Vodilni predstavnik mehiškega muralizma je bil Diego Rivera, ki si je v Rockefellerjevem centru drznil naslikati Lenina. Fresko so uničili, kasneje je Rivera njeno skoraj popolno kopijo naslikal v Ciudadu de Mexicu. Foto:
Vodilni predstavnik mehiškega muralizma je bil Diego Rivera, ki si je v Rockefellerjevem centru drznil naslikati Lenina. Fresko so uničili, kasneje je Rivera njeno skoraj popolno kopijo naslikal v Ciudadu de Mexicu. Foto:
Freska Diega Rivere na tržnici v Ciudad de Mexicu
Dela umetnikov mehiškega muralizma lahko tudi danes vidimo na zidovih številnih javnih stavb. Foto: EPA
Mehiška revolucija
Idejno se mehiški muralizem navzeuje na mehiško revolucijo, prvo veliko revolucijo 20. stoletja.
Lev Trocki, Diego Rivera in Andre Breton
Diego Rivera je prijateljeval tudi z Levom Trockim, ki je po izgonu iz Sovjetske zveze zatočišče našel v Mehiki.
Frida Kahlo
Nad Trockim se je navdušila tudi Riverova žena Frida Kahlo. Nekaj časa je bila tudi njegova ljubica, sicer pa je opus mehiškega muralizma zaznamovala z upodobitvami sebe v vlogi mučenice ali matere Zemlje. Foto: EPA

Večina sodobnega slikarstva je abstraktnega in introspektivnega, potem pa se pojavi umetnik, kakršen je Diego Rivera, čigar močna in dramatična umetnost o vsakem subjektu, ki ga izbere za predmet svojega dela, poda z ničimer primerljivo zgodbo. Je velik slikar in tema, ki jo obravnava, zahteva veličino.

Edgar P. Richardson, predstavnik detroitskega umetnostnega inštituta (1931).

Najbolj poznano ime, povezano z mehiškim muralizmom, je tudi sicer najbolj znan mehiški slikar 20. stoletja Diego Rivera. Gibanje je sooblikovala tudi njegova življenjska sopotnica Frida Kahlo, smernice te umetnosti pa sta bistveno zaznamovali vsaj še umetnosti Joséja Orozca in Davida Siqueirosa. V uvodu v predstavitev te umetniške smeri, povezane s prizadevanji mehiške revolucije in mednarodnega delavskega gibanja, velja izpostaviti poseben poudarek znotraj umetniške ustvarjalnosti, povezane z aktivističnimi smermi, ki so se idejno hranile v spisih Karla Marxa, Friedricha Engelsa in drugih socialističnih mislecev. Gre za obuditev hagiografij, podobnih krščanskim, spisanih okoli nekaterih vzornih osebnosti delavskega gibanja. Kot nam pojasni Lev Kreft, so bile v socializmu nekatere hagiografije zapovedane: "Mi smo se vedno šalili, da vedno visijo trije ljudje na kongresih, Marx, Engels in tisti, ki je trenutno na oblasti, naj bo to Tito, Mao, Stalin ali kdo drug. To je uradna hagiografija, iz katere imamo ogromno umetniških del; omenimo, na primer, le Gerasimova, ki je upodabljal Lenina in Stalina."
Ljudska, na krščansko navezana hagiografija
Na drugi strani pa so obstajale tudi hagiografije, ki jih je pisalo ljudstvo, ki kljub ateističnim poudarkom socializma nikoli ni povsem zavrglo krščanstva in je v svoji umetnosti stapljalo krščansko in socialistično ikonografijo. V zvezi s to smerjo Kreft izpostavi pietetni opus Käthe Kollwitz, ki je med drugim upodabljala mrtvega Karla Liebknechta in si celo ogledalo njegovo truplo v mrtvašnici. Kreft ob tem doda še ključno iztočnico za ta prispevek: "Primerov ljudske hagiografije je ogromno; vmes najdemo tudi umetniške tokove, od katerih se mi zdi najbolj zanimiv latinskoameriški muralizem, predvsem zato, ker povezuje zasebno z javnim, kar pomeni, da, denimo, v delu Diega Rivere in Fride Kahlo nastopata umetnika sama kot mučenika in bogova."
Vez s teologijo odrešitve
To je bila umetnost, katere etiko lahko primerjamo s sredi petdesetih let vzpostavljeno teologijo odrešitve. Gre za gibanje, katerega institucionalni okvir se začne oblikovati v Braziliji in ki poudarja, da je poslanstvo krščanstva, še posebej pa rimskokatoliške vere, da pomaga revnim. Teologi, škofje in drugi akterji znotraj Cerkve se pogosto ozirajo k socialdemokratskim programskim načelom, to pa je tudi eden izmed razlogov za trenja med privrženci te smeri in uradno Rimskokatoliško cerkvijo. Teologija odrešitve v izvirnih biblijskih besedilih išče pasuse, na katerih bi lahko utemeljila svoj boj zoper brezbrižno bogatenje manjšine in veliko revščino na drugi strani.
Spajanje predkolumbovske in sodobne umetnosti
Poleg iskanja aktivističnega potenciala v izvirnih verskih spisih umetnost mehiškega muralizma prevzema tudi za Mehiko značilno spajanje krščanstva s starejšimi predkolumbovskimi verovanji. Tako se lahko ob vzornih likih sodobnega socialističnega gibanja, kot je na primer Lev Trocki, s katerim je Frida Kahlo med njegovim eksilom v Mehiki celo ljubimkala, na slikah muralistov znajdejo starodavni mitološki liki, kakršen je, na primer, Quetzalcoatl. Tudi sicer so se muralisti ozirali k starodavni mehiški kulturi. Njihovo slikarstvo je bilo tako ovrednoteno tudi kot renesansa mehiškega slikarstva, katere značilnosti sta bili uporaba nekaterih tradicionalnih mehiških slikarskih tehnik (predvsem v freskarstvu) ter povezovanje sodobne in tradicionalne motivike.
Peripetija v Rockefellerjevem centru
Zanimivo je, da je monumentalnost muralizma, ki se je tematsko navezoval na mehiško revolucijo, prvo veliko revolucijo 20. stoletja, ki se je izrodila v krvavo državljansko vojno, v katero so se vmešale tudi ZDA, prevzela prav nekatere najmogočnejše ameriške gospodarstvenike. Ti varuhi gospodarskega liberalizma in kapitalizma so si tako zaželeli del mehiških muralistov, po provenienci sicer socialistov. Diega Rivero sta tako med drugim najela tovarna Ford in mogotec Nelson Rockefeller. S slednjim je povezana znamenita in zelo zabavna anekdota. Rockefeller je na predlog svoje matere, velike oboževalke Rivere (sam je dajal prednost Picassu in Matissu), Riveri zaupal nalogo, naj na temo New Frontiers (Nove meje) ustvari veliko fresko v Rockefellerjevem centru.
Rivera je v tem 'svetišču kapitalizma', ustvaril fresko, na kateri je bilo med drugim mogoče ugledati Lenina. Ker umetnik slike po Rockefellerjevem protestu ni želel spremeniti, so jo prekrili, leta 1934 pa so jo tudi dokončno uničili. Pod naslovom Mož, nadzornik vesolja pa je Rivera skoraj identično fresko naslikal v Palači lepih umetnosti v Ciudadu de Mexicu. Zanimiv je še podatek, da je že omenjena Nelsonova mati, znana filantropistka Abby Aldrich Rockefeller, med ogledom freske v nastajanju zelo pohvalila Riverovo upodobitev proslav ob prazniku dela v Moskvi. Vendar podobe Lenina tedaj na freski še ni bilo.

Od evropske drugačna revolucionarna umetnost
Obdobje mehiškega muralizma govori tudi o zavedanju vodilnih mehiških politikov, kako velik pomen ima lahko umetnost kot eno i zmed sredstev konstituiranja politične družbe. Freske, ki so podajale ideološki program vlade, so nastajale tako rekoč na vseh stavbah z vladnimi programi. Predvsem v mehiški prestolnici in Guadalajari lahko tako še danes spoznavamo mehiški muralizem, ne da bi nam bilo treba vstopiti v muzej ali galerijo. In čeprav ob misli na velike revolucije in politične pretrese prve polovice dvajsetega stoletja na Mehiko pogosto pozabimo, je ravno mehiška revolucija poleg sovjetske porodila enega najbolj izjemnih in samosvojih sodobnejših umetniških programov. Lahko bi ji pripisali celo več razsvetljenosti kot sicer bolj razvpitemu konstruktivizmu, LEF-ovcem in produktni umetnosti, saj jo je vodil pomemben uvid, da revolucija ne pomeni nujno zanikanja vsega, kar je povezano s preteklostjo, saj je v preteklosti mogoče in nujno najti akcijske momente, na katerih lahko gradimo novo družbo in državo.

Polona Balantič









Večina sodobnega slikarstva je abstraktnega in introspektivnega, potem pa se pojavi umetnik, kakršen je Diego Rivera, čigar močna in dramatična umetnost o vsakem subjektu, ki ga izbere za predmet svojega dela, poda z ničimer primerljivo zgodbo. Je velik slikar in tema, ki jo obravnava, zahteva veličino.

Edgar P. Richardson, predstavnik detroitskega umetnostnega inštituta (1931).