kratke zgodbe. Moja literarna dela so nekateri pohvalno, drugi morda očitajoče primerjali s filmom oziroma filmskimi rezi. Vendar v resnici bolj kot na filmski razmišljam na slikovni način. Obstaja več predstav, kako deluje književnost, meni najbližja pa je husserlovsko-diltheyjevska fenomenologija. Kot pisatelj si namreč v glavi zamislim slike, jih prenesem v stavke, ki naj vas zapeljejo k branju, vi pa jih v mislih pretvarjate v svoje slike. Lepota je prav v tem, ker moje slike, ki sem jih prenesel v besede, niso enake vašim slikam. Poleg tega niti dva bralca nimata enakih slik. Če še tako natančno opišem junake, jim določim barvo oči, lep obraz, dejanja ali značaj … vsak bralec si nazadnje sam ustvari sliko tistega, o čemer bere. Gotovo vas je že kdaj knjiga tako prevzela, da ste se preselili v njen prostor misli in podob. A to je lahko za pisatelja tudi nevarno, saj ko na primer pišem o prvi svetovni vojni, ne morem pisati kot kaka šolarka. Ne more biti vse rožnato ali belo, ampak tudi drastično, vendar do meje, ki jo kot bralec prenesete. Ko pripovedujem o groznih stvareh, moram pričakovati, da si boste v mislih naslikali grozne podobe. In ker pričakujem, da niste vsi patologi ali kirurgi in da niste velikokrat videli veliko krvi v živo, kot tudi jaz ne, v vas ne smem vzbuditi odpora, gnusa ali česa takega, da bi odložili knjigo. To je precej občutljivo ravnotežje. Moj cilj je, da roman čustveno spremljate, da ne berete hladno ali zgodovinsko, ampak kot soudeleženec, spremljevalec mojih junakov. Da trpite z njimi in se z njimi veselite.

Kako da roman ob tolikšni količini oseb ne razpade?
To je vprašanje načrtovanja. Znova se vračam h grško-rimski tradiciji. Umetniško delo je po mojem mnenju sestavljeno iz dveh delov. Prvi je konstrukcijski in se ne loči veliko od konstrukcije kake stavbe. Biti mora trden, jasen, natančno izdelan … potem pa nanj namestite čim več slik, čustev, junakov ipd. Ta drugi del je povezan s čustvi, prvi pa ne. Prvi je čista konstrukcija, podobno kot če zidate hišo in začnete z betonskimi in železnimi bloki, ki držijo nadstropja, terase in vse drugo, nato pa dodate končno plast, ki prispeva k lepoti stavbe. In tako je tudi v literaturi. Vse to je precej običajna zadeva, ki pa je amaterji v umetnosti ne poznajo oziroma se je niso naučili. Ne morete na primer vključiti katerih koli čustev. Najmočnejši čustveni odziv je jok, najsi bo zaradi česa tragičnega ali zelo veselega, vendar joka ne moremo umestiti v konstrukcijski sistem, ta čustva so premočna. Pisateljeva naloga je, da v to zgradbo, ki trdno drži njegov roman, vstavi močna čustva, vendar ne najmočnejših, saj konstrukcija tega ne bi zdržala. Če tako razumete umetnost, vam tudi roman z 78 osebami ne bo razpadel, saj jih drži skupaj notranja kohezivnost.

Bi lahko ta roman brali poljubno – malo na začetku, pa potem deseto poglavje … recimo kot Hazarski besednjak Milorada Pavića?
Hazarski besednjak je veliko delo, vendar sega v čas, ki je že za nami – to je bil začetek postmoderne dobe. Mojo knjigo naj bi brali linearno v celoti. Osebno nisem nikoli verjel, da bi bila pisatelj in bralec lahko soudeleženca pri nastajanju knjige. Pisatelj jo napiše, bralec pa v njej uživa. Hazarski besednjak je sicer sprožil pravo revolucijo, vendar je od tega minilo kakih 35 let. Zdaj živimo v drugem stoletju, v drugačnih okoliščinah, današnji bralec išče predvsem beg od resničnosti – v nasprotju z bralci v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so še živeli v aktivizmu, družbenem delovanju, idejah … Ne govorim samo o socialističnih idejah, ki so tedaj tudi še imele svojo moč, temveč o kakršnem koli idejnem delovanju. Danes so ljudje osamljeni posamezniki, njihov najboljši prijatelj je mobilni telefon. Nagovarjamo torej predvsem osamljene ljudi, ki neredko zelo veliko delajo in jim ne ostaja veliko časa za lepoto, in potem jim književnost odpira drugačen svet. Moje knjige so večplastne, osnovna plast pa je vedno pustolovščina. To je tisto, kar vas žene, da berete naprej. Avantura omogoča, da moje knjige berejo že nadarjeni učenci ob koncu osnovne šole, pač berejo samo pustolovski del, izkušenejši bralci pa lahko odkrivajo tudi filozofske, poetične in celo polemične plasti. Pa vendar je v osnovi avantura; prepričan sem, da iz duha dolgočasja ne more nastati nič, še najmanj v književnosti. Če je nekaj dolgočasno, je zaman, če je še tako pametno. Roman Velika vojna se začne z gotskim prizorom, dobesedno lovi vas v nekakšno mrežo, da ostanete s knjigo. Če bi to uporabil recimo na 62. strani, mogoče sploh ne bi prišli do tja. Zakaj torej čakati, kot bralca vas hočem kupiti že na prvih treh straneh. To je po mojem mnenju zelo pomembno.

Književnost se sicer ne piše zato, da pisatelj pokaže svoje stališče, ampak da nastane nekaj lepega, vznemirljivega. Pa vendar ga mora pokazati, toda subtilno, brez tega ne moreš pisati o vojni, pravzaprav o ničemer.

Aaleksandar Gatalica

Gremo zdaj k romanu Velika vojna, k tej množici zelo različnih posameznikov z vseh v vojno vpletenih strani, znanih in izmišljenih, s krono, čelado ali klobučkom na glavi ali pa brez vsega. Roman se začne z nadvojvodo Francem Ferdinandom in njegovo ženo, vendar ste ju slekli do golega in postavili na patologovo mizo. Izgubila sta vse dostojanstvo in postala človeka.
To je razlika med zgodovino in književnostjo. Če bi bil panoramski zgodovinar, bi seveda začel z opisom množice, ki vzklika Francu Ferdinandu, in nadaljeval z Gavrilom Principom, kako živčno išče pištolo po žepu. Ker pa ne gre za zgodovino, ampak za književnost, sem vse to pustil ob strani in začel s "pomembnima truploma", ki prihajata k patologu, da bi jima vzel posmrtni maski … In potem se zgodi čudež: trupli spregovorita.

Poleg tega poldokumentarnega pogleda na prvo svetovno vojno je v romanu tudi precej fantastike, magičnega realizma, humorja, pogledov torej, ki niso zgodovinski.
Ena od stvari, s katerimi se spoprijema sodobni pisatelj, je, da ne more več stati na položaju vsevednega pripovedovalca. Vsevedni pripovedovalec je mrtev, pisatelji smo zdaj v vlogi igralca, pomešani smo med svoje like, zato se pripovedni način hitro spreminja, s tem pa tudi premi in poročani govor, sleng, dolžina in oblike povedi. Prav zato, ker smo z njimi skupaj na odru oziroma ker igramo vse njihove vloge, pisatelj težje predstavi svoje stališče. Književnost se sicer ne piše zato, da pisatelj pokaže svoje stališče, ampak da nastane nekaj lepega, vznemirljivega. Pa vendar ga mora pokazati, toda subtilno, brez tega ne moreš pisati o vojni, pravzaprav o ničemer. V knjigi Velika vojna je stališče zlahka prepoznavno, to je, da so bili vsi udeleženci te vojne na neki način prevarani, zaslepljeni. Govorili so jim, da vstopajo v skoraj okrasno vojno, ki se bo končala do božiča in se bodo veseli vojaki skoraj brez žrtev ponosno vrnili v svoja mesta: Berlinčani in Budimpeščani v Berlin in Budimpešto, Parižani pa enako zmagoslavno v Pariz. Do božiča so seveda vsi vojaki spoznali, kaj se dogaja, ogromno žrtev je bilo že na začetku, med njimi tudi precej po nepotrebnem, ker niso bili pripravljeni na vojskovanje. Evropa je namreč 37 let živela v miru. Leta 1914 je imela vojne izkušnje le srbska vojska iz balkanskih vojn, ruska vojska iz vojne z Japonsko leta 1905 in turška vojska. Francosko-pruska vojna je potekala leta 1873, celo generacijo prej. Razočaranje oziroma surovo spoznanje, kaj je vojna, je bilo torej veliko. Naj to ponazorim z romanom Krila srbskega pisatelja Stanislava Krakova. Njegov junak piše: "Večer – zadel sem na loteriji, živ sem. Jutro – še sem živ, spet sem dobil na loteriji." In tako iz dneva v dan. Krakov je bil oficir, bil je 18-krat odlikovan in 16-krat ranjen. Če ste 16-krat ranjeni in preživite, morate imeti res močno telo in veliko sreče.

Foto: Forum slovanskih kultur

Roman Velika vojna se začne s smrtjo avstro-ogrskega prestolonaslednika, konča se z blaznostjo nemškega cesarja. Omenjam ga zaradi njegove zamenjave resničnosti in sanj: nočne more postanejo resničnost, lepi dnevi pa sanje. Sanje ste v svojem pisanju že večkrat uporabili, na primer v Mimikriji, za moto ste izbrali Calderonovo misel Življenje je sen. To najbrž ni pisateljevo stališče, je pa eden izmed literarnih postopkov, kako uvesti drugo dimenzijo.
Cesar Viljem je nenavaden lik. V objektivnem zgodovinopisju sta on in nemški generalštab označena kot največja krivca za to vojno. Najbolj sta si jo želela, po drugi strani pa je imel Viljem to srečo ali nesrečo, da je živel še dolgo po vojni kot navaden državljan, obstajala je celo možnost, da bi ga nacistični režim znova postavil za nemškega cesarja. In prav njega sem izbral za zaključek romana. Zamenja resničnost in sen in spozna, v kakšno bedo je potisnil Nemčijo. Vojne so najdražje investicije, pri tem pa ne prinašajo nič dobrega, samo trpljenje, ruševine in propad. Ko prištejete še stroške, ki jih imate, celo če zmagate, vidite, kako draga pustolovščina je to. Viljem se na koncu romana sprašuje, ali je bil vse to samo sen in ali bi bilo vse drugače, če bi v tistih letih namesto vojne zidal Nemčijo. In s tem odprtim prizorom se roman konča. Mislim, da se roman mora končati tako, da se odpira v nov čas in potencialno celo pušča prostor za nov roman. Ne nujno moj, lahko kogar koli. Večkrat so me že vprašali, ali bi napisal nadaljevanje s preživelimi osebami v povojnem času, saj so nekateri liki še vedno popularni v srbski kulturi, a sem to možnost vedno zavrnil. In napisal sem drug roman – Zadnji argonavt.

V slovenski literaturi je prva svetovna vojna odmevala predvsem kot čas nesmiselne morije in trpljenja. V Srbiji je bil položaj drugačen, bila je sicer prva, tudi največja žrtev vojne, a tudi zmagovalka. V slovenščini lahko beremo Čas smrti Dobrice Ćosića, Srbsko trilogijo Stevana Jakovljevića, pa Dnevnik o Čarnojeviću Miloša Crnjanskega – to so drugačni romani, kot je vaš.
Po naključju sem bil izvršni urednik knjižne zbirke Prva svetovna vojna v srbski književnosti. Vsi smo bili presenečeni, kako obsežna je, a kljub tem 15 knjigam in 6830 stranem to vendarle ni tako veliko za celo stoletje. Prve knjige so pisali udeleženci vojne, že omenjeni Stanislav Krakov, pa Dragiša Vasić, avtor odličnega romana Rdeče megle, in Branimir Ćosić, ki je leta 1934 napisal roman Pokošeno polje, pa Dobrica Ćosić, Crnjanski, Jakovljević … ob koncu 80. let 20. stoletja pa je izšla še priljubljena Knjiga o Milutinu Danka Popovića. Zbirka je pokazala, da kdor koli se je odločil, da piše o prvi svetovni vojni, je imel za to močan razlog. Branislav Nušić je na primer v vsem življenju napisal samo en roman, in to je 1915. – tragedija nekega naroda. Napisal ga je že med vojno, ko je izgubil sina Bana. V komediografu, ki je zabaval ves narod, je sinova smrt pustila neizmerne sledi, nikoli si ni opomogel. Jaz sem imel močne pobude za ta roman, ko sem spoznal, da sem prva generacija, ki se ne more pogovarjati z udeleženci vojne, in da se lahko res nepristransko pogovarjam z dokumenti. Zadnji udeleženec te vojne, zadnji solunec, je umrl v začetku 21. stoletja. Z enim zadnjih soluncev se je še pogovarjal Danko Popović in tudi Dušan Kovačević, ko je pisal dramo Sv. Jurij ubija zmaja, jaz pa nisem imel nikogar več. Simbolično je v letu, ko sem se rodil, umrl moj praded, ki je prav tako sodeloval v prvi svetovni vojni A z njim se seveda nisem mogel pogovarjati.

Zgodovina je pogost vir vaših romanov, ne le Velike vojne, ampak recimo tudi v delu Stoletje, v katerem ste za vsako leto 20. stoletja napisali kratko zgodbo, popolnoma individualno, osebno zgodbo, ki je pač vključena v dogajanje tistega časa. Postopek je podoben – iz mozaičnih kamenčkov sestaviti neko podobo.
Stoletje je knjiga, ki je nastala že pred internetom. Za vsako teh zgodb sem moral poiskati eno ali več knjig, da bi jo lahko povedal. Nisem hotel pisati črtic iz življenja nekoga, ki je živel v tem letu, ampak sem hotel povedati kratko zgodbo z začetkom, sredino in koncem. Živimo v času, ko se književniki zlahka odpovedujejo pripovedovanju zgodb, češ da je to starinsko, staromodno, a prepričan sem, da brez zgodbe ni književnosti. Tako sem mislil pred dvajsetimi leti in tako mislim še danes. Tudi Velika vojna je nekakšen herbarij zgodb. Moj najnovejši roman Zadnji argonavt je drugačen, trdno je organiziran okoli enega junaka in njegovih zelo zanimivih doživetij, spet pa je tu zgodba. V pripovedovanju uživam, tako kot tudi vi, ki berete. Torej, še bom pripovedoval zgodbe.

Podobno je sestavljena knjiga Beograd za tujce – spet se vračamo v neka leta, ki pa v tem primeru niso tako dosledno organizirana. Prej smo omenili še eno vaših zgodnejših knjig, Mimikrijo, s katero priklicujete Borgesa, Kiša, Thomasa Manna, stil različnih pisateljev. Pa vendar ne gre le za vaje v slogu, oni so vaš motiv …
Ne, gre za igro. Oziroma, gre za igro v umetniškem pomenu, nočem pa, da bi bralci mislili, da se poigravam s temi pisatelji, saj jih globoko spoštujem. Njihov slog sem preučeval že kot študent svetovne književnosti, predvsem pa kot bralec, ki jih zelo spoštuje. V zbirki Mimikrije so zgodbe, pisane na način Borgesa, Kiša, Pavića, Buzzatija, ki mi je zelo ljub, in drugih. Iz zgodbe v zgodbo spreminjam stil pripovedovanja, zgradbo in način, kako to počnem. Tudi v zadnji knjigi oz. v zadnji tretjini romana Zadnji argonavt junak v nekakšnem provizoriju mrtvih duš sreča prijatelja Danila Kiša in ga vpraša, kaj piše po smrti, in on odgovori, da piše Dubrovniški capriccio. Ta roman je Kiš res nameraval napisati, jaz pa skiciram, kakšen bi lahko bil. Sreča tudi pokojnega Mešo Selimovića, ga vpraša, kaj nadaljuje po Dervišu in smrti, in ta odgovori, da piše roman Hasan. Tako da sem povzel njegov slog, imel sem celo lektorje za bosansko ijekavico iz Sarajeva. Čeprav v življenju nisem ravno nagnjen k paranormalnim pojavom, gre za nekakšno magično povezavo med temi pisatelji in mano, prevzemam njihovo besedje, razmišljanje in v tem pogledu se res vedem mimikrijsko. Nekateri sicer pravijo, da sem drzen, če nadaljujem Mešo Selimovića in Danila Kiša, ampak naj mislijo, kar hočejo, meni je bilo to v veliko zadovoljstvo in mislim, da pisatelja ne bi imela nič proti, če bi videla, kaj sem napisal v njunem imenu.

Iz vaših knjig se kaže velika erudicija – razgledanost po zgodovini, literaturi, klasični glasbi, modernem slikarstvu. Slednjemu je posvečena posebna knjiga, roman Nevidni. Bi kaj več povedali o njem?
Poleg književnosti sem bil v stiku tudi z drugimi umetnostnimi zvrstmi, še posebej z dvema. Moja stara teta je ena največjih srbskih kipark Angelina Gatalica in že v otroštvu sem se v ateljeju družil z njenimi skulpturami, srečeval sem ljudi iz sveta kiparstva in slikarstva. V nižji in srednji glasbeni šoli sem igral harmoniko in sem se naučil tudi osnove glasbene teorije, pa tudi pozneje sem ostal navdušen poslušalec glasbe. Seveda nisem visoko izobražen strokovnjak za glasbo ali slikarstvo, sem pa visoko izobražen strokovnjak za literaturo. Končal sem svetovno književnost, ki je bila tedaj najelitnejša katedra v Beogradu, predavali so res največji profesorji. Prav ponosen sem nanje in jih še vedno nosim skozi življenje, saj so me naučili veliko modrega in mi s tem tudi skrajšali pot do marsikaterega cilja. Poleg tega smo bili edina katedra, ki je imela šest semestrov estetike, torej nekakšen mini študij filozofije. In ker so si umetnosti zelo podobne, ste se z učenjem literarne teorije in estetike naučili tudi veliko glasbene, slikarske, kiparske in arhitekturne teorije. Ker sem občutljiv na vse umetniške zvrsti, nisem niti mogel drugače, kot da jih umestim v svojo književnost. Prijatelji in kritiki me včasih pohvalno imenujejo aleksandrijski pisatelj ali filozofski pisatelj, tako da jih običajno prosim, naj me ne hvalijo preveč, da mi ne odženejo bralcev. Vsekakor pa je res, da pišem v slavo vseh umetnosti in to je moj prepoznavni znak od prve knjige Linije života – Življenjske črte.

Za konec še nekaj osebnega: kaj berete, katerega pisatelja priporočate?
Še vedno mislim, da v srbski književnosti nastajajo pomembne knjige. Rad berem svoje kolege, dobre knjige pišejo Vladislav Bajac, Vladimir Pištalo, Dragan Velikić, Radoslav Petković, ki je sicer zadnja romana izdal že pred leti, a ju je vsekakor treba prebrati, še posebej Popoln spomin na smrt. Če imate vsaj štiri, pet ljudi, ki so za književnost pripravljeni tvegati življenje, se lahko zavedate, da imate pomembne pisatelje. Lahko dodam še Gorana Petrovića, ki že deset let piše romaneskno trilogijo in upam, da jo bo kmalu izdal. To je pravo pisateljsko stališče: ne izdajati za vsako ceno vsako leto, ampak živeti za knjigo v želji, da bi bila čim boljša, pa tudi če traja deset, dvajset let. In ko izide, naj bo to dogodek.

In naj vendar končamo z vami. Kako pa vi pišete?
Končal sem roman Zadnji argonavt, od Velike vojne je minilo šest let – to je nekako moj ritem. Pisatelj se mora najprej odpočiti od tistega, kar je napisal, nato pa potegniti črto pod vsem, kar je naredil, in napisati nekaj povsem drugega. Moj zadnji roman je označen za nekakšen nevrotriler ali antropološki triler. Zakaj? Ker temelji na uganki, kaj delajo bele celice v možganih. Devetdeset odstotkov jih je, nevronov pa le deset odstotkov, čeprav urejajo vse, od vegetativnih stvari, kot so delovanje trebušne slinavke in želodca, do tega, ali nam je všeč Schelling, v koga se zaljubimo, ali imamo raje modre ali črne oči … za vse to skrbijo nevroni. Dolgo je veljalo, da bele možganske celice ne počnejo ničesar, potem pa so se vprašali, kako je to mogoče. Šele pred nekaj leti je postalo jasno, da bele možganske celice komunicirajo med seboj, in sicer ne z električnimi valovi kot nevroni, ampak prek kalcija. Kaj si sporočajo, še ni znano, prav tako se ne ve, zakaj to počnejo. In tu se začne moj roman: kaj je skrivnost teh celic. Mogoče je v njih skrit celoten spomin sveta in se prek njih vsak izmed nas kot z nekakšnimi radijskimi valovi lahko poveže s skupinskim spominom vsega človeštva.