Slednja ugotovitev se kakopak nanaša tudi na zadnji, šesti celovečerni album Syro tega kultnega irskega elektronskega skladatelja, ki je brez lažne skromnosti prava zvočno-lirična mojstrovina.

Da se, pogojno rečeno, vrača na sceno, je še pred uradnim izidom napovedoval zeleni cepelin nad londonskimi (pozneje tudi newyorškimi) ulicami. Kot da bi se hudomušni Richard Veliki v današnji, silicijevi dobi, prepredeni in prestreljeni z visoko tehnologijo, prebudil, a vseeno obtičal v prejšnjem stoletju. In to ne v devetdesetih, svojih začetniških letih, ki jih je tlakoval z glasbenima deloma Selected Ambient Works 85-92 (1992) in Selected Ambient Works II (1994).

S cepelinom ali ne, album Syro zveni, kot bi med seboj trčila znanost (produkt 29) in improvizacija (minipops 67), ki s svojo lucidnostjo in ambivalentnim vzdušjem poganja kolešček vsake (r)evolucije.

Seveda se bom izognil povzdigovanju plošče Syro v revolucionarno glasbeno delo, a le zaradi prevelike pristnosti in pristranskosti do albuma Richard D. James Album (1996). Toda, ko sem omenil Richardovo potovanje skozi čas prejšnjega stoletja, sem imel v mislih hommage premikom, pretresom, zasukom, ki jih je povzročal svoj daljni čas Karlheinz Stockhausen. Bil je najprej pionir, ki je znanosti in umetnosti dal krila, da sta se z zvokom (po)vzdignili nad percepcijo slehernega poslušalca. Nekaj zelo podobnega kot v primeru Aphex Twin in njegovega vedno prisotnega eksperimentiranja v vse smeri … Najprej lastnega glasbenega razvoja, ki ga nikakor ne moremo sprejeti in spremljati le skozi konvencionalno uho, (na)vajeno vsega kdaj koli prej slišanega.

Kajti, s cepelinom ali ne, tako nore, nepričakovane, neverjetne, nikoli slišane, nepozabne skladateljske kombinatorike že dolgo ne.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović