Yuval Noah Harari: "Izbruh koronavirusa so Združene države opazovale s strani in do zdaj še niso prevzele vodilne vloge. In tudi če bi jo poskušale, je zaupanje v ameriško administracijo tako šibko, da ji je le malo držav pripravljeno slediti. Bi vi sledili voditelju, čigar moto je "najprej jaz"? Praznega mesta, ki ostaja za Združenimi državi, še nihče ni zapolnil. Prav nasprotno. V mednarodnem sistemu zdaj prevladujejo ksenofobija, izolacionizem in nezaupanje. Upajmo, da bo trenutna epidemija človeštvu pomagala spoznati, kakšne so akutne nevarnosti svetovne neenotnosti. Naj navedem izstopajoč primer. Epidemija je enkratna priložnost, da Evropska unija spet pridobi podporo, ki jo je v zadnjih letih izgubila. Če bi premožnejše članice Evropske unije hitro in radodarno zbrale denar, medicinsko opremo in osebje za pomoč najbolj prizadetim državam, bi takšna poteza evropske ideale dokazala veliko bolj kot govori. A če bo na drugi strani vsaka država prepuščena sama sebi, je mogoče, da bo epidemija Uniji zadala smrtni udarec. Ključni boj v teh kriznih trenutkih poteka znotraj človeštva samega. Če se bo epidemija izrazila v večji neenotnosti in nezaupanju med ljudmi, bo to najpomembnejša zmaga virusa. Medtem ko se ljudje prerekajo, se virus množi. Če bo – nasprotno – rezultat epidemije tesnejše sodelovanje, bo to zmaga ne samo nad koronavirusom, ampak nad vsemi prihodnjimi patogeni."

Yuval Noah Harari: "Prvič; zgodovina kaže, da se ne morete zaščititi s stalnim zaprtjem mej. Spomnite se, kako hitro so se epidemije širile v srednjem veku, dolgo pred obdobjem globalizacije. Tudi če zmanjšate svetovno povezanost na raven Anglije leta 1348, to ne bo dovolj. Morali bi se v celoti prestaviti v kameno dobo. Ali to zmorete? Drugič; zgodovina kaže, da resnična zaščita izhaja iz deljenja zanesljivih znanstvenih informacij in iz svetovne solidarnosti. Ko neko državo doleti epidemija, bi morala deliti verodostojne informacije o izbruhu brez strahu pred gospodarsko katastrofo. Druge države bi morale tem informacijam zaupati in ponuditi roko v pomoč ter ne bi smele izobčiti žrtev. Kitajska lahko države po vsem svetu nauči številnih pomembnih lekcij o koronavirusu, vendar to zahteva visoko stopnjo mednarodnega zaupanja in sodelovanja. Mednarodno sodelovanje je potrebno tudi zaradi učinkovitosti ukrepov, povezanih s karanteno. Karantena ter omejitev javnega življenja in gospodarstva sta pri zajezitvi širjenja epidemij ključnega pomena. A kadar si države med sabo ne zaupajo in se vsaka zanaša le nase, vlade odlašajo pri sprejemanju tako korenitih ukrepov. Ali boste, če boste v svoji državi odkrili 100 primerov koronavirusne bolezni, nemudoma omejili delovanje celotnih mest in regij? Vaš odziv je veliki meri odvisen od tega, kaj pričakujete od drugih držav. Omejitev mest lahko vodi h gospodarskemu zlomu. Če lahko računate na pomoč drugih držav, je bolj verjetno, da se boste odločili za takšen ukrep. Toda če na drugi strani pričakujete, da vas bodo pustile na cedilu, boste najbrž odlašali, vse dokler ne bo prepozno. Morda je najpomembnejše, kar se lahko naučimo iz takšnih epidemij, da širjenje v kateri koli državi ogroža celotno človeško vrsto. Razlog je v evolviranju virusov. Koronavirusi izvirajo iz živali, kot so netopirji. Ko preskočijo na ljudi, so v začetni fazi na človeškega gostitelja slabo prilagojeni. Med razmnoževanjem v človeku občasno mutirajo. Večina mutacij je neškodljivih. Vendar tu in tam zaradi mutacije virus postane bolj nalezljiv ali odporen na človekov imunski sistem. Mutiran soj virusa se nato hitro razširi med ljudmi. Ker vsak med nami lahko gosti bilijone virusnih delcev, ki se stalno množijo, vsak okuženi daje virusu bilijone novih priložnosti za boljšo prilagoditev ljudem. Vsak človeški prenašalec je zato podoben stroju za igre na srečo, ki daje virusu bilijone loterijskih srečk – in virus potrebuje le eno dobitno, da se razcveti."

Zygmunt Bauman: "Po drugi svetovni vojni je prevladala ideja, da je mir planeta odvisen od ozemeljske suverenosti posamezne države. Navodila, ki so jih dobili Združeni narodi, so bila, da z vsemi močmi branijo nedeljivo suverenost vsake države na njenem ozemlju. To gre proti toku današnje realnosti, ko je suverenost posamezne države zelo vprašljiva, ker je vodena pod svetovnimi pritiski in s svetovnimi silami. Na takih temeljih lahko stojijo medvladne politike, ne pa tudi širše. Kajti da bi zakoni postali resnično vseobsegajoči, morajo biti zavezujoči, in ne samo konvencije, v katere smo s podpisom privolili, da jih bomo spoštovali. Posledica je, da smo ločili moč in politiko. Moč je že svetovna, to so sile, ki oblikujejo naše možnosti in obete, politike pa ostajajo omejene na posamezne države. Politike so preozke, da bi razumele in v resnici načele širša vprašanja."

Yuval Noah Harari: "Države morajo biti pripravljene javno deliti informacije in ponižno vprašati za nasvet; zaupati morajo podatkom in dognanjem, s katerimi jih seznanijo. Ob tem so potrebna tudi svetovna prizadevanja za proizvodnjo in distribucijo medicinske opreme, predvsem opreme za testiranje in predihavanje. Namesto da si vsaka država prizadeva za svojo proizvodnjo in hkrati kopiči vso mogočo opremo, ki jo lahko dobi, bi usklajeno delovanje zelo pospešilo proizvodnjo in poskrbelo za njeno pravičnejšo porazdelitev. Podobno kot države med vojno "nacionalizirajo" ključne industrije, človekova vojna proti koronavirusu od nas zahteva "humanizacijo" glavnih proizvodnih linij. Bogata država, ki ima malo primerov koronavirusne bolezni, naj pošlje dragoceno opremo revnejši državi, ki ima bolezenskih primerov veliko, in zaupa, da ji bodo – če in ko bo pomoč potrebovala – na pomoč priskočile druge države. Širše sodelovanje je življenjskega pomena tudi na gospodarski fronti. Če v širšem okolju ekonomije in dobavnih verig vlade delujejo na lastno pest in ne upoštevajo drugih vlad, se bo to izrazilo v kaosu in še globlji krizi. Potrebujemo vseobsegajoči načrt delovanja in potrebujemo ga hitro. Nadaljnja zahteva je sprejetje svetovnega dogovora o prometu. Mesece dolga prekinitev mednarodnih poti bo povzročila ogromno težav in ovirala boj proti novemu koronavirusu. Države morajo sodelovati s ciljem, da omogočijo vsaj peščici nujnih potnikov prečkanje mej: znanstvenikom, zdravnikom, novinarjem, politikom, poslovnežem. To lahko dosežemo s svetovnim dogovorom o predhodnem preverjanju potnikov v izhodni državi. Če bodo na krovu samo natančno testirani potniki, jih bodo ciljne države lažje sprejele. Žal trenutno države ne počnejo skoraj ničesar od omenjenega. Mednarodno skupnost je zajela kolektivna paraliza. Zdi se, kakor da v prostoru ni nobene odrasle osebe. Že pred tedni bi pričakovali sklic nujnega zasedanja svetovnih voditeljev, kjer bi se domislili skupnega načrta. Voditeljem skupine G7 je šele v tretjem marčevskem tednu uspelo organizirati videokonferenco, vendar ni prinesla nobenega takšnega načrta. V prejšnjih svetovnih krizah – kot je bila finančna kriza leta 2008 in epidemija ebole leta 2014 – so ZDA prevzele vlogo svetovnega vodje. A trenutna ameriška administracija se je temu odpovedala. Jasno je dala vedeti, da ji je veličina Amerike pomembnejša od prihodnosti človeštva. Ta administracija se je odpovedala celo svojim najtesnejšim zaveznikom. Ko je prepovedala vsa potovanja iz EU-ja, ni poskrbela niti za to, da bi Unijo prej obvestila, kaj šele, da bi se z njo o tem skrajnem ukrepu posvetovala. Nemčijo je šokirala z domnevno ponudbo milijarde dolarjev za nakup nemškega farmacevtskega podjetja, da bi si zagotovila monopolne pravice do cepiva proti covidu-19. Tudi če bi trenutna administracija spremenila pristop in se domislila mednarodnega načrta delovanja, bi le redki sledili voditelju, ki nikoli ne prevzame odgovornosti, nikoli ne prizna napak in ki si po navadi pripiše vse zasluge, medtem ko vso krivdo prevali na druge. Če praznega mesta, ki so ga zapustile ZDA, ne bodo zasedle druge države, bo sedanjo epidemijo precej težje ustaviti in posledice bodo zastrupljale mednarodne odnose še dolga leta. A hkrati je vsaka kriza tudi priložnost. Upati moramo, da bo epidemija pomagala človeštvu, da prepozna akutno nevarnost, ki jo predstavlja svetovna neenotnost. Človeštvo se mora odločiti. Ali bomo nadaljevali po poti neenotnosti ali se bomo preusmerili na pot svetovne solidarnosti? Če bomo izbrali neenotnost, bo takšna odločitev ne samo podaljšala krizo, temveč bo v prihodnosti povzročila še hujše katastrofe. Če izberemo svetovno solidarnost, bo to zmaga ne le nad koronavirusom, temveč tudi nad vsemi prihodnjimi epidemijami in krizami, ki utegnejo prizadeti človeštvo v 21. stoletju."

Luka Lisjak Gabrijelčič: "Občutek, da smo vsi na isti barki, se bo razblinil takoj, ko bo treba porazdeliti stroške zajezitve pandemije. Hkrati pa se bo vnel politični boj glede prihodnje strategije spopada z virusom. Če je na dolgi rok očitno, da je rešitev v cepivu, pa bo najmanj leto in pol, ki nas čaka do njegove množične dostopnosti, potekalo v znamenju priprav na nov val okužbe. To pa pomeni trk različnih modelov, glede katerih utegnejo imeti posamezne družbene skupine diametralno nasprotne interese."

Yuval Noah Harari: "Prepustiti ljudem, da izberejo med zasebnostjo in zdravjem, je v resnici vir težave. To je lažna dilema, saj moramo imeti in lahko imamo tako zdravje kot zasebnost. Da bi zaščitili svoje zdravje in zaustavili epidemijo koronavirusa, se je mogoče – namesto za uvedbo totalitarnega nadzora – odločiti za opolnomočenje državljanov. V preteklih tednih so bila med najučinkovitejšimi prizadevanja za zajezitev epidemije v Južni Koreji, Tajvanu in v Singapurju. Čeprav so si te države delno pomagale z aplikacijami za sledenje, so se predvsem opirale na obsežno testiranje, verodostojno poročanje in pripravljenost na sodelovanje dobro obveščene javnosti. Centraliziran nadzor in strogo kaznovanje nista edina načina, kako je mogoče ljudi pripraviti do tega, da upoštevajo koristna priporočila. Ko ljudem predstavijo znanstvena dejstva in ko ti zaupajo javnim organom, da jim bodo predstavili dejstva, se državljani lahko pravilno odločijo tudi brez tega, da jim Veliki brat diha za ovratnik. Notranje motivirana in dobro obveščena populacija je po navadi močnejša in učinkovitejša kot nadzorovana in nevedna. Poglejte na primer umivanje rok z milom. To je v človeški higieni ena najpomembnejših pridobitev vseh časov. To preprosto dejanje vsako leto reši milijone življenj. Čeprav se nam zdi samoumevno, so znanstveniki šele v 19. stoletju odkrili, kako pomembno je umivanje rok z milom. Nekoč so celo zdravniki in sestre bolnike operirali drugega za drugim, ne da bi si vmes umili roke. Danes si milijarde ljudi vsak dan umivajo roke, a ne zato, ker bi se bali "milne policije", temveč ker razumejo dejstva. Umivam si roke z milom, ker sem slišal za bakterije in viruse. Razumem, da ti mikroorganizmi povzročajo bolezni, in vem, da jih milo lahko odstrani. Če hočemo doseči takšno stopnjo upoštevanja in sodelovanja, potrebujemo zaupanje. Ljudje morajo zaupati znanosti, zaupati morajo javnim organom in zaupati morajo medijem. V zadnjih nekaj letih so neodgovorni politiki načrtno spodkopavali tako zaupanje v znanost kot v javne organe in medije. Danes te iste neodgovorne politike mika avtoritarnost, saj dokazujejo, da ne morejo zaupati javnosti, da bo upoštevala ukrepe. V običajnih okoliščinah izgubljenega zaupanja ni mogoče povrniti čez noč. A v kriznih trenutkih se prepričanja utegnejo hitro spremeniti. Če ste morda že dolga leta sprti s sorodniki, lahko v izrednih razmerah nenadoma odkrijete skrito zalogo zaupanja in prijateljskih občutkov in si hitro priskočite na pomoč. Še vedno ni prepozno, da namesto vzpostavitve nadzorovalnega režima povrnemo zaupanje v znanost, javne organe in medije. Prav gotovo si moramo pomagati tudi z novimi tehnologijami, vendar morajo tehnologije služiti opolnomočenju ljudi. Pristajam na to, da mi merijo telesno temperaturo in krvni tlak, vendar pa teh podatkov ne smejo uporabiti za vzpostavitev vsemogočne vlade. Nasprotno: podatki mi morajo omogočiti osebno izbiro na podlagi boljših informacij in tudi to, da terjam odgovornost vlade za odločitve, ki jih sprejema. Epidemija koronavirusa je zato velik državljanski preizkus. V dneh, ki so pred nami, bi se vsak med nami moral odločiti, da bo zaupal znanstvenim podatkom in zdravstvenim stokovnjakom namesto teorijam zarote in sebičnim politikom. Če se ne bomo pravilno odločili, se nam utegne zgoditi, da se bomo odpovedali najdragocenejšim svoboščinam, ker bomo verjeli, da je to edini način, kako obvarovati svoje zdravje."