V okviru festivala Viva Mehika so v Mali galeriji Cankarjevega doma pripravili fotografsko razstavo Kultura Majev, ki predstavlja rezultate arheoloških terenskih pregledov osrednjega dela polotoka Jukatan pod vodstvom Ivana Šprajca. Mednarodno uveljavljeni arheolog, etnolog in antropolog se že vrsto let osredotoča na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. Opravil je obsežne raziskave o pojmovanjih, povezanih s planetom Venero v mezoameriškem pogledu na svet ter o praktičnem in religioznem pomenu astronomskih orientacij v predšpanski arhitekturi.

Neraziskano območje da nova odkritja
Ne glede na to, da se je prvotno beseda Maya nanašala zgolj na jezik, ki ga še danes govorijo na tem delu omenjenega polotoka, gre pri tej besedi danes za označevanje nosilcev bolj ali manj enotne kulture, ki se je razvila v vzhodnem delu širšega kulturnega območja Mezoamerike. Gre za obsežno, težko prehodno in pretežno s tropskim gozdom preraščeno območje, ki je bilo še pred dobrim desetletjem skoraj povsem neznano z arheološkega vidika, čeprav leži v samem osrčju ozemlja, ki so ga nekoč poseljevali Maji.

Šprajc je na tem ozemlju odkril precej neznanih arheoloških najdišč iz predklasičnega in klasičnega obdobja (ok. 300 pr. n. št.–900 n. št.), med njimi tudi številna urbana središča z monumentalno arhitekturo, skulpturami in hieroglifskimi napisi. Podatki, zbrani med površinskimi pregledi, so izpopolnili poselitveno sliko območja civilizacije Majev in razkrili mnoge značilnosti arhitekture in prostorske ureditve mestnih jeder, vplive naravnega okolja na izbiro lokacij za naselbine in povezave s sosednjimi regijami. Posebej pomembni so na novo odkriti napisi na kamnitih spomenikih, ki vsebujejo zanimive podatke o dinastični in politični zgodovini majevskih držav.

Najboljši astronomi stare Amerike
Gospodarstvo Majev je temeljilo na intenzivnem poljedelstvu, predvsem na gojenju koruze, njihova družbena organiziranost pa je bila še najbolj podobna fevdalizmu. Živeli so v vrsti večjih in manjših držav; položaj posameznih naselij v regionalni hierarhiji je mogoče razbrati iz njihove velikosti in po značilnostih stavb. Maji so tudi edino predkolumbovsko ljudstvo s pravo, fonetično pisavo. Razvili so namreč pisavo, v kateri so zapisani znaki natančno ustrezali glasovom in skupinam glasov govorjenega jezika, uporabljali pa so tudi izpopolnjen koledar in veliko bolje kot njihovi sosedje poznali dogajanje na nebu: bili so nedvomno najboljši astronomi stare Amerike.

Konec neke cvetoče kulture
Kot je zapisal Šprajc v spremnem besedilu k razstavi, se je kultura majev začela oblikovati v drugem tisočletju pr. n. št. in je po predklasični dobi dosegla največji razcvet v klasičnem obdobju (ok. 200 do 900 n. št.) - tudi v umetniškem smislu. Konec tega obdobja je zaznamoval propad v osrednjih in južnih nižavjih, kjer so bila v 9. in 10. stoletju skoraj vsa nekdaj cvetoča mesta in okoliška naselja zapuščena, polagoma jih je pogoltnil tropski gozd, prebivalstvo pa je skoraj povsem izginilo. Krizo je po vsej verjetnosti povzročila kombinacija prenaseljenosti, vse večjega pomanjkanja obdelovalne zemlje in dolgotrajnih suš v poznem klasičnem obdobju, kar je proti koncu povzročilo tudi vse večje nemire, ki so se razmahnili tudi vojne med državicami.

Na severu polotoka Jukatan in v višavjih na jugu pa je kultura Majev živela naprej, vse do prihoda španskih osvajalcev, vendar je za poklasično dobo (ok. 900 do 1521 n. št.) značilna večja politična razdrobljenost in splošna dekadenca.

L. Š.